Osamljena
Pozdravljeni!
Danes je nedelja in jaz sem zopet sama, osamljena. Zadnje čase je pogosto tako, kljub temu, da sva s partnerjem poročena šele dobra tri leta.
Imava različne službe. Jaz zaradi pogojev dela več postorim doma, ker imam tudi več časa in zato sem velikokrat tudi sama. Po poroki so poti med mano in prijatelji odšle na različne strani. Sem ter tja se s tistimi, ki so ostali dobimo. Mož se druži veliko več. Vendar me ne moti to.
Stvar je taka, da po službi in tudi med vikendi vse doma postorim sama, pripravim vse za moža in mu pomagam tudi pri njegovih obveznostih, da ni toliko obremenjen. Skratka, če ni v službi, je v šoli, če ni tam pa se ukvarja s svojimi hobiji. Doma je večinoma za računalnikom ali pa spi, ker je utrujen od vsega. Velikokrat sem se že poskusila pogovoriti z njim, nočem ga obremenjavti, ker je zaradi vsega veliko pod stresom, vendar jaz se ob vse tem preprosto počutim zelo osamljena. Če bi rekla, da ni ljubeč, da je nezrel, da se ne trudi, bi lagala. Lažje bi rekla, da je nekoliko egoističen.
Redko počneva kaj skupaj ali kam greva. Ko mu skušam to razložiti, me velikokrat ne razume in pravi, da ne gre drugače, da pač tako je (služba, šola) in da bova nekaj časa morala stisniti zobe. Želim, da ima stvari, ki jih želi početi zase, vendar želim in hočem tudi to, da bi postavil ravnovesje med tem. Takrat, ko je teden bolj natrpan, bi se pač ob vikendih posvetila drug drugemu.
Zelo ga ljubim, tudi on mene, to dobro vem. Vendar me skrbi, da se ne bi odtujila. Če še jaz začnem tako ravnati, se stvari lahko slabo končajo. Kaj pa, ko bova dobila otroka, kaj bo potem?!
Rada bi našla neko pot, v razumevanju sebe in njega, rada bi tudi kaj spremenila, vendar ne vem več kako.
Prosim za kakšen nasvet!
Hvala.
Saška
Spoštovana gospa Saška,
najprej hvala za zaupanje.
Verjamem, da ni ravno povsem preprosto začeti pisati o teh stvareh na tak način na forum. Ja, stiska, v kateri ste se znašli, je res že dosegla in presegla vašo kritično mejo. Potrpežljivosti, s katero ste doslej skušali reševati nastali položaj (ki gotovo že čisto časovno – tehnično ni lahek), ni več oz. je zmanjkuje. Kar ni nič narobe oz. je to celo dobro. Ker ste samo začutili, da se vam res godi krivica (pa tudi če je to, da ste vi v tem trenutku bolj obremenjeni z domačim delom in da ste tudi kak vikend več osamljeni na račun moževe šole in službe, dogovorjeno in del vaših »pogodbenih obveznosti«). In to krivico bo moral vaš mož pač slišati in vam priznati, da ste tudi zaradi njegovih rednih obveznosti vi preobremenjeni, da pa verjetno še bolj boli, če imate občutek, da ste na vrsti šele za njegovimi hobiji in prijatelji… In o tem boste morala spregovoriti odkrito in verjeti, da si preprosto zaslužita biti drug z drugim, se posvetiti eden drugemu, prisluhniti, kaj drugi čuti, česa se boji, česa se veseli. In postaviti lestvico svojih prioritet – kajti v zakonu ni dobro, če se (prevečkrat) dogaja, da imata druženje in hobiji prednost pred partnerjem (kar ne pomeni, da je potrebno zanemariti zunanje stike). Če (zapuščeni) partner ta občutek ima, pomeni, da se je o nečem potrebo pogovoriti. Sicer se lahko zgodi, da po opravljeni šoli in vseh hobijih ugotovita, da sta tujca, ki se sicer zelo trudita prilagajati drug drugemu (predvsem vi njemu), ne vesta pa več, kdo drugi je, kaj čuti in misli.
Nočem biti krivična niti do njega – verjamem, da so trenutki, ko se par odloči, da ima prednost študij/delo enega od partnerjev in je dobro da se ob tem ovrednoti trud in prispevek obeh strani, pa čeprav bi mogoče kdo rekel, da je preobremenjen le on, ki študira. Kajti tudi njegov uspeh na področjih zunaj vajinega odnosa je možen ravno zato, ker mu vajin odnos (vi) daje čustveno podlago in oporo. In je dobro vedeti, da njegov zunanji uspeh je zasluga obeh.
Hkrati pa verjamem, da tisti trenutek, ko se boste čutili pri možu slišani v tej stiski in osamljenosti, ko boste vedeli, da imate (vedno) dostop do njega – vsaj po telefonu, da mu lahko o tej osamljenosti govorite in on to zmore slišati in sprejeti, bo verjetno tudi za vas lažje si narediti načrt, kaj lahko počnete v tistih trenutkih, ko ostanete sami (zaradi upravičenega razloga – ne zaradi njegovega druženja in hobijev!) – kaj pa so vaši hobiji, s kom se lahko dobite …
Verjemite, da preprosto imate pravico biti slišani v svoji stiski, osamljenosti, zapuščenosti, zamenjanosti in še čem… Opogumite se in odkrito spregovorita o tem – brez obtoževanja. Če se ne da v dvoje, pa poiščita še zunanjo pomoč.
Pogumno naprej!
Glede na to, da sta še mladoporočenca se morata vsekakor pogovoriti. Mogoče bi morala imet kakšen skupen hobi, mogoče šport in bi potem prosti čas na ta način izkoristila.Sicer kaj sta po počela preden sta se poročila ? Če sta že na začetku zveze tako obremenjena, se bo to le stopnjevalo, potem pridejo otroci, bo še manj časa za vaju. Mislim, da sta vidva najbolj važna, vse drugo bo šlo svojo pot.
Welcome to the club! Tudi midva sva porocena dobra 3 leta, imava tudi ze 2 malcka, pa je situacija podobna kot pri vaju. Vecinoma sem sama za vse, za dom in 2 otrocka. Oziroma pomaga, ce se mu ravno da, ne cuti pa nobene odgovornosti glede delitve del ali ukvarjanja z otroci. Za racunalnik ima pa vedno cas.. Pa za svojo mamo.. Rece, da sem jaz mama, on pa oce. Sem ugotovila, da je navaden mamin sinko, ki je bil vajen, da so mu celo zivljenje stregli od spredaj in zadaj, zdaj pa pricakuje isto od mene. S tem se pa absolutno ne morem sprijaznit. Stvari so se poslabsale z drugim porodom, ko so se zaceli tudi njegovi izbruhi jeze, kako sem nesposobna.. Pred nama je se veliko dela, greva tudi na seminar za zakonce, potem bomo pa videli..
Tudi jaz sem osamljena, ampak cas za klepet s prijateljicami si pa vzamem, najveckrat po telefonu ali mailu, pa tudi na kaksen obisk skocim, seveda sama z otrockoma. Ko si sama, delaj stvari, ki jih imas rada, predvsem pa vzdrzuj stike s starimi dobrimi prijatelji ali sklepaj nova prijateljstva in se ne predaj kaksnemu malodusju.
Ukrepaj cimprej! Predvsem pa preden pridejo otroci! Tudi ti mas pravico do zabave in sprostitve! Vsaj ob vikendih.
Samo vztrajajte, kljub nihanjem se ne nehajte truditi – za vajin odnos. Zahtevajte, kar je potrebno, da boste lahko živeli vi, da bodo vaše potrebe tudi slišane, prav tako kot njegove, in potem bo živel tudi odnos.
In dovolite si dušo olajšati tudi v vajinem odnosu – torej spregovorit o stiski tudi tam – predvsem to je pot grajenja odnosa. Ki pa zna biti tudi naporna… A se splača!
Pogumno naprej!
Če dela tvoj mož šolo poleg službe, je to samo pohvalno. Pusti ga, naj dokonča šolo, potem pa, če bo situacija ista, pa začni težit. TI pa si seveda najdi delo; hobije, telovadbo, tečaje jezikov, knjige, kofetkanje s frendicami, nakupi… in začni uživat življenje, ker očitno, da imaš čas za to. Uživaj in izkoristi ta čas!!!!!