Spoštovani!

Ne vem kako bi začela. Z možem sva v srednjih letih. Z otroki ni problemov. Prišel je čas, ko bi lahko uživala in se imela lepo pa svojega moža več ne prenesem. Kar naprej sem živčna in vse mi gre nekam.

Pred časom sem pustila lepo službo, ker je bil mož ljubosumen in ker si predstavlja, da je v današnjem času delavnik še vedno od 6 – 14 ure. Če tega nebi storila bi sledila ločitev.

Leto dni je bilo kar lepo. Mož se je trudil za najino vezo in nimam kaj reč.
Po letu dni pa je zopet vse po starem. Možu so pomembne vse druge stvari pred mano. Trikrat do štirikrat na teden hodi na rekreacijo. Če ga pokličejo prijatelji ni problem iti z njim tudi v dopoldanskem času, po telefonu z njimi se pogovarja veselo in je nasmejan.

V vezi z mano je vedno čemeren, ne da se mu nikamor, bere časopis ali pa je pred računalnikom, zvečer že pred tv. zaspi, kadar ga prosim, da bi šla skupaj v dopoldanskem času v nabavo za dom ga moram vedno čakati, ker se njegova služba zaključi ob 15,00 (to poslušam kar naprej itd.) Če že med tednom nima časa bi pričakovala, da bo vsaj za vikend več z mano. Pa tudi od tega ni nič. Počne stvari, ki so njemu všeč, če želim biti z njim se moram prilagoditi njemu.

Skratka tudi pogovarjati se ne znava več. Oziroma se še nikoli nisva, samo da sem bila takrat še zaposlena in sem našla veselje drugje tako, da se nisem preveč sekirala. Takrat se je on ker nisem bila več tako odvisna od njega.

Med pogovorom vedno naletiva na težave. Kar naprej se pogovarjava o stvareh, ki bi jih bilo potrebno postoriti v in okrog hiše. Pa se podam v akcijo preletam vse možne trgovine…. Tudi večkrat. Kot mi naroči mož se dogovorim, da po elektronski pošti pošljejo račun, da bi ga plačal a on tega ne stori. Ostane le pri govorjenju in obljubah. Nerodno mi je že pred prodajalci tako, da ko je zopet omenil, da bi šla tja si ne upam oziroma me je sram. Počasi me to že tako moti, da nimam ne veselja in ne volje še kaj postoriti, ker bo itak tako kot je bilo – NIČ.

Ko mu omenim, da za to si je pa vzel čas in da mu je to bol pomembno od družine….. Pa se zapneva. Vstane in gre v svoj kot. V meni pa vre vsa jeza. V prsih me tišči. Najraje bi jokala, jokala. Po drugi strani pa se mi zdi tako neumno ker se sekeram zaradi njega. Od kar sem ostala doma sem tako nemočna. Imam občutek, da me nima rad, da me ne spoštuje, da mu nič ne pomenim.

Vem, da je to pisanje dokaj zmedeno. Tako je tudi moje življenje. Upam, da se boste vsaj malo znašli in mi pomagali s kakšnim nasvetom. Lahko bi pisala še in še tako, da bi zmanjkalo prostora pa se vsega v tem trenutku ne spomnim. Se bom še kaj oglasla in upam, da mi bo vsaj malo lažje, ko bom prebirala vaše odgovore.

Hvala in lep pozdrav.

Solzica

Solzica

Srednja leta, potem ko »z otroki ni več problemov«, so po eni strani res priložnost, da se partnerja končno bolj posvetita drug drugemu in začneta uživati na drugačen način. Po drugi strani pa se partnerjema precej rado zgodi, da se povsem zgubita, ko ju otroci ne rabijo več. Na nek način se v tem obdobju pokaže resnična kvaliteta njunega prejšnjega odnosa. Če se je prej njun odnos odvijal več ali manj samo zaradi in preko otrok, potem se krizi in praznini skoraj ne da izogniti. Kot vsaka kriza, je tudi ta priložnost, da se uredi, kar se je prej spregledovalo ali pometalo pod preprogo.

Redko v odgovorih uporabim besedo »napaka« ali »narobe«. Tudi v vašem primeru ju ne bom, čeprav je to, da ste zaradi moža in strahu pred ločitvijo pustili lepo službo, bilo precej naivno. Morda pa ste rabili to izkušnjo, da bi se končno zavedli, da s popuščanjem, samozatiranjem in žrtvovanjem ne boste rešili ničesar, sploh pa ne vajinega zakona. Upam, da ste se res kaj naučili iz tega in da boste zmogli zaviti v drugo smer – v smer vztrajanja, samozavedanja, samozavesti in zdravega egoizma. Ob tem pa iskrenega in odprtega pogovora o vsem kar vas muči.

Iz vašega vprašanja mi ostaja občutek, kot da ste znašli v eni praznini. Tega, kar vam je prej na nek način osmišljalo življenje (otroci, družina, služba), ni več ali vsaj ne v taki meri, da bi vam napolnilo življenje in vam dalo nek smisel. Isto, kar vam je prej delalo življenje polno, vam je hkrati omogočalo, da ste lahko spregledovali praznino v vajinem odnosu z možem. V tej praznini srednjih let se poskušate »obesiti« na edino, kar mislite, da vam je ostalo: na moža. Sploh ne upate pomisliti, da ste zmožni živeti brez njega, celo službo ste pustili, ker ste se bali, da bi se ločil od vas. Gospa, zakaj mislite, da ne morete živeti brez človeka, ki mu ni kaj dosti mar za vaša čustva in želje? Kaj vas ustavi, ko začnete razmišljati, da bi se nehali tako prilagajati in poniževati? Verjetno strah pred samoto in osamljenostjo ter praznino. Ampak saj vse to je že zdaj in tukaj! Zaradi praznine v vajinem odnosu z možem komaj kaj zmorete še v ostalih odnosih. Vprašanje, koliko se sploh lahko še sproščeno veselite v odnosih z otroki. Te boste vedno imeli, tudi če z njimi ni več problemov in vas ne potrebujejo. Za vedno bodo vaši, vse kar ste vložili v odnos z njimi, se vam bo vračalo.

Vem, da vam je hudo, da vas kriza duši in pritiska k tlom. Kljub temu poskušajte zbrati toliko moči, da nehate s tem neskončnim popuščanjem, odrekanjem in prilagajanjem. Srednja leta so res lahko lepa in polna užitka, zato se začnite truditi v tej smeri – z možem ali brez njega. Najdite si službo, poiščite prijatelje, pojdite tja, kamor vas vleče. Povabite zraven moža, če ne gre, pojdite sami – brez slabe vesti. Povejte mu, strpno a odločno, da z vajinim odnosom niste niti približno zadovoljni in da od njega pričakujete, da bo z vami sodeloval pri tem, da ga izboljšata. Če bo pristal in vama pri tem ne bo šlo najbolje, si poiščita pomoč. Če ne bo pripravljen sodelovati, vztrajajte sami. Vaše življenje je odvisno samo in izključno od vas. Uživali boste toliko, kolikor si boste sami omogočili. Za to ne potrebujete partnerja, sploh pa ne takega. Ob vsem tem pa ne pozabite tudi na svojo odgovornost, da je vajin odnos tak, kot je. Kot sem že večkrat napisal – ko se boste spremenili vi, se bo spremenil tudi vaš odnos z možem. Ali vas bo on ob tem spremljal in če mu bodo te spremembe všeč – ne vem. Vem pa, da samozatiranje, popuščanje in čakanje na druge, da bodo poskrbeli za nas, ne da čisto nobenih pametnih rezultatov. Tudi pri vas jih ne bo – samo še slabše bo. Zato začnite že danes delati na tem, da se bolj slišite, začutite in spoštujete. Če pa vas bodo hudi strahovi vedno znova pahnili nazaj v objem starega pa si sami poiščite pomoč. Pogumno!

Lepo vas pozdravljam

Spoštovani!
Zahvaljujem se vam za odgovor.
Odgovor sem prebrale neštetokrat. Vem, da mi ne preostane nič drugega kot, da zberem pogum in pustim nekaj kar nikoli nisem res imela. Kljub vsemu se bojim!
Ko sem pustila službo sem se odločila, da odprem s.p. Moram priznat, da mi pri tem mož stoji ob strani. Uredila sem si prostor kjer naj bi pričela z dejavnostjol. Vložek za začetek je predvsem možev. Tako, da ne vem kako in kaj. V kratkem pričakujem, da mi bo vrgel naprej. Pooblastila sem ga tudi za moj TR, da lahko vse ureja od doma. Vem, če bi prišlo do tega in bi mu rekla, da ga zapuščam bi me dobesedno onemogočil. Ves denar bi prenakazal tako, da bi ostala brez vsega – doma oz. strehe nad glavo, denarja, službe. Res se bojim. Ne vem kako se najbolje lotiti.

Od prejšnjega tedna se počutim slabo in imam temperaturo. Kar naprej me obliva. V notranjosti se vsa tresem. Namesto, da bi mi mož pomagal mi nalašč nagaja toliko časa, da ne morem več in da pričnem jokati. Ne vem ali so živci ali pa se me je nekaj lotilo. Verjetno sem zato še bolj občutljiva.

Z njim ne morem več v posteljo (saj veste kaj mislim) Kljub temu, da se ne počutim v redu se jezi nad mano, da ni nič…..
Včeraj me je zeblo v noge (pa ne samo včeraj že večkrat) pa sem ga prosila, če bi se stisnil k meni in me pogrel. Tako kot vedno mu je zelo vroče in se ne more stiskati k meni ker bi mu bilo še bolj vroče. Se posmejim in pravim, da me zebe in da se bo ob meni pohladil, a on noče.

Sem zbrala pogum in ko mi je težil za akcijo v postelji sem dejala, da me ne privlači in da ne morem ( ker pride k meni samo takrat, ko kaj hoče od mene; da nimam občutka, da bi me imel rad,…) Odgovor je bil, da ga tudi jaz ne privlačim ker sem debela in da mi smrdi iz ust.

To je le delček, ki ga preživljam iz dneva v dan. Tako ne morem več. Jokam, jokam in se vrtim v začaranem krogu. Vem, da je to manj kot nič a ne vem kako bi se rešila vsega tega.

Danes ležim v postelji s temperaturo. Mož je odšel s prijatelji na šport in ga ne bo do kosila. Doma je ogromno za postorit. Ni človeka, da bi mi kaj prinesel iz trgovine. Namreč mož hodi že dva dni po kruh. Izgleda, da ga tudi danes ne bo.
Že sedaj me je strah, ko se bo vrnil s športa in bo prašal kaj bo za kosilo. Danes ne bom kuhala. Bojim se kaj bo.

Začela sem se upirati. Ne počnem več stvari njemu na ljubo. Vidim, da če bom taka je vse samo še slabše.
Sprašujem se tudi, če sem mogoče jaz prezahtevna in da vidim stvari tako črne. Kaj če je z mano kaj narobe in da delam možu krivico? Ma res ne vem več kaj je prav in kaj ne.

Hvala, ker si vzamete čas, me berete in mi pomagate z vašim odgovorom. To mi res veliko pomeni.

Še enkrat hvala in lep pozdrav.

Solzica

Solzica