Pozdravljeni
Ne vem, če to vprašanje spada v ta forum, pa vseeno prosim za pomoč.
Imam 3,5-letno hčerko, ki je zelo nagajiva. Zatakne se že zjutraj pri samem oblačenju (npr. obe nogi v eno hlačnico) in se nadaljuje ves dan. Nagajanju velikokrat sledi kazen, ki pa ni učinkovito sredstvo. Z možem sva poskušala njeno obnašanje ignorirati, vendar tudi brez uspehov.Hčerka je tudi močen karakter in zelo burno odgovarja na starševske zahteve (jok, kričanje). Zanima me, kako naj se lotiva problema? Je otrok pri tej starosti že zmožen držati obljubo?
Hvala za odgovor!
Lp, Sonja

enja,
na vaš odgovor bo odgovorila v kratkem Francka.

Sonja,

Predpostavljam, da je vaša deklica prvorojenka. Prvi otrok je tisti ob katerem se starši šele učimo biti mama in oče. In pri tem učenju se nam pogosto zgodijo prav nepredvidljive stvari.
Ob novorojenčku, dojenčku in malčku sta oba starša, lepo si razdelita delo in napore. Mali otročiček ima male želje potrebe in zahteve, ki jih starša bolj ali manj z lahkoto realizirata. Saj veste, »da se bo otrok dobro razvijal, da bo imel dovolj možnosti za nabiranje izkušenj, da mu bo lepo, da bo zadovoljen, da ne bo sam …« Tako se ujamemo v past, da naenkrat otročiček vodi nas – niti ne zavedamo se, da rečemo, OK, tole delo, mojo potrebo, željo, interes bom preložil na kasnejši čas. S sprehoda določi otrok, kdaj da bomo šli, igramo se z njim dokler on želi, večerni ritual ni stalen pač pa naravnan na otrokove želje …
Otrok se ob tem preprosto uči tole: če nekaj želim to dosežem s tem … (jok, otepanje okoli sebe, cartavost ali kaj pač že je).

Ko se starši »spomnimo«, torej ozavestimo, da bi otrok naj nekaj že pa le počel sam (ali pa vsaj ne zakompliciral stvari na katere starši več nimamo vpliva, ker tudi nas zavezujejo določene zahteve), smo presenečeni, ker se nam upre in zahteva način medsebojnih odnosov, ki je veljal prej in je uresničeval njegove trenutne želje in potrebe.
Vaša deklica bi se najbrž želela zjutraj igrati, ali odložiti odhod od doma, slovo od vas … še pred časom je vse to dosegala na nek (njej značilen) način.
Sedaj pa vi, ki morate v določenem času od doma ne morete več ugoditi njenim željam in pričakovanjem, preprosto zato, ker morate v službo. Postanete vznemirjeni, bojite se juter (ker bodo težave), čas vas priganja, niti ne pomislite, da bi »še malo ostali v postelji, se poigrali z njo, se pocartali, vstali, ko bi bile zadovoljene njene potrebe, kajti čas in obveznosti vas preganjajo. Otrok pa seveda tega ne more razumeti, preprosto vztraja in na različne načine poskuša zadovoljiti svoje potrebe. Vi pa postajate vedno bolj slabe volje. In zazdi se nam, da je čas za kaznovanje.
Osamosvajanje (vzgoja za vedno bolj samostojno in nekoč neodvisno lastno življenje) otroka pa zahteva ravno to, da otrok postopno (glede na razvojna obdobja), najprej s pomočjo staršev, nato vrstnikov, vrtca, izobraževanja, uravnava svoje potrebe glede na možnosti v okolju. Torej, da se počasi uči odlaganja zadovoljitev svojih potreb na čas, ko bo lahko to storil, ker mu bodo drugi (ki imajo tudi svoje druge obveznosti) na razpolago (če gre potrebe vezane na ljudi) ali bo lahko dobil npr. določeno igračo, predmet, bo lahko gledal televizijo in podobno (če je potreba vezana na določene predmete, postopke iz okolja).

Lepo ste ugotovili, da kazen, ignoriranje tu ne pomaga kaj dosti. Glede na predhodno razmišljanje je tudi zelo jasno, da otrok kazni najbrž niti ne razume. Kaj pa je storil narobe? Še ne dolgo nazaj vas je deklica tako lahko zapeljala v igro, pridobila vašo naklonjenost in pozornost, vašo toplino, razumevanje in prijaznost. Otrok v starosti treh in pol let še nič kaj ne ve o službi, obveznostih staršev, ki so naenkrat razlog, da se ne odzivate več tako, kot je bila navajena.
Osebno menim, da bi bilo dobro spiralo v katero ste se zapletli (vanjo se ujame zelo, zelo veliko staršev) obrniti ravno nasprotno. Skupaj z možem poiščita vse tiste možnosti za katere lahko hčerko pohvalita (to najbrž v začetku ne bo lahko, verjemite pa mi, da se vam bo obrestovalo vse življenje) – kaj zjutraj naredi takega, da vama pomaga k hitrejšemu odhodu od doma – hvalite to. Otroci v starosti vaše deklice niso na nič bolj občutljivi in dojemljivi kot na to, da ugajajo svojim staršem – torej z veseljem ponavljajo vsa tista dejanja za katera jih starši iskreno, izdatno pohvalijo. Ponavljanje vedenja (izmenjaje s pohvalo) pa postopno vodi v ponotranjanje oz. v navado. zato strokovnjaki pogosto predlagajo vnašanje ritualov v vsakdanje življenje (postopkov, ki se odvijajo po določenih korakih in se ne spreminjajo). Otrok jih preprosto osvaja kot nespremenljiv in pomemben del življenja, kot navado, ki jo avtomatizirano ponavljamo. Ima pa to tudi funkcijo vzbujanja varnosti – točno vem, kaj sledi, točno vem kako izpeljati, vem kdaj in vem, da je to dobro (zaželeno, vredno pohvale).

Tako kot iščete dobre stvari zjutraj, jih iščite tudi v drugih situacijah in jo za njih pohvalite. S tem boste dobili veliko večji vpliv na vedenje svoje deklice kot z grajo, kaznijo, ignoranco (ki je lahko v nekaterih situacijah tudi uspešna, nikakor pa ni uspešno sistematično ignoriranje).
S pohvalo v otroku vzbujate dobre občutke in krepite dobre lastnosti, zaželena vedenja, z grajo, kaznijo pa starši povzročamo ravno nasprotno, nenehno imamo v mislih negativne stvari in bojazni in otrok prav tako. Namesto, da bi razmišljal, kaj storiti dobrega, v čem se dober, se ukvarja s vprašanjem, kaj je slabo, kaj ne smem narediti, katerim rečem se moram izogniti. Ali čutite dve plati istega kovanca? Pri čemer eden vzbuja dobro, primerno, zaželeno; drugi pa se nenehno ukvarja s slabim.
Prepričana sem, da se bosta z možem potrudila, poiskala poti po katerih bosta lahko vajino deklico začela voditi v smeri dobrega. Ne obljubljam, da bo lahko, obljubljam pa da bo zelo, zelo učinkovito, če vama bo uspelo iskati in poudarjati dobro, pohvale vredno. Pri tem vama bo pomagala prav narava, ki je otrokom dala za popotnico željo, da osrečujejo svoje starše(to pa zaznajo ob pohvali).
Vaša deklica je za obljube še premajhna. Rada vam obljubi, da bo jutri zjutraj drugače, tako kot si želite vi, toda to velja le za tisti trenutek. Ravno potreba po takojšnji zadovoljitvi, ki je v tej starosti pri otrocih še zelo prisotna, ji onemogoča, da bi se držala obljub (obljuba je povezana z moralnim in socialnim razvojem in zahteva visoko stopnjo empatije in zavedanja, tega pa mali otrok še ne zmore). Ker nam otrok želi ustreči (ugajati) nam nekaj obljubi – samo zamislite si, kako se vam srce oddahne in obraz razjasni, ko vam deklica obljubi, da bo jutri drugače – vidite, tu je dokaz, kako močna je otrokova želja, da nam ugaja, nas razveseli, celo potolaži. Nevarnost pri tem pa je, da je otrok nesrečen (vi pa seveda tudi in rado se zgodi tisto – nikoli ne držiš obljube …) in da se začne počutiti slabo, ker ni izpolnil vaših pričakovanj. Pa še razume ne točno, kaj se je zgodilo.

Vesela bom, če mi boste po dveh, treh mesecih napisali kakšno pozitivno izkušnjo.

Pa še to, seveda se zavedam, da je lahko vedenje vaše deklice pogojeno s kakšnim drugim razlogom (težave v varstvu, vrtcu …), vendar ker tega niste omenjali sem napisala vse tisto, kar me je preplavilo ob branju vašega pisma.

S pozdravi,
Francka