Pozdravljeni!
Ravno danes, sva se s možem spet morala oglasiti na razgovoru v šoli.
Sin je star 13 let in obiskuje 8 razred devetletke.
Predvsem zaradi nedela, neposlušnosti in tudi motenja pouka je prišel do najhujše kazni na šoli-izključitev iz šole.

Ker smo se glede teh težav že večkrat pogovarjali na šoli in tudi doma, nismo z rezultati prišli nikamor.
Posledično vsem problemom je uspeh padel iz 4 na 2/1.
Z možem sva ga tudi postavila na realna tla, kaj pomeni, če ne izdela šole.

Občutek imava, da se z vsemi štirimi upira šoli in obvezam, idej za motivacijo nama je že zmanjkalo, zato vas prosim za pomoč, nasvet.

HVALA

Pozdravljeni!

Stiska, ki jo doživljate ob sinovi nezainteresiranosti do šole in padcu ocen, najverjetneje ni preprosta. Veliko se sprašujete, kako zmotivirati sina, da bo popravil ocene, pa vendar zelo težko vplivate na njegovo vedenje. Fant je star 13 let in prihaja v obdobje najstništva, kar pa pomeni, da prehaja tudi v obdobje uporništva. Prisotnost očeta in postavljanje mej tukaj dobi zelo velik pomen. Odločen oče, ki ve zakaj postavi meje (pa ne z udarci in agresijo), da družini občutek varnosti. Pomembna je tudi struktura, ki da varnost in predvidljivost. Tudi to najstnik zelo potrebuje in tudi tukaj ima zelo pomembno vlogo oče.

Potem pa nastopi še sočutje, ki je bolj mamino področje. Predvsem je pomembno, da ovrednotimo otrokov čustveni svet, njegov način doživljanja in razumevanja stvari, ki se dogajajo okrog njega.

Tudi zakonski odnos ima zelo pomembno vlogo v igri slabih ocen. Padec ocen pomeni, da se v otrokovem notranjem doživljanju nekaj dogaja. Stiska, ki jo doživljate ob njem, je tudi njegova. Težko bi rekla, kaj to resnično je samo po enem pismu, dejstvo pa je, da je fant na nekaj odreagiral, kar ne zmore regulirati in opozarja nase s slabimi ocenami.

Vsekakor bi povdarila prisotnost očeta v smislu mej in strukture ter vaše sočutje do njegove notranje stiske, ki je kot najstnik ne obvladuje.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
tel: 041/867-856
e-mail:[email protected]

spoštovana Suzana*,

zdravo najstništvo s seboj nosi upor in probleme. hujše je, kadar najstnikovo ravnanje privede do sankcij (kot je izklučitev iz šole), ker to usodno upliva na to, kakšna bo prihodnost, ki otroka čaka. meni se zdi, da vaš sin s svojim vedenjem kliče na pomoč! kot starši ste dolžni ob njemu ustrajati, četudi je najslabši, najbol zloben in najbol neumen otrok na šoli, kaznovan z najvišjo kaznijo. ne kaznujte ga s svojo ignoranco, grožnjami ali grobostjo še vi, pač pa mu z veliko pozornosti oba z možem stojta ob teh težkih trenutkih ob strani. verjemite, on je samo 14leten prestrašen otrok, brez pravih razmejitev za prav in narobe, ki se je znašel v vrtincu težav, katerim sam ni kos. že to, da so ga izklučili iz procesa šolanja, je dovol velik udarec za njegovo samopodobo, če ga bosta zavrnila še starša, pa je lahko izgubljen za vedno. omogočite mu, da ve, da četudi je ravnal narobe, bo ob vas vselej ljubljen sin in, da boste skupaj prebrodili tudi te težave.

to, da ste se morali z možem zaradi otroka zglasiti v šoli, zveni zelo povezovalno. na nezavednem nivoju otroci počno vsemogoče, da bi le združili starše in si tako priskrbeli varno družinsko okolje, v katerem bodo sprejeti, četudi delajo narobe.
težave v šoli so odraz nekega večjega stresa, ki mu je bil vaš sin izpostavljen. ste se pogovorili in povprašali kaj se v šoli dogaja? nič ne napišete kakšen odnos imasta z možem…kakšen odnos ima mož s sinom…pravite, da ste se o njegovem vedenju in ocenah že pogovarjali, pa ni spremembe. morda je v šoli kaj, kar ga je spravilo tako iz sebe…veste s kom se druži, kdo so njegovi prijatelji, če je morda v šoli kdo, ki slabo vpliva nanj, ga izsiljuje, izganja nad njim fizično ali psihično nasilje,…če se morda sin drogira, ali je v navzkrižju s kakšnim učiteljem…ne pravim da je to res, ampak ko razmišljam o vašem otroku, se mi odpira cela vrsta vprašanj, kaj bi lahko botrovalo njegovi stiski. še enkrat vama polagam na srce: kot starša sta dolžna za svojo mirno vest in otrokovo dobro usmeriti vse moči v razrešitev situacije, zato je morda na mestu, da se po pomoč obrnete k družinskemu terapevtu, ki vam bo pomagal postaviti stik z otrokom in poiskati prave razloge, ki tičijo za njegovim vedenjem.

veliko uspehov na poti razreševanja vam želim,
theo

Spoštovana!

Najprej se obema najlepše zahvaljujem za odgovore in dobre želje. Vsekakor se strinjam, da moramo sinu stati ob strani in mu pomagati iz težav. To tudi delam. Ve, da ga imamo radi, večkrat sem mu tudi povedala, da ga ne mislim pustiti na tej točki, pa naj bom še tako tečna mama (seveda mu gre na “živce”, da ga priganjam-vspodbujam k učenju, nalogam, obveznostim, ki jih ima doma.., ga ne pustim pred TV in računalnik, dokler ne opravi vsega).
Imamo tudi triletnega sina, katerega ima zelo rad. V bistvu je zelo čustven otrok, ki pa tudi velikokrat zelo hitro vzkipi. Opažam tudi, da je dostikrat nemiren, težko ostane dlje kot pol ure skoncentriran. Njegova družba so predvsem sošolci, s katerimi pa ima v glavnem kontakt v šoli. Izključujem prisotnost drog, saj bi se z uživanjem le-teh verjetno zelo spremenil tudi odnos doma. Je pa res, da je dobil v letošnjem šol. letu kar nekaj novih sošolcev, saj so iz prejšnjih treh oddelkov naredili dva. Na roditeljskem sestanku, ki je bil v teh dneh, so učitelji potarnali nad celim razredom. Predvsem je zelo padel učni uspeh, da o vedenju ne govorim. Pri nivojskem pouku nekateri učitelji v najnižjih nivojskih skupinah skorajda ne morejo delati… Po tem roditeljskem sestanku sem dobila tudi malo drugačno sliko, saj sem prej mislila, da je naš otrok edini, ki ignorira pouk, učitelje,..(kar seveda nikakor ne odobravam). Moram povedati tudi tole, da se je vedenjsko stanje pri sinu od prejšnjega sestanka na šoli, pa do zdaj, spremenilo – na bolje (kar je verjetno posledica zavesti, da ga ob naslednjem prekršku-nedelu prešolajo na drugo OŠ, kar pa si nikakor ne želi). Ob temeljitem premisleku in analizi najine vzgoje pa mislim, da si sin želi (čeprav ne prizna) več časa biti z očetom, ki je zadnji dve leti zaradi službenih obveznosti dosti odsoten. Verjetno bi rabili vsi enega dobrega terapevta, da rešimo težavno situacijo. Sicer smo povprečna družina, ki se veliko smeji, pa tudi kdaj skrega. Fizičnega nasilja ni.
Srčno si želim in upam, da bomo našli pravo pomoč za sinove težave.

Suzana

Pozdravljeni!

Ko sem brala vaše zadnje pismo, mi je najgloblje odzvenel stavek, da se vam zdi, da si sin želi več stika z očetom. Tudi sama domnevam, da je tukaj korenina problema, ob tem pa se sprašujem, kaj je vaš mož doživljal pri 13 letih, da je sedaj na nekem nezavednem nivoju skreiral situacijo, ki mu omogoča večjo odsotnost. Neka stiska se prebuja v njem, zato mora zelo veliko delati, sin pa nori, ker nosi vso stisko, ki je oče ne začuti. Gospa, naključij ni in vse v našem življenju ima odgovor. Tudi stiska vašega sina. Samo včasih je potreben globji vpogled v svet, na kateraga smo že skoraj pozabili-naše otroštvo.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik

Lepo pozdravljeni!

Pred kratkim sva govorili po telefonu, vendar vas zaradi bolezni nisem poklicala nazaj. Prostora v bližini vašega kraja žal nismo našli, najbližja zakonska in družinska terapija, glede na kraj, kjer živite, pa je v Mariboru.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik

pozdravljeni imamo 14 letno hčerko ki obiskuje 8. razred 9.letne oš v šoli ima kar nekaj problemov pri matematiki,fiziki pri ostalih predmetotih bi se pa morala sama še bol potruditi ima namreč dosti up v šoli.Sedaj je pa nastal še en problem včeraj ponoči me je skoraj kap ko sem ob 12.30 ugotovila da hčerke ni v svoji postelji je šla kar malo na špancir kot je sama izavila in to sredi noči,kar me opravičeno srbi.Z možem sva jo kaznovala z hišnim priporom pa sem še vedno zaskrblena.Zmožem sva v dobrih odnosih mogoče ji mal preveč popuščava hočem da bi nama hčera zaupala.Prosim za nasvet in pomoč HVALA

Magda

Ker je ga.Sabina do nadaljnjega prenehala s sodelovanjem na tem forumu, vam bom na kratko odgovoril, čeprav je preteklo že kar precej časa in se je medtem verjetno že marsikaj spremenilo.

S kaznijo ne bosta s partnerjem nič kaj dosti dosegla. Oziroma bosta to, da se bo hčerka še bolj umikala od vaju v svoj svet in vama še manj zaupala. Če sta hčerki preveč popuščala, pomeni, da sta jo zanemarjala, kar pomeni, da si “kazen” kvečjemu zaslužita vidva. To bi npr. pomenilo, da začneta bolj resno sodelovat pri starševstvu in da se ga lotita bolj odgovorno. Hčerka nič, ampak res ČISTO NIČ ne počne brez razloga. Če želite izvedeti, zakaj in kam je šla sredi noči na špancir, potem je edini način, da jo vprašate. Če vam ne bo odgovorila, to pomeni, da je niste vprašali na pravi način ali pa da vam ne zaupa. Če je prvo, potem je na vama, da se naučita vprašati na pravi način. Če je drugo, potem si morata pri hčerki ponovno zaslužiti zaupanje, ki sta ga izgubila. Začetek vsega je vedno na starših. Dokler ne bosta resno sprejela svoje starševske odgovornosti in je tudi izvajati, do takrat vama hčerka ne bo zaupala. S svojimi provokacijami in “težavami” pa bo sicer nevede želela doseči ravno to: da se vzameta skupaj, ji pokažeta, da vama je res kaj do nje, ji po eni strani postavita meje po drugi strani pa ji data vse potrebno razumevanje in podporo, ki jo v puberteti še posebej potrebuje. Konkretnih nasvetov vam ne bi pisal. Če jih potrebujete, jih boste našli v knjigi Otroci so tega vredni od Barbare Coloroso več kot dovolj. Vse kar potrebujete vedeti, je v njej. Da boste pa to zmogli, pa boste potrebovali veliko vztrajnosti, odgovornosti in poguma, predvsem pa sodelovanja s partnerjem. Če vam ne bo šlo od rok in se bodo težave stopnjevale, potem bi bilo vredno razmisliti o obisku družinskega terapevta.

Lepo vas pozdravljam

Naše no najine težave so v šoli takšne! Moj sin je star 7 let in obiskuje prvi razred osnovne šole. Matevž je zelo prijeten fantek komaj je čakal, da stopi v prvi razred. 1. septembra ves zadovoljen sedel za klop.
no in po enem tednu so se pokazale tezave bruha pred poukom (doma) in v soli. to bruhanje ze traja pol leta.
Jaz kot mamica razumem, da so to psihične težave in z otrokom sem se že velikokrat pogovorila kaj ga muči. odgovarja mi da še sam ne ve kaj mu je, omenil mi pa je da se velikokrat zadera in puli iz rok. Razumem, da učiteljica se mora zadreti ker je veliko otrok. Kako naj rešim ta problem?
Jaz bi bila zelo vesela če mi lahko svetujete ali naj zamenjam razred ali solo.
HVALA

piKA42,

veseli me, da ste se obrnili na forum. Kolega Gašperlin, ki je pred menoj skrbel za temo, s forumom ne sodeluje več.

Če prav razumem sin bruha že bol leta preden gre v šolo in tudi tam, doživlja pa, da se učiteljica zadira v razredu (tudi nanj, kje in kdaj?). Seveda vam je mami taka stiska otroka grozna, vendar otroku lahko pomagate prebroditi stisko. Da boste iz tega vsi prišli močnejši.

V prvi vrsti je potrebno v stiski BITI in ČUTITI s sinom – sočutno spregovoriti za kaj se gre, kako se počuti, kdaj, kaj je strah oz. tesnoba, kdaj/zakaj se prebuja, ga tolažiti in spodbujati, nato pa ugotoviti ključne informacije: za katero učiteljico gre, ali se zadira osebno na sina, kdaj, kje, kaj se ve o učiteljici? itn. Zloraba nad sinom (morda nad celotnim razredom) se dogaja zato, ker pristojni ne prevzemajo odgovornosti. Za to gre. Kot starš lahko prevzamete svoj del odgovornosti, šola pa svoj del. To je cilj.

Otroku je potrebno zagotoviti, da se bodo stvari res uredile, ker boste VI kot mati poskrbela, da bo zanj na šoli varno (in seveda tudi doma). Kako se vi ob vsem počutite (nemočni, krivi, jezni…) ne pišete in kako poskrbite zase, da ste ob sinu varni? Kaj se dogaja z očetom tudi ne… v kolikor sin ima očeta in je v njegovem življenju varno prisoten (da zanj tudi skrbi), potem naj prevzame odgovornost in vam pri tem pomaga. Če ste pri vsem tem vendarle sami – in vam je še toliko težje – boste za to pač poskrbela sama. Nič se ne more primerjati z energijo, ki jo lahko doživi mati, ki ščiti otroka.

Priporočam ločene pogovore: z dotično učiteljico v zvezi s težavo sina, ob tem pa zaupati lastnim občutkom in presoji ali je za vašega otroka ob njej dovolj varno. Nato sledi pogovor z upravo šole, ki je dolžna zagotoviti varen proces vzgoje in izobraževanja (svetovalna delavka, šolska psihologinja in ravnatelj). Vedno ukrepate v skladu s svojimi močmi in pristojnostmi. Vztrajamo do konca.

Še naprej stojte otroku ob strani in verjemite vase.