V zakonu se je treba prilagajati, ne pa spreminjati. Kje pa se prilagajanje konča in začne spreminjanje? Ali je želja enega partnerja, da naj drugi npr. neha (ne zmanjša) hodit ven sam s svojimi prijatelji, spreminjanje ali je to prilagajanje? Ali je želja enega partnerja po kulturnem dialogu namesto koleričnega izbruha spreminjanje ali prilagajanje? Malo zmedeno opisano, ampak upam, da razumete mojo dilemo.

lp, Irena

Irena*

V zakonu se je treba prilagajati IN spreminjati. Zakon (intimni odnos) je celo namenjen temu, da partnerja drug drugemu postavljata ogledalo in ustvarita situacije, ki nas prisilijo, da sploh začnemo razmišljati, da bi se v čem morali spremeniti. Ena od velikih zablod, ki kroži naokrog, je, da je treba človeka (partnerja) sprejeti takega kot je. Čisto nič ga ni treba sprejeti takega kot je, celo nasprotno, prav je povedati, kaj nas moti. Seveda pa je zelo pomembno, kdaj in kako mu to povemo.

Kar ste napisali v vprašanjih, ni ne spreminjanje in ne prilagajanje. To so samo želje ali celo zahteve. Da se te izpolnijo, je potrebno bodisi prilagajanje ali pa spreminjanje. Prilagajanje je TRAJNO dovolj samo pri manj pomembnih težavah, kjer partnerja nista pretirano občutljiva, torej, kjer sta partnerja sposobna to svojo občutljivost nadzorovati. Kjer pa to ni možno, je potrebna sprememba. Če se v isti stvari spreminjata oba partnerja, ju to povezuje, če se samo eden, ju to praviloma oddaljuje. Naj dodam, da za rešitev določenih težav ni treba ne prilagajanje in ne spreminjanje. Velikokrat je dovolj samo, da razumemo drugega, zakaj ravna in čuti, tako kot čuti. Ravno zaradi tega je odkrit in iskren razgovor tako pomemben: partnerja lahko uspemo razumeti in začutiti v eni minuti, spreminiti sebe pa lahko traja leta. Partnerja, ki se nista pripravljena spreminjati in to celo življenje, nimata nobenih možnosti, da imata in ohranita zadovoljujoč odnos.

Lep pozdrav

Ja, čisto lepo je razvidno iz tvojega vprašanja zakaj se pravzaprav gre. Draga Irena, temelj zveze je tudi komunikacija in če ti kaj v zvezi ne klapa najbolje, se ne sprašuj kot tukaj, temveč to uredi s svojim partnerjem. Direktno, kulturno in brez ovinkarjenja; prepričan sem da bo kak koleričen izpad manj.

Ne vem koliko sta pač stara, toda tvoj osebek potrebuje tudi svojo družbo, ti svojo, sporazumen dioalog med vama pa je – v koliki meri. Če družba prevladuje, pomeni le eno – ne potrebuje tebe, oz. si mu le podporni steber.

Najlepša hvala, na ta način pa še nisem razmišljala.