Najprej vse pohvale forumu in vsem moderatorjem… še posebej gospodu Gašperlinu, en_ bk-u in cec-u – ker mi dajate upanje, da tudi moški zmorejo biti ”globoki”:) No, upam, da boste tudi meni dali kak pameten nasvet. Znašla sem se namreč na točki, ko me ne vleče več naprej, ampak samo obujam spomine in objokujem stare čase. Sem absolventka (24 let), in zaključek študija je bil zame velik šok, še posebej zato, ker se je moja socialna mreža precej razpršila. Nastala je praznina, novega materiala, s katerim bi jo zapolnila, pa kar ni. Obdobja, ki prihaja se bojim, veliko strahov je pogojeno z iskanjem službe, počutim se izgubljeno in negotovo.

Celotno situacijo pa je še dodatno otežila kriza, ki jo imam v odnosu s fantom. Morda je slednja celo izvor vseh mojih težav. Tudi on je absolvent, skupaj sva 5 let, torej celo študentsko obdobje. Za oba je bila to prva resna zveza, če temu sploh lahko tako rečem. Namreč občutek imam, da sva se kar oba nekako trudila, da ne bi postala preveč resna- puščala sva si veliko svobode, oba sva imela svoj krog prijateljev, svoje interese, najini družini se sploh ne poznata itd. Svojo zvezo sva nekako prilagajala študentskemu stilu življenja. In ravno to, kar sem nekoč najini zvezi štela v plus, je zdaj postalo velik minus.Pričelo me je motiti, da toliko sama hodim okrog, da ne zmorem čutiti večje pripadnosti in povezanosti s fantom, da ne zmoreva narediti koraka naprej, da me njegova družina ne dojema kot svoje… na kratko bi rekla, da se počutim kar nekako sama v tem odnosu. Glede na to, da se obema izteka študentski status, se bo kmalu potrebno odločiti, kje bova živela- on si želi nazaj domov, jaz bi rada ostala v prestolnici…

Občutek imam, da sva na mrtvi točki, in ne zmoreva niti nazaj niti naprej, ne morema več biti skupaj niti iti narazen. Sva se poskušala pogovarjati o tem, pa fant kar ne zdrži (češ, da ni tako hudo in da boma itak vedno skupaj …) in tako nikoli ne prideva do zaključkov. Meni pa je to stanje tako neznosno, da vedno načenjam to temo (on nikoli), vendar počasi izgubljam voljo, ker imam občutek, da samo jaz vidim probleme in sem se samo jaz pripravljena truditi za izboljšanje zveze (on pa običajno moje poskuse, da bi kaj razrešila, prekine s kako povsem banalno temo, z zehanjem, objemi, šalami itd.). In tako vse težave (ki jih sicer po njegovem sploh ni) pometava pod preprogo, jaz pa zaradi te neslišanosti postajam vedno bolj jezna in zajedljiva. On mi očita, da sem hladna, da kompliciram in kritiziram. In tako se vrtiva v začaranem krogu… Nimam še toliko moči, da bi izstopila… pa niti ne znam presoditi, kdaj je čas za odhod? Kdaj je že preveč?

Glede na to, da sem si dejansko izbrala fanta, ki je podobno čustveno neodziven (komunikacijsko nespreten) kot moj oče, se bojim, da bom tudi v prihodnje naletela na tak tip moškega. Ali lahko to kako preprečim? Zanima me tudi, kakšne okoliščine v družini naredijo človeka tako čustveno neodzivnega in kaj bi lahko botrovalo k spremembi tega načina funkcioniranja? Kaj lahko jaz naredim pri tem?

Rada bi namreč naredila vse, kar se da, ker sicer fanta kot človeka zelo spoštujem, ga imam rada in mi je karakterno zelo blizu…občasno se bojim, da sem pa mogoče res preveč zahtevna in nečimrna v odnosu do njega. Razmišljam tudi v smeri, da sva se prehitro spoznala, in sva si zaradi manjkajočih(bolečih) izkušenj z nasprotnim spolom, postala preveč samoumevna. Od tod tudi strah, da bi se zdaj razšla, potem pa ugotovila, da je bilo to, kar sva imela potencial za trajen odnos. Vseskozi tudi spremljam zgodbe prijateljic pri iskanju partnerjev in dobivam občutek, da se je potrošniška logika naselila tudi na odnosno raven in da se moški (verjetno tudi ženske) večinoma niso pripravljeni truditi za kvaliteten in dolgotrajen odnos, da težijo k kratkotrajnim zadovoljitvam, pač v smislu”imam te dokler te rabim in ne dobim kaj boljšega” in to mi vzbuja še večji strah pred tem, da bom vržena na ta ”trg”, kjer hitro lahko postaneš le ena izmed…

Še in še bi lahko pisala o mojih strahovih, pa me je strah, da se ne bi prebili čez 🙂

Že vnaprej hvala za vaša mnenja…
LP

Ella

Vsi smo zbegani in prestrašeni pred večjimi spremembami in izzivi, ki jih pred nas postavlja življenje. Razlikujemo se v tem, kako se s to zmedo in strahovi spopadamo. To pomeni, kako jih prenašamo, kako jih premagujemo, koliko imamo zaupanja vase, v druge in svet (življenje) okrog nas. Vsega tega smo se (ali pa ne) naučili v svoji izvorni družini. Vaš oče izgleda, da ni bil samo čustveno nespreten, ampak vam tudi ni zmogel (znal) dati ustrezne samozavesti. Pri tem vam tudi mati očitno ni bila ravno najboljša opora. Doma niste dobili te varnosti in občutka, da boste v življenju zmogli, če bo treba tudi sama. Zaradi tega se oklepate fanta, ki vas na nek način sploh ne jemlje resno. To, da očitno ne jemlje resno tudi sebe, mu ni nobeno opravičilo. Iskreno se vprašajte, ste z njim zaradi vajinega odnosa ali samo še iz strahu pred »biti sama«. Mislim, da vaša glavna dilema ta trenutek ni odločitev, kje bosta živela, ampak ali bosta sploh ostala skupaj.

Vaša domneva, če zapustite tega fanta, da bo naslednji spet zelo podoben njemu (in vašemu očetu), je zelo blizu resnice. Če ne bo podoben, ne bo privlačen. To pa še ne pomeni, da nimate nobene izbire. Vajin problem s fantom ni tako velik zaradi tega, ker je on čustveno neodziven, saj bi se vi na svoji stopnji osebnostnega razvoja čustveno zelo odzivnega moškega verjetno preveč bali, da bi si upali z njim v intimni odnos. Vajin problem je predvsem v tem, da vas fant ne jemlje resno, da se ne zaveda težav v vajinem odnosu in da noče sodelovati pri njihovem odpravljanju. Partnerjev ni preveč pametno zapuščati, ker so kakršni-koli-že. Zapustimo jih, ko smo odločeni, da nam tak odnos nikakor ne ustreza več, nad partnerjem smo pa obupali, da je pripravljen res kaj narediti, da bi bil drugačen. Če se je vdal partner, ne pomeni, da se moramo vdati še sami. Če boste zapustili tega fanta, tega torej ne storite zato, ker je tak, kot je. To storite, če ne bo naredil čisto nič zato, da bi postal drugačen – do sebe in do vas. Če ga boste zapustili, bo naslednji partner verjetno res precej podoben. Lahko pa bo imel to voljo, da kaj spremeni. Morda bi bilo pametno biti pozoren na to lastnost.

Glede potrošniške logike pa bi napisal samo to, da tisti, ki so jo sprejeli, imajo tudi temu primerne odnose. Ko so doma sami s sabo, se srečajo z vsem, kar poskušajo odriniti z raznoraznimi aktivnostmi in blefom. Vi vztrajajte na svoji poti, pristen odnos do sebe in do drugih je največ, kar lahko v življenju imamo. Če vam na tej poti ne bo zmogel slediti vaš fant, boste slej ko prej našli moškega, ki bo to zmogel. In vas jemal resno!

Mladi ste, vse je še pred vami. Časa, da se v miru odločite, je več kot dovolj. Ne pritiskajte preveč nase, pa tudi ne čakajte, da se bo kaj uredilo samo od sebe. Delajte na sebi, naučite se poslušati in si zaupati in kar naenkrat vam bo odgovor jasen. A strahovi bodo tudi po tem odgovoru ostali, če ne povsem taki pa nekoliko drugačni. Ko se enkrat odločite, ne dovolite, da vas ustavijo. Želim vam, da se pravilno odločite in potem zdržite – zase!

Pozdravljena Ella !

Hvala za izkazano pohvalo, sam osebno menim da je dobrodošel tudi tisti nasvet, kateri pa včasih sicer ni tako všečno berljiv, je pa dobronameren.

Pravijo da ima vsaka palica dva konca, pa bi po tej logiki tvoje pisanje lahko komentiral tudi z njegovim koncem… Poglej, kot opažam iz napisanega, si pri svojih letih in mišljenju že na tem čudnem “trgu”, oz. te je življenje do sedaj že pripeljalo v začaran svet, polnih gneva, strahu, odločitev,…. In pri vsem tem je skupni imenovalec da je nekdo pri teh letih lahko že “zrel”, nekdo pa precej nedorasel. Da te obdajajo določeni strahovi, to je čisto OK, čeprav se čudno bere – pomeni pa da si sposobna nekega razmišljanja in nisi vehamentna. Na nekatere stvari v življenju seveda ne moremo vplivati, medtem ko na tiste na katere pa lahko – le zakaj jih ne bi skozi plane in naprej poizkušali realitirati ?

Vsak človek je celota zase. V tej smeri bi ti rad položil na srce da se ne oziraj na mnenje okolice ter ne išči vzporednic pri zgodbah prijateljic. Pri tebi je že dolgo tako da si vezana, da pa sama niti ne znaš ali ne upaš jasno definirati kaj je vajina zbeza. Kaj je bila in kaj je sedaj. Ne zameri opažanja – vidva oba nimata (očitno) nobenih večjih izkušenj z drugimi partnerji, do sedaj sta v bistvu skupaj odraščala. Odraščala sicer v smislu izoblikovanja neke partnerske zveze, vidim da sta v njej delovala tudi odraslo, toda… Tukaj kot ena negativnost, vsaj morda za moje mišljenje, je da se vajini starši do sedaj niti ne poznajo (upam da pa vajini starši poznajo vaju), nekako mi je nenavadno. Seveda da pa to ni bistveno. Tukaj bi nadaljeval z prej napisanim – je tako da se včasih take zveze končajo in to brez kakega “hudega” razloga. Po eni strani gre še za ljubezen, medtem ko spoznavaš da pa to le ni človek s katerim bi bil pripravljen živeti do konca svojih dni (kako poetično, a ?). Ne nakazujem ti te možnosti, je pa ena izmed realnosti.

Tudi ne upam trditi da si v zvezi dominantna, vsekakor pa skozi realnost odpiraš vse opcije. Odzivnost partnerja nakazuje na prej omenjeno nezrelost; po eni strani bi lahko to označil kot “šlepanje” v zvezi, po drugi pa… Nikoli ne veš in nihče ne more reči kdaj se bo (če se bo) karakterno spremenil, znal na življenje gledati bolj realno in z nekimi cilji, kajti – sedaj jih nima. Vedno si skušaj odgovoriti na težka vprašanja, povezana s svojo zvezo; na primer: sem noseča, kaj nama je storiti ? Bo sprejel otroka, je za to dovolj zrel, po eni strani se vajini poti razhajata po študiju, nekdo bi rad odšel domov, drug ostal tu… Vem, dal sem morda ekstremen primer, toda z namenom, lahko bi šlo za bolezen ali kaj drugega.

Morda še nakaj okoli opisanih vzorcev obnašanja, oz. t.i. karakterju. Kot si napisala, je vzporednica očetu tvoj fant, ne ti. In tukaj je tudi odgovor, katerega iščeš. Če že boš še kdaj izbirala, boš vsekakor izbrala sebi primernega in ga ne enačila po nekom drugem. Ne moreš živeti z idolom, to ne “špila” nikakor. In boš z nekom, katerega boš spoznala sama, kot je sicer že sedaj, pomeni pa da je ta proces kar dolg in komlpeksen.

Tako bi bilo le moje mnenje, vedi da na koncu ostajaš TI. Žal, taka je reala. In mislim da zadeve pri vama je zahtevajo kekega naglega ukrepanje, tako na čas pa že.

LP
Cec