Ne vem kako naj začnem. Izgubljena sem v analiziranju, kaj sploh je moj problem… Po eni strani semi zdi da pretiravam, po drugi pa se mi bo kar zmešalo.
Živim z partnerjem, imava otroka starega 1 leto. V tem letu naju je ta sprememba- biti starš zelo odtujila, razdvojila…
Veliko sva se prekregala, predvsem zaradi njegove mame, ki je želela biti zraven veliko več kot sem bila jaz pripravljena sprejeti. Pa se je umaknila, ker je videla da ne bo šlo. A umaknila se je le fizično, in še to takrat ko mene ni zraven. Še vedno je non stop na vezi z partnerjem, kupuje stvari za otroka… Še vedno vsak dan samo išče priložnost, da bi prišla v stik z sinom in vnukom, da bi mu kaj kupila, da bi mu rekla da je njen, in ga povprašala kako kaj njegov ati. vedno samo ati, ati…OK, sem si rekla, ni mi všeč ker pač mene ne vidi, vedno je samo ati in stara mama.
Potem je pa tu moj partner, ki mu je všeč, če njegova mami kupuje plenice, oblekce, igrače. in to ne eno stvar na mesec, to ona kupuje non stop. Ker jaz tega ne sprejemam oz. sem rekla, da ne bomo nosili domov, se jim stvari kopičijo doma. In samo išče priložnost, da nam kaj da. V materialnem smislu. Naj pa povem, da po eni strani mi je tako še bolje, ker če bi hotela vnuka kam peljati, bi mi bilo še huje, ker v sebi vem, da bi ga s tem še veliko bolj pridobila. Torej, sem ljubosumna nanjo? Se bojim, da bo imel rajši njo kot mene? Sigurno.
In jaz? Stvari, ki jih kupuje,vsaj nekatere, imam namen nesti v humano. Ker preprosto ne prenesem, da bi imel npr. oblečene stvari ki jih je kupila ona. Ker potem vedno ko ga vidi, reče: kdo ti je pa to kupil? Vedno usmerja pozornost samo nase. Sem spet ljubosumna? Najbrž. Pretiravam? Mogoče, ampak ne vem kako naj si pomagam.
Vem da sem premalo samozavestna, vem da sem jaz mamica in da sem ena in edina za mojega otroka. To mi lahko napišete in rečete stokrat, a v sebi me razjeda, ne prenesem kakršnekoli pozornosti iz taščine strani.
Seveda je v tem tudi moj partner, ki mi ne da neke potrditve. Ok, kar se tiče mojega ukvarjanja z otrokom, vzgoje in nege same, vse lepo in prav. Ampak vedno je bitka med nama za te materialne dobrine, kijih je mnogo preveč, vedno je bitka za stvari, ki se delajo pri njegovih staršijh doma in ki jih jaz ne odobravam. Gre v bistvu za način življenja, ki ga živijo njegovi starši in ki ga je bil vajen tudi moj partner in ga sedaj želijo prenesti tudi na vnuka. Gre se za način življenja, ki meno osebno totalno ni všeč. S partnerjem sva skupaj 10 let, poznava se dobro in sva se naučila živeti drug z drugim, naučila sva se prilagajanja, kar sploh ni bilo težko. Imava se rada, to ni vprašanje.
A njegovih staršev vseh teh 10 let, odkar sva skupaj, ni bilo zraven. Sedaj imajo vnuka in si želijo biti zraven non stop. Vse “je” njihovo, mali vse dela (v smislu podobnosti z njimi) kot oni, vse mu bodo dali, kupili, vse lahko z njimi, vse je možno.
Sama se počutim nemočna. Partner pravi, da nič slabega nočejo, on bi itak šel po liniji najmanjšega odpora- v smislu naj mu vse kupujejo drugi medtem ko bi ga jaz rada naučila da mora ceniti stvari, da se mora za stvari potruditi.
Vem, kaj se bo dogajalo sedaj. Partner bo vozil otroka naskrivaj k svojim staršem, saj zelo pritiskajo nanj. In jaz? Ne morem mu reči naj ne gre. Tudi če mu rečem, naj ga ne pitajo z sladkarijami in ne kupujejo igrač, še vedno bom v dvomih. Ja, problem je ker partnerju ne zaupam. Ker je to moje razmišljanje, in on ima pravico razmišljati po svoje. Potem se vprašam, kakšen smisel ima moj trud, moj način vzgoje, če že v osnovi vsak od staršev dela po svoje?
Kot sem napisala na začetku, izgubljam se v analiziranju, kaj je prav, kje naj popustim in predvsem, če bi že kje morala, kako naj popustim? Po drugi strani, zakaj bi popuščala, če je moje razmišljanje zame edino pravilno? Kako naj grem prek sebe, saj nočem razdreti družine, ker se imamo drugače fino? Kako naj pridobim zaupanje vase, v partnerja, v najin odnos? Kako naj se izognem premoči nad taščo in njenemu manipuliranju?

Manca111

Da ne ponavljam napisanega, prosim, če si pogledate tudi odgovore v temah, ki se nanašajo na tašče. Preden vam odgovorim, bom samo po vrsti naštel nekaj vaših stavkov:
Vem da sem jaz mamica in da sem ena in edina za mojega otroka. Vem da sem premalo samozavestna. Ja, problem je, ker partnerju ne zaupam.

V bistvu vam je več ali manj vse jasno. Mami pri svojih otrokih ne more izgubiti »borbe« proti tašči (stari mami), zato je ta boj povsem nesmiseln. Če bi bili bolj samozavestni, bi to, kar veste, zmogli tudi udejaniti. Zmogli pa bi se tudi odločno postaviti proti partnerju, ki mu na zaupate ter od njega začeli zahtevati, tisto kar imate pravico zahtevati: odgovorno starševstvo in soodgovornost za vajin odnos. Že res, da imata oba s partnerjem pravico do svoje resnice in razmišljati vsak po svoje. Lepo, da se tega zavedate, upam, da se podobno zaveda tudi vaš partner. Vajine težave torej ne izhajajo iz različnega razmišljanja, ampak zaradi različnega DELOVANJA. Od rojstva otroka sta postala tudi starša, od takrat je vajina dolžnost, da USKLAJENO vzgajata in skrbita za otroka. In to ne tako, kot se zdi prav enemu ali drugemu, ampak tako, kot je PRAV ZA OTROKA! Stari starši ne morejo razvaditi otroka, to lahko »uspe« samo staršem. Kot pišete, tudi vama kar »uspeva« v tej smeri. Partner to počne kar direktno, vi pa preko njega, ker mu to dovolite in ne upate »tvegati« vajinega odnosa v korist otroka.

Vas ne moti toliko, da želijo svoj način življenja prenesti na vnuka, vas moti, da ne spoštujejo VAŠEGA načina življenja. Ne toliko »oni«, kot vaš partner. Sklepam, da izhajate iz družine, na katero niste ravno ponosni, zato tudi nimate notranje moči, da bi tvegali konflikt z možem glede tega, kateri način je »boljši«. Globoko v sebi čutite, da je vaš »slabši«, celo da ste vi »slabši«. Vendar kot dobra mama čutite, kaj je za vašega otroka dobro in kaj ne. Naj se zgodi karkoli, zadržite ta občutek, ki vam bo pomagal. Vam, vašemu otroku in na koncu tudi vama s partnerjem. Zato tukaj ne popustite!

Še konkretni odgovori na vaša vprašanja:
Partner bo vozil otroka naskrivaj k svojim staršem, saj zelo pritiskajo nanj. In jaz? Ne morem mu reči, naj ne gre.
Res mu ne morete reči, da ne gre tja. Lahko mu pa jasno in odločno poveste, da vam to ni prav in da tega ne nameravate mirno prenašati. Jasno (brez očitkov) mu lahko poveste, zakaj menite, da to za vašega otroka ni dobro. Predvsem pa mu zelo jasno povejte, kakšne posledice ima njegovo početje za vajin odnos in pa, kako se počutite, ko on to naredi.

Kakšen smisel ima moj trud, moj način vzgoje, če že v osnovi vsak od staršev dela po svoje?
Dovolj močan razlog bi moral biti že to, da je to vaša starševska DOLŽNOST. Vaš partner ima sicer povsem enake dolžnosti, toda če se jih ne zaveda, to ne pomeni, da imate vi pravico popustiti. Naj vaš partner počne karkoli, vi ste otroku mati in vaša naloga je, da ste mu to do konca življenja – in to najboljša, kar zmorete. Zato ne smete odnehati v odnosu do otroka, prav tako pa ne smete odnehati v odnosu do drugega starša, pa čeprav bi se enkrat celo ločila.

Kaj je prav, kje naj popustim in predvsem, če bi že kje morala, kako naj popustim?
Prav je, da popustite tam, kjer je to potrebno za RESNIČNO dobro vašega otroka in kjer je to dobro za vajin odnos. Podobno ne smete popustiti, če bi s tem škodili svojemu otroku ali odnosu s partnerjem. Ob vsem tem pa nikoli ne smete popuščati, če bi s tem škodili sebi. Enostavno za razumeti, pa hkrati tako težko izpeljati v resničnem življenju. Že samo to, da res razumemo, kaj je za koga dobro, je zahtevna naloga sama po sebi.

Zakaj bi popuščala, če je moje razmišljanje zame edino pravilno?
Zato, ker partner popolnoma enako verjame za svoje razmišljanje. Vendar popuščanje ne pomeni, da kar gladko in brez odpora sprejmete njegovo razmišljanje. Popuščanje pomeni, da se najprej mirno pogovorita, kaj v resnici mislita in ZAKAJ tako mislita. Popuščanje se nadaljuje v smer, da se nehata boriti za to, čigavo razmišljanje je bolj pravo, ampak energijo usmerita v to, da iščeta SKUPNO RAZMIŠLJANJE, ki je KORISTNO ZA OTROKA in hkrati tudi za vajin odnos. Zakaj hkrati? Ker to vedno in v vseh primerih drži!! Za otroka ne more biti koristno nekaj, kar ni hkrati koristno za vsakega od vaju posebej in skupaj za vajin odnos. V tem je skrita nagrada za dobre starše: s tem ko pravilno poskrbijo za svoje otroke, prav poskrbijo zase in za partnerski odnos!

Kako naj grem prek sebe, saj nočem razdreti družine, ker se imamo drugače fino?
Če zatirate sebe, ker nočete razdreti družine, boste na koncu dosegli ravno to, česar se bojite – vaša družina bo razdrta, čeprav boste fizično še vedno skupaj. Če boste vztrajali tam, kjer ne smete preko sebe, saj bi se s tem zanikali, se bosta morda z možem ločila, a boste (p)ostali dobra družina. Če boste šli prek sebe tam, kjer vas bo življenje naučilo, da je tako prav za vas in vse druge, boste ostali skupaj in boste prava družina. Seveda, če se bo vaš partner zmogel ravnati po enakih pravilih.

Kako naj pridobim zaupanje vase, v partnerja, v najin odnos?
Najprej s tem, da nehate živeti v iluziji, da se imate »drugače fino«. Kako se imaš lahko fino s partnerjem, ki mu ne zaupaš in ki se ne zmeni za vaša razmišljanja, vaše poglede in argumente? S partnerjem, ki bolj drži s svojimi starši, kot s svojo partnerko? Kako se imate lahko vi fino, če vidite, kakšna škoda se povzroča vašemu otroku? Od tu naprej pa z odkritim pogovorom, s sabo in partnerjem. Nehajte se zatirati na račun »fine družine«, ki je sploh ni, nehajte se izogibati težavam, saj ste že do vratu v njih.

Kako naj se izognem premoči tašče in njenemu manipuliranju?
Če tašča ni spoštljiva do vas osebno ali do vas kot mame, se vam z njo ni treba kaj dosti ukvarjati. Postavite ji jasne meje, bodite vljudni in to je vse kar se od vas lahko pričakuje. Z njo se vam ni treba nič kaj dosti ukvarjati, ona je problem partnerja. Ali se bo partner zavedel, da ima problem, da dela škodo otroku? Kar lahko naredite, je, da vztrajate pri tem, da se skupaj dogovarjata, kaj je za otroka najboljše. Bolj ko boste samozavestni, bolj odločno se boste lahko postavili zase in za svojega otroka.

Predlagam, da se s partnerjem udeležita kakšne od Šol za starše, ki jih prirejajo centri širom po Sloveniji. Bojim se sicer, da se je večina teh Šol za starše v tej sezoni že končala, vsekakor pa jih ne zamudita konec letošnjega leta, ko bodo zanesljivo spet. Na našem inštitutu ravno zdaj pripravljamo povsem nove delavnice za starše. Če bo vse po sreči, bo prva že konec februarja. Predlagam pa tudi knjigo Harvilla Hendrixa: Zdrav otrok in ljubezen staršev. Veliko sreče vama želim pri iskanju »skupnega razmišljanja«.