Pozdravljeni,

Še ni leto naokrog, ko sem že pisala na ta forum. Takrat v precepu, ali oditi ali z otrokom stran od partnerja, ali ne. Skupaj sva 14 let, živiva v zunajzakonski zvezi in imava petletnega sina.
Odkar ga poznam, ima dve strani; na eni strani prijazen, ljubeč, na drugi strani divji, posedovalen, ljubosumen in nasilen. Psihično nasilje lahko rečem, da je na nek način skoraj ves čas prisotno, saj ima on vedno prav, prilagajati se je potrebno njemu, če ni tako kot si je zamislil, so že grožnje. To se je z leti stopnjevalo. Nase sem prevzemala vse več odgovornosti. Samo zaradi ljubega miru v hiši. On pa je po cele dni “skrbel za svoj posel”, dom in družina sta ga kaj malo brigala. Ne smem reči, da je zadnje leto le nekoliko bolj dosegljiv za sina, ki ga neznansko obožuje.
Sedaj pa se je ustavilo. V zadnjem letu sem doživela toliko nasilja, tako psihičnega kot tudi fizičnega, groženj, da me bo ubil…, da enostavno ne grem več naprej na tak način. Počutim se sesuto v sebi, na tleh, brez vsake samozavesti. Prestrašeno, vsak najmanjši ropot ali povzdignjen glas me spravi iz tira. Čutim, da moram nekaj narediti.
Ko sva se po nekem prepiru uspela vsaj malo globlje pogovoriti, sva si priznala, da drug do drugega ne čutiva ničesar več. In res – ne da nisva več sposobna normalne komunikacije, med nama ni niti dotikov, tudi sediva težko skupaj v istem prostoru. Zdi sem mi, da vztrajava le zaradi otroka. Hkrati pa se zavedam, da ravno njemu delam krivico, ker tega ne prekinem. Strah me je, da bi otrok pobral iste vzorce vedenja kot jih ima njegov oče. Naj povem, da je bil parterjev oče prav tako nasilen, ne samo do žene, ampak tudi do otrok.
Po zadnjem, kar travmatičnem dogodku zame kot tudi za otroka, ki je vse to gledal, sem se odločila, da ga zapustim. Zadnjič sem mu že omenila, pa me sploh ne jemlje resno. Iščem stanovanje, kaj malega že spokam in odpeljem. Kako, na kakšen način oditi? Kako mu povedati, da je tokrat zares konec? Zna biti nasilen in tega se tudi tokrat bojim. Predvsem je vzrok tu otrok, saj pravi, da otrok iz hiše ne gre. Poskušala sem ga s pogovorom že pripraviti do tega, da bi razumel, da ima otrok še vedno lahko naju oba (imava namreč dobre pogoje, da bi očeta pogosto lahko videl), da pa je prav, da ni žrtev najinega nerazumevanja. In nenazadnje sva oba še mlada, zakaj bi si unučila vse življenje, ko pa je tako kratko.

Spoštovani,

nedvomno si zaslužite čestitke za pogum in zdravo odločitev, ki ste jo sprejeli. Zaradi sebe in otroka. Prav tako vaše pisanje lahko opogumi še marsikoga v podobni situaciji. Po toliko letih, po toliko poskusih, da bo bolje, si zaslužite. To, kar ste verjetno premlevali leta in leta in upali, da bo bolje, je odločitev zdaj dozorela. Verjetno kdaj pomislite, da ne boste zmogli, da boste obupali in potiho najdete kakšen razlog, zaradi katerega bi bilo bolje, da bi ostali s partnerjem. Samo strah vas je, kako bo, saj ste se odločili za veliko spremembo v življenju, ki si ga boste čisto drugače uredili. Spremembe pa vedno spremljajo občutki negotovosti in strahu, vendar se da. Čeprav tega vaš partner ne bo jasno priznal, je strah tudi njega, saj ga občutki, da izgublja ljubljeno osebo in otroka, tako plašijo, da se iz same nemoči in obupa oklepa zadnjega upanja, “da otrok iz hiše ne gre”. Oba vaju je strah, kar je razumljivo.

Fizično nasilje, psihično maltretiranje, grožnje za življenje, teror in ustrahovanje… so vse prej kot sprejemljivi. So kaznivo dejanje. Ker je tu še mladoletni otrok, ki je verjetno pogostokrat priča vajinim “obračunom” in torej ravno tako žrtev nasilja, ste ravnali prav. Starši SO odgovorni za otroka in ga tudi dolžni zaščititi, čeprav pred nasilnim očetom… Razumem vas, da vam je težko. Da vas je strah, kako bo v bodoče, kako boste shajali, kako bodo urejeni stiki med otrokom in očetom, kar je normalno. Poskušajte sprejeti, da si nihče ne zasluži nikakršnega ustrahovanja, nasilnih izbruhov, pretepov in groženj, niti vi (niti vaš partner – kar je doživel ob očetu, je bila krivica zanj) sploh pa ne vaš otrok, ki vaju lahko le nemočno in prestrašeno opazuje. Otrok vajine konflikte doživlja popolnoma drugače, kot vi. Otroke je že po naravi strah, da bi izgubili starše in lahko najmanjši konflikt med staršema zanj predstavlja največjo grožnjo.

Z odločitvijo, da se odselite, ste sprejeli odgovornost za svoje življenje in zaščito otroka. Večletno doživljanje terorja in strahu, nenehne nepredvidljivosti in nesproščenosti ob vašem partnerju, ponižanje in nespoštovanje… vse to vam je uničilo občutek vrednosti in spoštovanja kot ženske. NOrmalno je, da človek ob vsem tem čustveno otopi. Kot pravite, da ne čutite ničesar ob partnerju. Čutite, vendar so ti občutki težki in neznosni: strah, notranji teror, napetost, stalno razmišljanje, kaj narediti, nemir, razočaranje, obup in negotovost. Zato ste dolžni poskrbeti zase, da boste ta občutja zamenjali z bolj sproščenimi, varnimi in gotovimi. Ker vas otrok potrebuje zadovoljno, stabilno in močno.

Iskreno vam povem, da je vaša selitev od partnerja šele prvi korak. Prvi ukrep, ki ga je potrebno narediti, da se fizično izognete nasilju. Ko se boste v novem okolju malo stabilizirali in umirili, bo verjetno vse to prišlo za vami. In ne bo lahko. Vzbudila se bodo težka občutja, morda občutki krivde, obupa…, vendar bo potrebno v vsem tem vztrajati. Sami vam bo težko. Potrebovali boste veliko varne opore bližnjih, veliko razumevanja in pogovorov, veliko sočutja in spremljanja. V tem oziru boste morali poskrbeti zase, da si nazaj pridobite zaupanje vase, samospoštovanje in varno prihodnost. Otrok vas bo potreboval, veliko se boste morali pogovarjati z njim (na njemu razumljiv način), mu biti čustveno na voljo. Razložiti, da nikogar od staršev ne izgublja, niti očeta.

“Kako mu povedati, da je tokrat zares konec”? Med vama je bila ljubezen in medsebojno spoštovanje že zdavnaj izrinjena v ozadje. Vaš partner se je trudil, vendar je zmogel le toliko – z nasiljem je izražal svojo bolečino, ki jo je doživljal v primarni družini -, to se da sprejeti, vendar je za nasilje vseeno odgovoren izključno on. To pa je nesprejemljivo.

Na Društvu za nenasilno komunikacijo v Ljubljani so strokovno zelo dobro podkovani o ukrepih, kako zapustiti nasilnega partnerja (če je preveč ogrožajoče in nepredvidljivo). Če vam bo težko, ne zanemarite kakršne koli zunanje pomoči. Vašega partnerja je zelo strah, tudi on je negotov, zato se iz obupa poslužuje raznovrstnih groženj, ustrahovanj,…

Verjamem in zaupam v vas, da boste zmogli in vam močno želim, da si ustvarite čim lepše življenje, ki bo polno notranjega miru in dostojanstva. In srečno.

Najlepša hvala za odgovor.
Po vsem tem sem še bolj prepričana v pravilnost odločitve in moja volja je postala še bolj močna. Zmogla bom!

Spoštovani,

vedno sledite temu, kar čutite. Občutki vas ne bodo nikdar v življenju izdali.

Sin vam bo hvaležen. Veliko se pogovarjajte z njim – o vsem, zlasti pa o tem, kako mu je.

Srečno.

Meni zelo znana tema. Preberi si knjigo MOŠKI KI SOVRAŽIJO ŽENSKE IN ŽENSKE, KI JIH LJUBIJO. Spoznala boš, da živiš z ženomrzcem!!! Škoda na otroku je že narejena, mogoče le ni še prepozno. Če ne boš ukrepala, boš psihično zbolela (depresija, slaba samopodoba, krivda, nespečnost…)
Prosim preberi omenjeno knjigo.
Srečno!