Lp,
imam hiperaktivnega otroka, 7,5 let, spravlja me ob živce, čeprav se zelo trudim z njim. Npr. danes je bila že napaka, da je šel z očetom k bratrancu. Vrnila sta se domov ob 8 h zvečer. Ni hotel jesti večerje- češ, da ni lačen. Stuširala sem ga, mu brala pravljice in ga masirala po nogah. Nato pa se je spomnil, da je lačen. Jokal je še 1 uro. Vztrajala sem, da ni šel jest ob 9 h 30 min. Jokal je do 10 zvečer.
Ful sem trpela, ko sem vztrajala, da se pač sedaj ne je in zgodaj mora vstati, moral bi biti že 1 uro spat. Hudo mi je, ker bo sigurno jutri poreden v šoli, ker ne bo naspan. Najraje bi ga zadržala doma.
Oziroma hudo mi je, ker pride do take krize, imam občutek krivde, skozi je v akciji, skozi se treba z njemu igrat, ne bi se preoblekel, umival, oblekel, šel spat. Stalno se je treba z njemu nekaj pregovarjati. Prosim za pomoč. Delam vse kar je v moji moči, bojim se, da me ne bo spravil ob živce. Tisa

Tiass,

ima vaš deček diagnosticirano hiperaktivnost ali je samo živahen in zahteva več vaše energije?
Očitno potrebuje nek red (in bi ga bilo mogoče dobro pripraviti na to, kaj se dogajalo). Nekatere otroke nevsakdanje stvari lahko iztirijo do te mere, da npr. težko zaspijo. Je bilo tako tudi v vašem primeru?

Za določene stvari se lahko pregovarjate, za določene pa je mogoče smiselno, da se manj poslužujte te tehnike. Kajti če se pregovarjate, je vedno možen kompromis ali pa celo, da obvelja otrokova.

Mogoče vam bo v razmislek pomagala knjiga Eksploziven otrok ali pa kakšna knjiga Jesper Juula.

Tiass,

tudi jaz vam toplo priporočam knjigo Eksploziven otrok.

Knjiga ni lahko branje in jo je potrebno večkrat prebrati, vsebuje pa marsikaj koristnega, da ‘preživimo’.

Sasina
(mama otroka s HKS)

Pozdravljeni.

Mogoče bi lahko še prebrali knjigo Hiperaktiven otrok:psihomotorična terapija.Nam je zelo pomagala in sedaj imam čudovitega 12-letnika.

Berem eksploziven otrok in en teden imamo mir pri hiši, ker se trudim, da je čim manj afektov- pač je manj prilagodljiv.

Tudi pri naši punčki so nakazali diagnozo hiperaktivnosti. Sem prebrala knjigo in se v velikih primerih najdem.

Moram reči, da v glavnem “furmo”, samo včasih pa je tako težko. če opišem naš popoldan – vstopi v stanovanje in teče obuta na sedežno, grem za njo ij jo opozorim, da se mora preobuti. To moram ponoviti večkrat, saj takoj pozabi in se začne ali igrati, ali spakovati bv ogledalio… tako jo 15 minut pregovarjam, da se preobuje. Gre v dnevno sobo inpotsne televizijo, pa jo zopet opozorimo. Pa vzame knigo, pa malo bere in strga kakšno slikico. pa vzame album in zmučka sliko. ko pije skok, npr 10-krat lepo spije in odloži, 11-ič pa iz ljubega mira zlije na tla. Pa gre v kuhinjo in obrača gumbe na štedilniku, v kopalnici najde kremo in jo celo stisne po tleh, ali pa razmaže po ogledalu, … Takšnih situacije je kolikor hočeš. Skratka cel čas moramo prežati nad njo in jo nadzorovati, saj ne veš kaj ji pade v glavo. Cel čas jo moraš usmerjati, sicer bezlja iz ene aktivnsoti v drugo. Ko pa se umiri, pa se lahko tudi do ure sama zaigra.

Tako je naporono, saj pri skoraj petih letih nekateri nimajo več dela z svojimi otroci. Mi pa moramo biti zbrani cel čas. Vcasih sem res brez energije.

Zato bi prosila pesek, če malo opiše, kako ji je uspelo obvladati otorkovo hiperaktivnost. Vsak nasvet bo dobrodošel.