Opomba IG: Deteljica, izgleda, da ste tole vprašanje pomotoma posredovali kot odgovor na povsem drugo temo. Zato sem ga tekstovno nespremenjenega odprl kot novo temo.

Zadnje dni prebiram žalostne zgodbe tukaj na forumu, pa so nekatere podobne mojim in si tudi jaz želim vašega mnenja o mojih težavah.

Sem v vezi s fantom, s katerim sva skupaj 5 mesecev (on je star 27 let, jaz 31). Najina veza se je že od začetka razvijala zelo intenzivno. Ogromno pogovora o vsem mogočem, tudi o najinih strahovih in težavah, ki sva jih imela v prejšnjih zvezah in otroštvu. Zdelo se mi je, da sva bila že po 3 mesecih najine veze mnogo globlje in dlje kot s prejšnjimi partnerji. Tudi sam mi je povedal, da se v njegovi 2,5-letni vezi nikoli s partnerko ni mogel pogovarjati tako iskreno in globoko. Tudi spolno življenje se mi je zdelo z njim super, ker me zelo privlači telesno. In vem, da tudi jaz njega privlačim, da si me želi. Oba sva bila mnenja, da imava zadosti površinskih vezi, v katerih sva iskala ljubezen, dobila pa vsej prej kot to, da želiva imeti odnos, v katerem bo ljubezen, iskrenost, poštenost, nežnost tisto, kar nama bo vodilo. Sem pa začela opažati pri njem, da želi biti v vsem najboljši. Kot da mu nekaj preprečuje, da bi bil zadovoljen s tistim kar ima, ampak vedno hoče več. Velikokrat me je spraševal, če se mi zdi dolgočasen, kot da bi bilo narobe, da včasih pač preprosto samo popoldne počivava skupaj, pred tv in gledava film. On je zelo družaben človek, prijazen do vseh, vedno najde čas za lepo in dobro besedo. V vsakem vidi najprej dobro, za razliko od mene, ki sem verjetno že preveč z obema nogama na tleh, se pravi realna do konca. Prav to mi je bilo na njem najbolj všeč, da sem ob njem v sebi lahko zbujala lepe, pozitivne misli. Kje se je torej zalomilo? Ko sva bila skupaj na dopustu, je med nama prvič malo počilo. Zveza ki se je meni zdela tako zelo lepa, njemu kar naenkrat ni bila dovolj. In šele potem je povedal, da ga na meni moti, da hočem vedno imeti prav, da dostikrat najprej pogledam nase, nato šele nanj. Da si je on to predstavljal drugače, da se mu zdi, da jaz premalo vlagam v odnos. Seveda sem bila v čistem šoku. Ampak ko sem se pomirila in premislila o tem, kaj mi je povedal, sem videla tudi to, da mi je že kdaj prej poskušal to povedati, ampak enostavno sem preslišala, ker nisem hotela slišati. In sem mu dala prav, ker mi je postalo jasno, da sem skozi vse neuspešne veze postala kar nekako neizprosna, da sem taka zato, ker se bojim biti prizadeta spet in znova. In prevzela odgovornost za to, da sem taka, ker si v resnici ne želim biti. Pač življenje me je izklesalo v to smer, da se je od mene vedno pričakovalo, da sem močna in se vedno trudim taka tudi biti. In ker nisem človek, ki bi se rad smilil sam sebi in pestoval svojo bolečino, sem takoj ko mi je postalo jasno, da moram tudi na sebi kaj spremeniti, če želim biti srečna, to tudi začela početi. Pa sem ugotovila, da vse kar mi je partner povedal, niti nima toliko veze z njim, kot jo ima z mano, z mojimi izkušnjami iz preteklosti. In seveda sem se začela truditi spreminjati to, kar tudi mene moti. Po dolgem, dolgem času sem čutila, kako mi je všeč, da imam v sebi tudi nežno plat, da ne rabim biti vedno in za vsako ceno močna. Da si priznam, ko sem prizadeta in ne poskušam vsega pomesti pod preprogo in se delati da je vse v redu in da to tudi povem.
Do tu vse lepo in prav, čeprav sem opazila, da partnerju ne zaupam več toliko, kot sem mu, saj se je v meni zopet zbudil strah pred izgubo osebe, na katero sem se navezala. Sem pa tudi sama začela opažati, da je moj partner v bistvu človek, ki nekako beži sam pred sabo. Nikjer ne najde nekega notranjega miru, vedno hoče neko dogajanje, v bistvu sploh ne zna biti sam s seboj, zato vedno išče družbo drugih. Mislim, da se nisem zmotila, če mislim da je to zato, da mu ni treba razmišljati o tem, kaj v resnici čuti, kako je tudi on prizadet iz otroštva, prejšnjih vez in vsega balasta, ki se v letih nabere. In ugotovila tudi to, da podzavestno iščem moškega, ki je podoben mojemu očetu. Ki je bil pač tak, da ni prevzemal odgovornosti niti zase, niti za družino, se pravi ni znal dajati ljubezni niti sebi, niti drugim. In potem vedno znova zapadem v vezo, kjer od partnerja hočem, da prevzema odgovornost zase in za vezo. In vedno znova se znajdem s takimi, ki tega slej kot prej nočejo narediti. Očitno sem sedaj zopet našla partnerja, ki je točno tak. Samo, da mi je to postalo jasno šele zdaj, ko mi je priznal, da me je prevaral. Se pravi je zbežal stran od odgovornosti, ker na vezo še ni pripravljen. Ugotavljam pa tudi, da vsi tisti najini iskreni globoki pogovori…..seveda, ampak o tistem najbolj pomembnem že ne. In šele zdaj mi je lahko povedal, da mi ni zaupal že od vsega začetka. Ker se je bal, da ga bom prizadela. Lahko mi je zaupal tudi nekaj dogodkov iz svojega življenja, ki so ga najbolj prizadeli, ki imajo vsekakor veliko vezo s tem, da beži od odgovornosti. Tudi jaz sem njemu jasno in glasno povedala kako me prevara boli, kako se ob tem počutim ponižano, saj je pritisnil točno tja, kamor najbolj boli. Pravi, da mu je žal, da me noče izgubiti, da mu je hudo, ker vidi da me je prizadel. Veliko sva se pogovarjala o tem kako se ob tem počutiva. In zdaj skupaj ugotavljava, da se na nek čuden način rabiva, da osebnostno dozoriva. On je tisti, ki je predlagal, da poiščeva pomoč terapevta, da nama pomaga razumeti kako biti srečna v partnerskem odnosu, ker se nama v vseh slej kot prej zalomi. Vem, da je samo na naju dveh, kaj bova z najinim odnosom naredila, koliko sva se pripravljena potruditi zanj. Sama sem taka, da bi se rada takoj spravila k reševanju problema, on pa tak, kot pravi, da rabi malo časa, da v njem stvari dozorijo. Da sem ravno zato jaz tista, s katero se je po dolgem času spustil v vezo, ker mu na nek način odpiram oči, da vidi kaj dela narobe. Isto lahko jaz rečem zanj. Zato se želim potruditi, pa če ostaneva skupaj ali ne. Vem, da sem toliko močna, da bom vezo prekinila, če se ne bo tudi on pripravljen potruditi. Sprašujem pa se, če je možno, da ta veza uspe, če imava že na začetku, ko bi moralo biti vse še v oblačkih, že toliko težav.

Deteljica

Deteljica

Začel bom kar z vašo dilemo na koncu. Ne samo, da ima vajina veza možnosti, da uspe, ampak sem iz tega, kar ste napisali, precej prepričan, da ima večino tega, kar potrebuje za to. Sta si privlačna, imata se rada. Pogovarjata se. Upata si, povedati, kaj vama manjka, kaj vaju moti. Veliko razmišljata in (vsaj vi) ogromno že veste, opazite in razumete. Partner pravi, da vas ne želi izgubiti, sam je celo predlagal pomoč terapevta. Pa nisem vsega naštel, ker je že vse to več kot dovolj, da vajina veza lahko uspe. Kar pa seveda ni nobeno zagotovilo, da bo res tako. Ampak, saj ste že sami odlično zapisali »Zato se želim potruditi, pa če ostaneva skupaj ali ne.« To je ključno!! Nekaj početi, se truditi za drugega, zato, da zveza za vsako ceno obstane, se ne da zdržati, to je iluzija, ki ji slejkoprej sledi obup. Vztrajati zaradi sebe je vedno prava smer in da prave rezultate, pa če veza obstane ali ne.

Ko mine začetno obdobje zaljubljenosti in evforičnosti (pri enih prej pri drugih kasneje), se šele začne pravi odnos. Dva, ki sta prej z vsemi silami želela biti drug drugemu všeč in sta se hkrati na vso moč trudila v drugem videti, kar sta želela videti, ne uspeta več ohranjati te iluzije. Počasi, toda vedno bolj, želita biti to, kar sta v resnici, predvsem pa taka želita tudi biti sprejeta od drugega. Pri drugem začneta videti tisto, kar tam v resnici je in ne več tistega, kar želimo videti. Vaš fant, ki je bil prej tako privlačno družaben, je v vaših očeh zaradi teh istih lastnosti nenadoma postal neodgovoren. On se ni čisto nič spremenil, samo vi ste ga začeli drugače gledati. Seveda velja tudi obratno, zato ni čudno, če sta zmedena. Ne bom več pisal o tem naprej, bom zaključil s tem, da je to, kar se vama dogaja povsem PRIČAKOVANO in NORMALNO v razvoju vsakega intimnega odnosa.

Res veliko razumete odkod izvirajo vajine težave in kaj bi bilo treba narediti. Vendar samo razumevanje ni dovolj. Ko partner najde način (če ga slučajno ne zna, mu pa sami pri tem zelo pomagamo), da nas prizadane, se v nas prebudijo globoka, neprijetna in močna čutenja, ki jim nismo kos, zato se nanje odzovemo kot avtomati. Trezno razmišljanje in kontrola nad sabo sta povsem porušena, borimo se samo zato, da nekako preživimo in da mine. Medtem pa opletamo okrog sebe, ponavadi avtomatično udarimo nazaj in samo povečujemo škodo. Vidva pri tem nista nobena izjema. S tem ko drug drugeta prizadevata, si odpirata stare rane, s tem pa si tudi dajeta vedno znova možnost, da jih pozdravita. Fant vas bo na določen način nehal prizadevati točno tisti trenutek, ko bo (vede ali nevede) začutil, da vas to ne zaboli več. Koliko vas ima ali nima rad, s tem nima nobene veze. Tako kot vi nimate nadzora nad svojo prizadetostjo in reakcijo, je tudi nima on. Torej sploh ni toliko pomembno, kaj in kako počne vaš fant, ampak kaj vi ob tem občutite in kako odreagirate. Kot za vse ostale stvari, ki smo se jih v dolgih letih naučili, je tudi za upravljanje čutenj potrebno veliko časa, vztrajnosti in »treninga«, da se naučimo drugače. Intimni odnos je, poleg ostalega, prostor, kjer se odvija ta »trening«. So pari, ki so pri tem treningu tako vztrajni, da skočijo v višino 240 cm, so drugi, ki zmorejo »samo« 200, so pa tudi taki, ki s treningom odnehajo pri 160. K sreči pri intimnih odnosih ni svetovnih rekordov in olimpijskih iger, zato glavno merilo uspeha »treninga« niso centimetri, ampak resnično zadovoljstvo v odnosu. Deteljica, če boste res vztrajali zase in zaradi sebe boste to zadovoljstvo slej ko prej našli.

Kakor berem to se moram prav zamislit o tem. Namreč rekla si da sta 5 mes. skupaj, on je star27, ti pa 31let. No da ti povem kje se motiš namreč prvo to je zaljubljeni začetek, ki vključuje sex, potrebo po bljižini, ki ti metulčki delajo od glave do nog…mislim da si ti začela mal bolj pritiskat na njega, on pa mislim da bi lepo začel počasi , brez obremenitev, spoznanj tebe, žurov takih in drugačnih…!vprašaj se!!
No ko boš 7 letni vezi se veliko spremeni. Midva z mojim sva 3-4 let študentskih let prezurala vse kar je bilo, seveda kdaj tud men ni bilo za it ven pa sem ga pustila samga ker samo zaupanje v nekoga vse zgladi. Potem ko se enkrat prenaješ raznih zabav,se tudi moški spremeni in gleda življenje malo drugače , zrelo, spošuje tisto kar ima zraven. Če se že zdaj kregata ali pa imata nesoglasja potem je bolje prekiniti kot pa zavlačevati vezo naprej. Tvoj fant še ni dozorel, ali pa je ne morem nič rečt, samo taki iščejo samega sebe, ter iščejo pogovore ter kimanja od drugih ljudi.Mislim da vidva nista za skupaj ker imata različne poglede na prihodnost. Lahko je kimati, poslušati od nekoga jemati , sprejemati drugačnost, ampak živeti z nekom , se prilagajati ter spoštovati eden drugega in še bi naštevala je čisto drugače.Veliko je fantov ,ki bežijo iz realnega sveta in si zatiskajo pred očmi tisto kar jih ne zanima in nočejo vedeti.Mogoč si prepozno ujela fanta, ali pa si sama mal kriva zakaj nisi se potrudila za prejšno vezo. Veliko sreče ter upam da bo vse dobro saj kot praviš si dovolj močna da boš zdržala vspone ter padce.

Spoštovani g. Izidor,

Najlepše se vam zahvaljujem za vaš odgovor, prebrala sva ga oba s partnerjem. Se strinjava, da se imava rada in se želiva potruditi za odnos. In kot sem vam napisala, sva se odločila, da si bova poiskala pomoč terapevta. Zanima pa me, ali nama svetujete terapevtsko skupino, ali individualno terapijo. Ker sva doma iz različnih krajev (on iz Dolenjske, jaz iz Gorenjske) in ker delam na tri izmene, se verjetno skupinskih terapij s fiksnimi datumi ne bi mogla redno udeleževati (svoj urnik dela izvem samo za en teden vnaprej in si zelo težko dobim zamenjavo).

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse najlepše v novem letu.

Hvala tudi sp2 za vaše mnenje, sem ga z veseljem prebrala. Lahko pa rečem le to, da se trudiva še naprej. Kot je rekel dr. Izidor, se šele zdaj začenja najin pravi odnos. Kako bo, seveda ne morem vedeti, v vsakem primeru pa se bom trudila zase, ker vem, da se bom iz tega lahko veliko naučila.

Tudi vam želim veliko sreče še naprej.

Pozdravljena

Svetujem vama, da se udeležita posebne terapije za par. (individualna je, kadar se je udeleži samo eden). Glede na vaš visok nivo razumevanja, ki ga opazim v vašem pisanju, mislim, da bi bilo obiskovanje skupinske terapije za vas premalo intenzivno in da tam ne bi izvedeli kaj dosti novega.

Hvala za lepe želje. Veliko sreče tudi vam in naj vama s fantom uspe tako, kot je za vaju najbolje.

Danes sem se po dolgem času spomnila na ta forum in poiskala svoje staro sporočilo. Brez konkretnega vzroka, samo spomin 🙂
Pa sem se odločila, da za vzpodbudo napišem par vrstic kako se je odvila najina zgodba. Torej, poiskala sva pomoč terapevta in lahko rečem, da je bila to najboljša naložba 😉 v najinem življenju, saj sva vložila vase. Tam sva s pomočjo terapevtke (pohvala ga. Mateji iz Kroga), ki naju je nevsiljivo in pristno približala drug-drugemu, najprej sploh naučila prisluhniti. Ne rečem, da vsa vse probleme rešila in da sedaj v najinem življenju sije samo sonce. Ne, z rešitvijo enega problema, pride drugi, ampak to rešujeva sproti in z veliko večjo mero spoštovanja, kot prej. Včasih sicer še zmeraj pridejo trenutki, ko nisva sposobna iskrene, strpne komunikacije tisti hip, ampak naučila sva se odmakniti in predahniti za trenutek in nadaljujeva takrat, ko je za oba primeren trenutek.
Pa še to, kako vem, da je najina ljubezen trdnejša, močnejša in bolj predana? Ker sva postala starša čudovitega sinka, ki je naju je povezal le še bolj. Vsak dan sproti se trudiva biti najboljša starša najinemu sončku in sva hvaležna, da sva se iz izkušenj veliko naučila, da sva sploh dobila priložnost učenja.
Kjer je volja, je pot 🙂

Jaz sem pa zelo vesela, da lahko preberem tako zgodbo. 🙂

Srečno še naprej!