Spoštovani g. Gašperlin!
Naj začnem na koncu. Poznam odgovor, da morava poiskati pomoč terapevta. Za ta korak še zbiram pogum. Predvsem pa še ne vem, na koga se naj za pomoč sploh obrnem?

Poročena sva štiri leta in v zakonu se nama je rodil prečudovit otrok. Vse kar sva ustvarila skupaj je sanjsko in za temi sanjami se tudi skrivava že vsa leta odkar sva skupaj. Najino življenje pa vse bolj postaja fasada, kulisa srečnega in uspešnega življenja dveh, ki jima uspeva vse česar se dotakneta. Ob tem pa je realnost povsem drugačna. Sva emocionalno in intimno povsem ubita. Bilki, ki vegetirata drug ob drugem, ko utihnejo službeni telefoni in ko otrok zaspi. Nimava več volje, da bi se posvetila drug drugemu, da bi se potrudila slišati, kaj si govriva in kaj drug od drugega pričakujeva.

Bila je ljubezen na prvi pogled. Trajalo je nekaj časa, da sem se izkopala iz prejšnje veze, ki je bila emocionalno hladna še predno sva se spoznala. Bila sem mu ljubica nekaj časa, da sem zbrala pogum in šla stran iz tedanje veze. Čakala sem dan, ko bova lahko tudi uradno zaživela skupno življenje, vendar realnost je bila vse prej kot lahka. Šele kasneje sem dojela, kako globoko naju je začetna faza odnosa zaznamovala. In kako dolgo sem potrebovala, da sem pozabila vse kar se je dogajalo prej. Predvsem pa kruto dejstvo, da o človeku v katerega sem še danes zaljubljena z vsem srcem, sploh nisem vedela nič drugega kot tiste ure, ki sva si jih lahko utrgala zase v samoti.

In nato sva skočila v drugo skrajnost. Skupno življnje. Nosečnost. ustvarjanje skupnega doma. Začetna evforija je kmalu zbledela. Dojenček je zelo težka preizkušnja še za tako trdno vezo.

In smo šli naprej. Čustva so ubijali konflikti, ki so postajali vedno bolj boleči. Jaz sem v obupu govorila vse bolj direktno, on pa se je vedno bolj umikal in ohlajal. Postal je pasiven. Nobene pobude več ni bilo z njegove strani. Vedno bolj sva si šla na živce. Iskala potešitev v materialnih stvareh, ter vedno bolj igrala navidezno srečo pred okolico.

Začela sem se zapirati vase, on je vedno bolj kazal znake depresije s katero se je že soočil v času najinih uradnih začetkov (jaz takrat sploh nisem vedela za kaj gre). Šele zdaj pravzaprav vem, kaj depresija pusti v osebnosti človeka.

In sva prišla do točke, ko skoraj več ni rešitve. Intime takorekoč sploh ni več (čeprav, ko do nje pride, je sanjsko za oba). Zavedava se, da z materialnimi dobrinami ne bova priklicala sreče. Jaz si želim potovati, za njega je edini cilj njegov rojstni kraj. Otrok je obema največja sreča. In noben od naju si ne predstavlja življenja brez. Druži naju povezanost na službenem področju, ki jo težko ločiva, čeprav je zelon obremnjujoča.

Jaz si želi na vso moč ohraniti zakon, saj je za mene on edini moški v katerega sem bila kdarkoli zaljubljena. Moje otroštvo ni bilo najbolj srečno; saj sem otrok alkoholika in tega sem se rešila na način, da sem pobegnila od doma v trenutku, ko je bilo mogoče. Moja mama se je udala v usodo. Z njo imam odkrit odnos. Očeta skušam odmisliti, saj mu zamerim, da je postavil pijačo pred družino.

Njegovi starši so sicer navidezno popolni, čeprav v njihovi družini ni odkritih pogovorov. Niso navajeni prisluhniti drug drugemu. In tudi on je tip človeka, ki potrebuje zase zelo veliko svobode (samsko življenje z sanjsko ljubico bi bilo pravzaprav ideal).

Če bi naju morala opisati z dvema besedama, bi rekla, da sva kot voda in ogenj. Ko se imava ok je sanjsko, ko se nimava je mrtvilo.

Kje iskati rešilno bilko za situacijo v kateri sva se znašla? Živim z zelo uspešnim moškim, ki je emocionalno ubit, obseden s službo, brez volje do življenja, cele večere preživi za računalnikom, na mene gleda kot nekoga, ki mu krati svobodo in je kriv za vse njegove težave (depresija, prekomerna teža, ipd). O mojem načinu dojemanja situacije lahko sodite sami.

Pa kljub temu vem, da tudi on globoko v sebi verjame, da sva si usojena…
Kam torej po pomoč?

Vnaprej hvala,da ste prebrali moj izliv besed in upam, da ima moj zapis, kaj smisla…

Lahko noč.

Pozdravljeni

Vaša zgodba potrjuje to, kar moderatorji poudarjamo v svojih odgovorih. Ko odidemo iz ene zveze v drugo, s sabo odnesemo tudi vse svoje (nerešene) probleme. V novi zvezi ne začnemo tam, kjer smo nehali v prejšnji, ampak začnemo praktično spet na začetku. Najprej ponovno ustvarjamo vse tisto, kar smo v prejšnji zvezi, šele potem gremo lahko naprej. Toda ne gladko, ampak s podobnimi težavami, kot prej. Vse to seveda ne pomeni nujno, da ste storili napako, ker ste prekinili prejšnjo zvezo, ste pa pričakovali preveč, prehitro in preenostavno od nove zveze. Zato je vaše razočaranje še toliko večje. S tem, kar je bilo, se zdaj nima smisla kaj dosti ukvarjati. Je, kar je in na vas je, da se odločite ali vam je to dovolj in ali lahko s tem živite. Če ne, potem morate nekaj spremeniti. Ker se bojim, da vaš partner sam od sebe ne bo.

Pišete, da se ja vaša mama vdala v usodo. Kako to, da nje zaradi tega ne obsojate in je ne odmislite, tako kot očeta? Zakaj bi bila njena odgovornost za vaše nesrečno otroštvo kaj manjša od očetove?! Ne vidite, kako sami počasi postajate podobni svoji mami. Enako se vdajate v usodo. Mirno prenašate partnerjev beg in zasvojenost. Zakaj bi bila beg v delo in za računalnik manjši greh, kot pa beg v alkohol? Zakaj svojega partnerja ne poskusite odmisliti tako kot vašega očeta, saj je enako kot vaš oče alkohol, on postavil službo in računalnik pred družino. Oba, vaš oče in partner, sta (do vas) povsem enako emotivno mrtva. Če boste spoznali in sprejeli mamino soodgovornost, boste lahko spoznali tudi svojo in morda začeli končno spreminjati svoje življenje na bolje. Vaša mama vas je namreč naučila, da je edino, kar ženska lahko naredi, da se vda v usodo, doma čaka na svojega moža in mirno prenaša njegovo zanemarjanje in neodgovorno vedenje (alkoholizem, deloholizem,…). V partnerja ste se tako močno zaljubili ravno zato, ker je tako zelo podoben vašemu očetu. Tisto, kar vas tako zelo vznemirja pri partnerju, so povsem enaka čutenja in vzdušje, ki ste ga srkali in vonjali v vaši izvorni družini. Se boste vdali v usodo tako kot vaša mati in svojega partnerja mirno gledali, kako se smili sam sebi, se redi, beži v delo in za računalnik, zanemarja sebe, vas in otroka, zraven pa še verjeli, da ste sami krivi, da je tak? Ali pa boste ubrali bolj tvegano pot in končno udarili po mizi in od partnerja zahtevali, da se naj končno spravi v red in se odloči ali želi biti sam ali z vami? Mu boste ljubica do konca življenja? Verjamete, da vam je on »usojen« in da vam je »usojeno«, da trpite do konca življenja? Ne eno ne drugo vam ni usojeno, ampak tako ste izbrali. In tako izbirate iz dneva v dan. Ko se boste prvič odločili in izbrali drugače, boste počasi začeli obračati svoje življenje. Usoda gor ali dol!

S partnerjem ali sama sesujte fasado, nehajte se pretvarjati in nehajte prenašati, česar vam ni treba. Zahtevajte odkrit pogovor, od partnerja pa, da se odloči ali želi poln in odgovoren odnos z vami. Če ga želi, potem naj to tudi dokaže – z dejanji. Kot prvo s tem, da se vam pridruži pri obisku terapevta, saj iz napisanega skoraj ne verjamem, da se bosta iz krize uspela izvleči sama. Bi vas pa opozoril, da terapevt ne bo mogel kaj dosti narediti, če se vaš partner ne bo zavedel, da ima resne probleme sam s sabo in se ne bo odločil, da jih reši. Če partner ne bo hotel sodelovati, si poiščite pomoč sami in vztrajajte, dokler ne boste tako močni, da vam ne bo več treba prenašati takih moških. Naj vas ne bo strah tega tveganja in ves čas se zavedajte, da se mora vaš partner odločati sam zase. Če mu želite resnično pomagati, potem mu ne popuščajte. Ne bi bil prvi moški, ki bi se spametoval šele, ko se bo soočil z dejstvom, da izgublja svojo partnerko. Če vam je vse to pretežko tvegati in narediti zase, ste to dolžni svojemu otroku. V takem odnosu, kot ga imata sedaj, bo zrasel v enako poškodovanega človeka, kot sta vidva. Boste vsaj njemu prihranili krivice, ki so se dogajale vam? Želim vam, da se pametno odločite in da vztrajate ter da bi enako zmogel tudi vaš partner.

Lepo vas pozdravljam

Sem spregledal vaše konkretno vprašanje na koncu. Za pomoč se obrnite na najbližji zakonski in družinski terapevtski center (MB, CE, KR, LJ, NM, GO, Kamnik, Izola).

Najprej hvala za odgovor. Prebrala sem ga neštetokrat… Se strinjam, da z vsakim dnem bolj postajamo podobni svojim staršem in da nas okolje v katerem odraščamo izklesa za vse življenje. Zgodb, kot je moja, ste verjetno slišali že ničkoliko in verjamem, da v teoriji drži, da sta kriva tako alkoholik kot tisti, ki to podpira. V resničnem življenju pa temu ni tako. Morda sem po vaši teoriji jaz kriva, ker podpiram moža. Po moževi sem kriva za to, da se je postal otopel do odkritih pogovorov.
Mislim, da moje otroštvo v celoti ni krivo za odnos, ki ga imava.
Naj poudarim, da je mož super oče, tudi kot v hiši postori vse, je uspešen v službi in fajn v družbi. Njegov problem je navzven neviden. Soočil se je z depresijo in v njem je še vedno strah, da se zgodba ne bo ponovila (zato se raje umika, kot pravi); tudi sicer je precej “temačne duše”; prizna, da je nagnjen k samodestruktivnosti in da najlažje prizadene najbližje (podobno reagira v odnosu do svojih staršev).
V bistvu naju je po njegovi teroriji pripeljalo do stanja v katerem sva ravno to, da sem preveč udarjala po mizi in zahtevala spremembe.
Nisem taka, da bi mirno prenašala. Res ne…

Pozdravljena

Ne morem se znebiti občutka, da ste v mojem odgovoru spregledali tiste dele, ki se mi zdijo najpomembnejši. Toda, saj smo si v tem vsi zelo podobni: vidimo tisto, kar želimo oziroma kar zmoremo videti. Ne bom ponavljal napisanega, ampak vam na kratko odgovoril, kar ste izpostavili v zadnjem sporočilu.

Ne gre za krivdo, ampak za odgovornost. Vi niste čisto nič “krivi”, ker podpirate moža. Ste pa odgovorni zase in (kot mati) za svojega otroka. Odgovorni ste tudi, če ste res vedno bolj podobni svojim staršem, namesto da bi jim bili vedno manj, kjer so oni delali narobe. Zato, da je vaš mož depresiven in otopel do odkritih pogovorov, niste ne krivi in tudi ne odgovorni. Ker se oboje (depresijo in čustveno otopelost) da zdraviti, je moževa odgovornost, da se zave svojih problemov in jih začne odpravljati. Vaša odgovornost je, da ga podpirate in mu pomagate pri ODPRAVLJANJU teh problemov, ne pa da mu pomagate pri njihovem zanikanju in prelaganju odgovornosti za svoje probleme na druge.

Vaše (in njegovo) otroštvo je “krivo”, da sta z možem vsak zase taka kot sta in da sta v odnos vstopila na način, kot pač sta. Ni pa vajino otroštvo čisto nič “krivo”, da je zdaj vajin odnos tak, kot je. Zanj sta odgovorna oba: s tem, kar naredita in s tem, kar bi morala, pa ne. Ko v odgovorih omenjam otroštvo, ga ne za to, da bi s tem ponujal alibi v smislu “kaj pa hočeva, so naju pač starši zašuštrali”. Nasprotno: želim samo ponuditi drugačen in širši pogled, ki bi partnerjema lahko pomagal, da se namesto borbi drug proti drugemu raje posvetita “borbi” za boljši odnos. Da bi se namesto spreminjanju drugega, posvetila spreminanju sebe in preko tega spreminjanju odnosa.

Ljudje prevečkrat udarimo po mizi samo zato, da bi sprostili v sebi nakopičeno napetost in jezo. Ko to naredimo nam odleže, spremenili pa nismo ničesar, vsaj na boljše ne. Morda ste res preveč, prevečkrat in na nepravi način udarjali po mizi. Vendar kljub temu vaš mož ni zaradi tega tak, kot je. Njemu tako ustreza, pa naj se to bere še tako čudno. Spremenil se bo, ko se bo tako odločil sam ali pa ko bo v to prisiljen. Ni treba, da razbijate po mizi. Za vas bo povsem dovolj, če se v sebi trdno odločite, da si želite in zaslužite drugačno življenje. Ko boste na tej točki, se boste verjetno lahko povsem mirno toda odločno pogovorili s svojem možem. Brez obtoževanj, kritik, pritiskov, groženj in brez govorjenja o njem in o njegovih problemih. Govorili boste predvsem o sebi, svojih občutkih, čustvih, o tem česa si želite, kaj boste storili za to. To je edina “prisila”, ki v odnosih resnično deluje. Ko bo mož začutil, da boste šli za svojimi željami ZASE in ne proti njemu, z njim ali brez njega, se bo moral odločiti ali gre z vami oziroma za vami. Ali bo zmogel, ne vem, vem pa, da se v vajinem odnosu ne bo nič kaj dosti spremenilo na bolje, dokler eden od vaju ne bo zmogel odločilnejše spremembe.

Lepo vas pozdravljam

Hvala še enkrat za vaš odgovor. Se povsem strinjam in sem trdno odločena, da naredim ta korak.

Na začetku sem vas prosila za pomoč pri iskanju terapevta. Predvidevam, da bi bilo za najin primer boljše, da se dogovorim pri nekom, ki se spozna tudi na depresijo? Mi lahko morda pomagate s kakšnim konkretnim priporočilom (zaenkrat sem iskala med terapevti na nebojse.si).

Pozdravljena

Upam, da mi ne boste zamerili, toda kot ste napisali, depresije nimate vi, ampak vaš mož. Zakaj spet delate nekaj namesto njega? Naj si sam poišče pomoč ter s tem pokaže, da se zaveda, da ima z depresijo ON problem in da je pripravljen nekaj narediti, da ga reši. Če ima res tako hudo depresijo, potem je to bolezen, ki se da (po)zdraviti. Običajno je smiselno kombinirati uporabo antidepresivov in terapije. Če bo šel mož do svojega zdravnika in opisal težave, ga bo ta že prav napotil naprej.

Vi oziroma vidva pa imata težave v odnosu, zato predlagam, da si poiščeta pomoč zakonskega terapevta. Sicer obstajajo različna strokovna mnenja, sam pa močno verjamem, da se bo vaš mož bistveno bolj uspešno spoprijel s svojimi težavami (ne samo depresijo) ob vaši prisotnosti, kot pa če bi na terapijo hodil sam. V enem od prejšnjih odgvorov sem vam napisal, v katerih mestih so terapevtski centri, v katerih delajo zakonski terapevti. Če jih ne boste našli na internetu, mi sporočite od kod ste in vam bom posredoval podatke o vam najbližjem centru.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljena!

Izbira je prava. Je pa res, da se morata tudi ujeti s konkretnim terapevtom.

Sreda zvecer

Zaradi vaših nastavitev profila zasebna sporočila niso možna. Predlagam, da me kontaktirate direktno na moj e-mail.

Lep pozdrav