Spoštovani,

Trkam na vaš razum, ker sama več ne zmorem naprej. Moja zgodba: bila sem srečno poročena, potem, ko sva 10 let hodila skupaj…zdelo se je, da imava z možem brezpogojno ljubezen, v vsem sva se razumela, bila enotna, imela sva se rada brez prepirov in nesporazumov. Le otroci nama niso bili dani, ko sva želela ( po dveh letih zakona, sedaj sva poročena 4 leta)…

V to umirjeno, gotovo življenje pa je nato pred dvemi leti prišel ON, ki me je snel s tal, zbudil v meni občutke, nore, čudovite, takšne katerim se nisem zmogla odreči. Zgodilo se je kar sem mislila, da se nikoli ne more. Prevarala, varala sem moža z nekom, ki je bil tako nepopisno čudovit z mano, nepopisno ljubeč, romantičen, razumevajoč, v veliko oporo in spodbudo, v veselje in radost. A imel je ženo in sina. Trpela sem, da nekomu kradem očeta, a je ves čas trdil, da nisem kriva za nič, ker je žena hladna in je bilo le vprašanje časa kdaj bosta šla narazen. Ves čas me je prosil naj se razidem tudi jaz. Nisem zmogla. Sem pa bila vmes zelo naporna. Ljubila sem ga, mu vračala ljubezen, a hkrati ves čas dvomila, se nečesa bala…strah me je bilo, da bi minila vsa ta nadpovprečna naklonjenost, ko bi enkrat doma vse pustila. Tam pa sem bila vedno varna, polna zaupanja, da bo mož z menoj lepo delal do konca mojega življenja. Ko se sedaj oziram po domu, pogrešam le Njega, ki me je pred mesecem postavil pred dejstvo. Pravi, da je tako hudo trpel, ko sem cincala in čakala, da sem ubila vsa čustva v njemu. Da sicer ve, da ne bo več nikoli tako ljubil a se hkrati sprašuje, če bi z mano sploh zmogel.
Nadel si je obraz, ki ga več ne spoznam. Ne vem ali je to njegov drugi jaz, ali je le ranjena žival, ki hoče doseči svoje, nekoga pognati do dna, da bi ga spravil v gibanje.

Vem, da sem si glede na mojo preteklo neodločnost zaslužila vse grde besede, ki mi jih je izrekel v zadnjem času – pa vendar, ne razumem kako lahko človek ki tako ljubi tej osebi nameni toliko zmerjanja in ponižanja v besedah.

Ko sem se po vsem tem ozrla po domu in možu…sem videla izredno hvaležnost, a ljubezen je umrla. Zdi se, da jo lahko živim le z Njim. Moža se že ves ta čas nisem zmogla prav intimno dotakniti, vsaj to je dejstvo pri katerem sem bila ves čas 100%. Sedaj, ko sem prišla do dna, ko me je drugi postavil pred dejstvo, da sem uvidela da ne morem živeti brez njega, sem pripravljena na odhod. Povedala sem mu, najprej je bil za, potem si je premislil. Da morem najprej iti sama, stopiti na svoje noge. Sam je že, pred vsem temi dogodki, pred tremi meseci zapustil ženo, ni šel v svoje stanovanje, kar sem pričakovala ampak nedaleč stran, k mami, kjer še vedno vztraja.

Razmišljam narobe, če si želim njegove opore, ko bom zapustila svoje življenje, ki sem ga gradila 28 let? Tega ne razume, pravi, da ne bom v njegovem objemu prebolevala moža. Želim si živeti z njim, narediti vse…a spet po drugi strani lahko ta korak – poiskati stanovanje- storim le, če vem, da bo ob meni. Te gotovosti pa mi v tem trenutku ne daje.

Nič mi ni več jasno. Kako naprej? Pa ne jutri, kako naprej naslednjo sekundo, ker komaj živim brez ljubezni, ki mi jo je nekoč izkazoval in ničkolikokrat potrdil. Do tega ključnega trenutka. Prosim, odprite mi oči, da bom spregledala kar sama ne vidim, da bom končno po dveh letih nekaj naredila prav in živela ne životarila življenje. Da bom uvidela kdo je in kaj moram storiti.

Lepa hvala vnaprej,

Spoštovana Lili5,

iz vašega pisanja veje toliko ene utrujenosti, negotovosti, razcepljenosti, trpinčenja same sebe, nenehnega premlevanja, kaj narediti, nenehnega razmišljanja in razbijanja dilem, kako se odločiti, da bo najbolje…kot sami pravite životarjenja življenja. Vsa vaša energija je usmerjena v eno točko – v Njega, ki vam ne da in ne da miru. Bolj ko razmišljate, bolj ste negotovi in napeti. In to že toliko časa, toliko let… In koliko časa še bo potrebnega, da boste zase poiskali notranji mir? Koliko časa ste sploh še zmožni vztrajati v vsem tem? Morda se tudi nenehno sprašujete, če je vredno… Ob vašem pismu se sprašujem, kje sploh začeti.

Neznosno je. In zelo težko vam mora biti. Ta razcepljenost in razdvojenost se v vašem življenju kar vleče. Že v času prevare ste bili nenehno na dveh bregovih: eden vam je nudil varno zavetje in trdnost, drugi vam je vzbujal nepopisne občutke želenosti, vrednosti in privlačnosti kot ženske, občudovanja in zanimanja le za vas, nekomu ste bili izjemno pomembni. In za ta občutja bi človek žrtvoval vse. Tudi družino, moža. “Samo še en dan, samo še en pogled, samo še en objem…”, kot da je to edini smisel, zadnje upanje, za katero je vredno živeti. Ali vztrajati. Čeprav ste se počutili krivo, da jemljete očeta, so bili ti občutki tako močni, da se jim niste mogli upreti. Za te občutke je resda vredno živeti, saj nam vsem dajo potrditev, da smo vredni in pomembni kot ljudje, da nekomu ni vseeno za nas, da smo sprejeti in vredni, da nas nekdo lahko ima rad. Ti občutki so življenjski in nujni za en zdrav partnerski odnos. Vendar iskren, sproščen in odkrit odnos. Kjer je človek sprejet, kakršen je.

Iskrenost je tista, ki je bila v vajinem (nezvestem) odnosu zabrisana. Nista bila le neiskrena do svojih zakonskih partnerjev, temveč tudi drug do drugega, najbolj pa sama do sebe. Iskreno ste si želeli srečo in zadovoljstvo z nekom, našli pa ste razočaranje, prizadetost in trpljenje. Še več, prevare v odnosih za sabo pustijo zlasti pečat nespoštovanja, nevrednosti, izdanosti in izigranosti. Ti občutki najbolj bolijo. Zdaj se verjetno tudi sami počutite prevarani z Njegove strani (“ne razumem kako lahko človek ki tako ljubi tej osebi nameni toliko zmerjanja in ponižanja v besedah”). Prevare so ponižujoče, tega se žal ne da zanikati. In ne zaslužite si ponižanja, ampak spoštovanje. Ne vem, koliko tega lahko vi občutite. Iz vaših navedb “pravi, da ne bom v njegovem objemu prebolevala moža. Želim si živeti z njim, narediti vse…” je moč začutiti, da je vaše samospoštovanje kot ženske zamrlo. Čisto vse bi naredili, samo da vas On sprejme nazaj. Čisto vse bi naredili, da bi lahko znova začutili vse tiste čudovite občutke sprejetosti, ki vzbujajo upanje in hrepenenje, ki v vas prebudijo občutke, ki naznanjajo, da ste živi, energični in da živite (za ceno neiskrenosti, krivde, ponižanja)! Da nekomu ni mar in vseeno. To je odgovor. Nekomu ni vseeno za vas.

Ne vem, koliko tega lahko začutite ob možu, koliko se on zanima za vas in vi za njega. Kako dejansko vi pogrešate moža (in on vas). Koliko sta drug drugemu pomembna, koliko pogrešata občutke nežnosti in topline? Najtežje je živeti kot tujca v hiši. Zakaj je ljubezen umrla?

Nekje boste morali začeti, sicer bo zadeva postala še bolj neobvladljiva. Ne bo pa lahko in tudi ne težje, kot je bilo. Začnite pri sebi. Potrebno bo sprejeti odločitve in v njih vztrajati. Karkoli se boste odločili, se odločite v skladu s tem, kar čutite, da je za vas v redu, da boste vi mirni in da boste vi to sprejeli. Odločite se tisto, kar želite zase (in ne za drugega). Tudi vaš partner je v precepu (cinca, si premisli), tudi on je negotov in prestrašen, tako kot vi, ker ne ve, kako bo, kar je razumljivo. Pojdite za srečo, tja, kjer čutite, da imate upanje. V nobenem primeru ne bo lahko: če ostanete pri možu ali odidete. V vsakem primeru se bo potrebno veliko pogovoriti, veliko prejokati, dopustiti bolečini na dan (ker nezvestoba je le eden od izhodov iz velike stiske). In veliko tvegati. Če se ne morete odločiti, si vzemite čas zase in razmislite. Nato se odločite. V obeh odnosih ne boste mogli dolgo, niti si ne zaslužite in je krivično tako živeti. Zaslužite si spoštljiv odnos z moškim, v katerem boste varni, razumljeni, zadovoljni in živi.

Kakorkoli se boste odločili, bo potrebno veliko iskrenih pogovorov. Če vam bo težko, ne zanemarite strokovne pomoči, ki vam lahko pomaga podati (nevtralen) vpogled v dogajanje okoli vas in bo nekdo pripravljen sočutno vztrajati z vami (in partnerjem).

Na srce vam polagam, da vas bo (vaša notranja) odločitev zelo razbremenila, nato boste mogli le še vztrajati v tem (ni lahko, se pa da), da soustvarite in v vajin odnos nazaj vzbudite občutke medsebojnega razumevanja in sprejemanja. Če bosta pripravljena oba, bo toliko lažje. Nikar pa ne obupajte, saj je pred vami še celo življenje. In vedno je rešitev.

Veliko poguma vam želim. In srečno.

Kako zelo podobni občutki se dogajajo v meni, in podobna situacija. Lahko si kontaktirava preko zasebnega maila, moj naslov je: [email protected].

Veliko sreče