Že 5 let živmo skupaj, v tem času sta imela še dva otroka, ki ju imam neznansko rada, saj sta navsezadnje moji sestri.Stara sem 17 let.

Pri mojih 10letih se je mama ločila z mojim pravim očetom, kar me ni motilo, saj na očeta sploh nisem bila navezana, ker se z mano nikoli ni ukvarjal, zame ni niti skrbel.

Čez dve leti, pri mojih 12 letih si je mama našla moža, ki je bil sprva izjemno prijazen in ustrežljiv, in priznam, da sem se z njim odlično razumela.Od njune poroke naprej pa se nenehno prepirata, razbijata po hiši, gospodinjska opravila stojijo, mama je cela histerična, rečeta si stvari, ki bolj bolijo mene, kot njiju.Tudi odnos mojega očima do mene se je zelo spremenil, postal je brezbrižen, enak je do svojih dveh hčerk, ki ju ima z mojo mamo.Kar naprej se prepirata, in to po več dni, mama je vedno na koncu z živci, potem pa se spet pobotata in sta vsa “osladna”.

Večkrat sta že rekla, da se bosta ločila, saj vse skupaj nima več smisla.Samo kreganje, pri tem pa sem sama zelo zmedena, kakšen odnos naj imam do očima.Namreč, če reče mami en kup kletvic in ji reče, da je vse najslabše, tudi to, da jo bo ubil,
jaz nekako ne morem imeti do njega najboljši odnos.Rada bi da se ločita.Da bi bil končno mir s tem hinavčenjem in dvoličnostjo.Ko se pobotata, obljubi vse, potem pa je spet vse narobe.Med prepirom mi mama joka, kaj ji je naredil, kaj ji je rekel in jo tolažim in podpiram.

Najbolj mi gre na živce, da se hudo skregata, potem pa čez nekaj dni obnašata, kot da se ni nič zgodilo.Besede bolijo in tudi jaz ne morem imet niti do mame, niti do njega zdrav odnos.

Mama laže, ko obljubi, da je tega konec in da se bosta ločila, ter da bo rešila to, saj je potem spet vse znova.

Ne vem, kaj naj naredim, ker navsezadnje, to ni moja stvar, s kom živi moja mama, živim pa tudi jaz v istem stanovanju, in navsezadnje tudi dva mala otroka, ki si zaslužita boljše okolje in družinske razmere.Mama ve, da se ne strinjam s takim načinom, a pravi, da je njena stvar.Mislim, da ga ima očitno tako rada, da je pripravljena popustiti vedno, ne glede na to, kaj naredi in reče.Mene pa nima rada? Pa ji je vseeno, če se jokam in sem histerična in preplašena, ko se prepirata? Ji je vseeno, kako se jaz počutim?

Zaradi tega se vse slabše počutim in res mi je hudo.Rada bi nasvet, kako naj to rešim ali vsaj omilim.Ker očitno se njuni prepiri ne bodo nehali.

Hvala že vnaprej.

Lepo pozdravljena Pakica!

Verjamem, da je zelo težko živeti v hiši, kjer nikoli ne veš, kaj bo naslednji trenutek, ob nenehnih prepirih, bolečini, ko gledate mamo kako trpi, polna negotovosti, strahu in bolečine. Ob tem pa je mama toliko zasedena s svojo stisko, da za vas in druga dva otroka ni prostora ob njej.

Kot opisujete dogajanje v hiši, se bo stanje kot je, najverjetneje nadaljevalo, vi boste pa morali stopit malo na stran, saj vas ta konflikt, na katerega nimate nobenega vpliva zaseda in vleče vase. Tolažite mamo, ki pravi, da je to njena stvar, ker ji je po vsakem prepiru nerodno, padate v stanje histerije, strah vas je, kar je normalno, saj očim mami celo grozi, da jo bo ubil. Zelo velika krivica se vam godi. Punca stara 17 let, bi morala biti polna življenja in želje po raziskovanju sveta, vi pa se ukvarjate z zakonom svoje mame, na katerega sploh nimate vpliva, vendar vas vedno znova potegne v svoj konflikt.

Vse kar lahko naredite je, da iskreno poveste kako vam je živeti ob teh ljudeh. Vendar dvomim, da bo mama kaj naredila, saj je preveč zasedena sama s sabo in svojo bolečino. Vsekakor pa zaščitite sebe do te mere, da se umaknete iz teh prepirov, da ne tolažite mame, skratka da niste zraven, ko sta v konfliktu, ker to kar se dogaja, je do vas totalna krivica. Staršev ne boste ustavili, nimate tega vpliva, lahko pa zavarujete sebe do te mere, da pustite njune probleme njima. Starša zelo dobro shajata s tem odnosom in jima to očitno ustreza, ne ustreza pa vam, saj se punci, ki je stara 17 let, to nebi smelo dogajati.

Hja, krivica je do vas in me boli, da vam ne morem dati drugega odgovora, kod da zavarujte sebe, saj se v meni prebuja vsa žalost in bolećina, ko pomislim na vas, ob misli, koliko vam je vzeto v najkreativnejšem obdobju, polnem radovednosti in iskanju stika s prijateljicami, kjer je sproščenost in smeh.

Pogovorite se z mamo in vedno znova govorite o tem, kako vam je živeti ob njej, morda se bo spomnila bolečine, ki so jo njej povzročali njeni starši in se sedaj prenaša na vas.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
tel:041/867-856
e-mail: [email protected]

Pakica, mama te ne bi smela obremenjevati z njenimi problemi! Umakni se, ko se kregata in nikakor ne dopusti, da bi ti razlagala stvari. Ne dovoli, da bi tebi jokala! Verjamem, da je težko, vendar je to njena stvar, ki jo mora rešiti in razčistiti sama, s svojo prijateljico, nikakor pa ne s hčerko! Poskusi se umakniti, pa če ti je še tako hudo!!!

Imela sem družino, kakršno opisuješ ti, Pakica.

Samo želim ti povedati, da občutek krivice, ki ga je tako podarila gospa Sabina ni tisto pravo, kar bi ti pomagalo preživeti! Nikakor zadeve ne jemlji za krivične, temveč kot dragoceno življenjsko izkušnjo!

Še vedno se lahko smejiš s prijateljicami, še vedno se lahko srečno-nesrečno zaljubljaš, se igraš s svojima sestricama in jima kažeš da ju imaš rada, da jima pripoveduješ kako se počutiš (pogovor brez dramatiziranja je zanju dragocena izkušnja) … itd.

Njun odnos ti naj bo dragocena izkušnja v tem, da boš v življenju vedela, kaj vse moraš narediti, da njune zgodbe NE ponoviš! Da si že od začetka iščeš prijatelja, ki ti bo dejansko kazal spoštovanje, ki … sama veš (boš vedela) kako in kaj.

To je za naprej.
In zdaj, ko še nisi npr. v študentskem domu (v času študija ti priporočam odhod od doma), kako ju prenesti zdaj?

Lahko jima napišeš pismo. Poveš kakšno družino imate. In jima izročiš v času osladnih dni.
Na forumih povprašaj za kakšno zakonsko svetovalnico, napiši seznam in naj si izbereta eno.
Ostrejša varianta: ko si priča, da nekdo grozi z umorom, samomorom in podobnimi dramatičnimi besedami pokliči policijo. Še prej jima to v osladnih dnevih povej. Da boš poklicala policijo, ker te je strah groženj.

Nikar se pa ne zasmili ali zagreni sama sebi! Pač nista idealna starša, a ti tudi nisi nemočno dete. Verjemi vase. Imej ju rada, a tvojih solz zaradi svojega obnašanja nista vredna. Nisi njiuna mama!

Srečno!