MOja zgodba je sledeča:
v službi mi je nekdo strašno všeč in jaz sem všeč njemu. On poročen, jaz poročena. Oba pa zaljubljena. In potem je prišla tista noč, ko sva se želela združiti. In kaj se zgodi – se opravičujem zaradi izraza – njemu se ne dvigne.
Prosim ne razlagajte mi zdaj o tem, da to ni prav, ker sva poročena. Povejte mi prosim, kaj je narobe pri njem. Zdaj se mi pa zdi, da se me malo izogiba. Pogovarjava se o vsem, vendar nikoli ne o tem.

Masi22

Upam, da tole le ne bo izpadlo zlobno, ampak pri pisanju odgovora bi mi zelo pomagalo, če bi povprašali njegovo ženo, če se mu to dogaja tudi pri njej. Če se mu namreč pri njej to ne dogaja, se mu je lahko samo oglasila slaba vest. Konec koncev ljudje vedno vemo ali je prav, to kar počnemo. Če se mu isto dogaja tudi pri ženi, je moralo vse skupaj biti zanj kar precejšen šok – zdaj namreč ve, da njegova žena ni za njegove probleme čisto nič kriva. Oboje tudi povsem dobro razloži, zakaj se vas malo izogiba, sploh če zraven dodamo še malo moške nečimrnosti in sramu, povezanega z nesrečnim dogodkom. Kaj dosti več ne bi pisal in ugibal, kot vam tudi ne bom pisal, da ne delata prav. Stara sta namreč več kot dovolj, da vesta, kaj in zakaj počneta. Oziroma bi rada počela.

Lepo vas pozdravljam

še moja zgodba:
poročena sva bila par let, ko me je prevaral s svojo 43 letno poročeno sodelavko ( on takrat star 28 jaz pa 23 let ). To mi je priznal šele po 20 letih, zaklinjal pa se je, da je imel z njo samo en “ponesrečen” seks, da je že pri vtikanju končal, enake težave sva imela tudi midva takrat. Ta ženska ga je obletavala še nadaljnih 10 let, tudi v privat življenju smo se družili, v začetku sem jo imela resnično za starejšo spoštljivo njegovo sodelavko, vendar sem iz njenega obnašanja, kmalu posumila, da to le ni to ! No, kot sem že omenila, so se moje slutnje potrdile, priznal je, vendar spoštovani g. Gašperlin še danes dvomim, da je bil z njo samo enkrat, prosim vas za vaš komentar. Še vedno me boli! LP

Se strinjam z g. Izidorjem, koliko pa je star ta tvoj sodelavec, saj se po 40 letu kar velikim to dogaja.

Pavlica

Seveda vas boli, ko pomislite, da ste imeli o možu (in še o kom) drugačno predstavo, kot se je izkazalo kasneje, še bolj pa boli ta občutek prevaranosti. Varnost, kolikor ste jo pač v vajinem odnosu v teh letih lahko čutili, ste gradili na podobi, ki je ni več. Vaša varnost, gotovost in samozavest so se zamajali, ker so zgubili temelj, na katerem so sloneli. Ampak to se slej ko prej zgodi vsem, ki varnost in samozavest gradijo na nečem “zunanjem”. Glede vaših dvomov o tem, ali je bil z njo res samo enkrat, težko napišem kaj drugega kot to, da se mi to niti ne zdi tako pomembno. Mož vas je prevaral, to vam je odkrito priznal. Ne poznam okoliščin, v katerih se je to zgodilo, toda to bi lahko bil znak, da se mož v vajinem odnosu počuti tako varno, da si je upal sprožiti temo, ki ga je mučila vrsto let. Možno je tudi povsem nasprotno, da je v vajinem odnosu tako obupan in nezadovoljen, da se je odločil za šok terapijo ali pa mu je morda že povsem vseeno, kaj bo, samo da bo drugače. To se mi zdijo prave dileme, ne pa kolikokrat je kdo prevaral koga. Mož vas je prevaral, s tem je storil napako, ki jo je priznal. Če se za to napako ni izgovarjal na vas ali koga drugega, pomeni da je prevzel odgovornost. Če se vam je zraven še iskreno opravičil, lahko zaključita s tem, kar je bilo in se začneta ukvarjati s tem, kar je. Težave, ki jih imata, vključno z vašimi dvomi in bolečinami, so tukaj in zdaj, ne povzroča jih čisto nič iz preteklosti. Vaši dvomi niso povezani s tem, kar se je zgodilo toliko let nazaj, ampak s tem, kar se v vajinem odnosu dogaja zdaj. Zato se poskusite usmeriti v vajin trenutni odnos, odkrito si priznajte, kaj vas v resnici moti in se o tem pogovarjajte z možem. Govorite o tistem, kar vas resnično moti in kar vam manjka. Svoje občutke in dvome pa jemljite resno: dokler so tu, pomeni, da v sebi oziroma v vajinem odnosu niste uredili nečesa, kar je za vas zelo pomembno. Mož pa naj svojo odgovornost in opravičilo zaključi s tem, da bo ob vas zdržal, poslušal in občutil, kar ste ob tej njegovi prevari občutili vi. Vendar ob tem ne pozabite, da so vsi ti občutki vaši. Če bi zanje krivili njega, bi bilo zelo podobno, kot če bi vas mož krivil za svojo prevaro. Za oba velja, da sta odgovorna vsak zase, kaj počneta in občutita, oba skupaj pa sta odgovorna samo za vajin odnos.

Lepo vas pozdravljam.

Spoštovani g. Gašperlin !
Najprej hvala za vaš odgovor.
Da mi boste lažje odgovorili na vprašanje, ki me najbolj zanima, vam za pojasnitev dodam. Od njegovega priznanja je že več let. Priznal mi je v enem najinem hudem sporu, ko sem “vrtala” vanj z vprašanji o neki drugi ženski
( bila sem sumničava zaradi tiste ispred 20 let, tudi ljubosumna sem zato postala ) in takrat se je “zlomil” in se mi izpovedal, da me je prevaral samo takrat in nikdar več in tudi nikdar več me ne bo, ker ga je sram za večne čase in tudi ta greh je mislil, da ga bo nesel v grob. Ker mu nisem verjela, da je bil le enkrat z njo, glede na njeno obnašanje, mi je rekel, da ravno zato ne, ker se je kot moški “osmešil”. Vprašala sem vas, glede na vaš odgovor masi22, ali mu je za verjet.
Je pa resnično tudi to, da sem ga jaz odvračala, ker je imel prehiter izliv in nisem imela od seksa nič! Ta ženska se mu je dobesedno ponujala, n pa potreben – njegove besede!

Spoštovani g. Gašperlin, prosim vas še za en vaš komentar, glede na dodatno pojasnilo, lepo prosim !

Pavlica

Najbolj odkrito, kar vam lahko napišem, je, da tudi po tem vašem pojasnilu nimam kaj dosti dodati ali spremeniti. Ali mu je za verjet ali ne, bi lahko samo ugibal, kar bi bilo precej neresno. Vi vsak dan živite z njim, pa si niste na jasnem, kako naj bom potem jaz?! Direktno in brez obtoževanja vprašajte moža. Če si boste znali prisluhniti, boste točno vedeli, pri čem ste. Še enkrat pa bi vam priporočil, da se ne ukvarjate toliko s tem, kar je bilo, ampak s tem, kar je med vama zdaj. Še bolj pa s tem, česar med vama ni in oba pogrešata.

Lepo vas pozdravljam

spoštovana masi22,

gvorimo o aferi s sodelavcem. še kar aktualna in tipična tema za ta čas, ko večino časa preživimo v službi in v delavnem okolju razrešujemo stresne situacije, ki jih nočemo razreševati doma.lepo je slišati, da ste zaljubljeni! a žal v napačnega moškega! malo moraliziranja je na mestu, saj s prepričanjem trdim, da če bi vam podvig uspel, bi čez čas pisali na ta isti forum, da ste imeli afero s sodelavcem in da je zdaj dilema ali pustiti moža, ali nadaljevati zgodbo, ali… s prepričanjem trdim, da bi se z vprašanji (verjetno takrat drugačnimi) pravtako obrnili po pomoč.

oba s sodelavcem s to “zaljubljenostjo” kompenzirata namišljeno varnost pri drugemu…le-ta pa vaju čaka v pravi obliki doma – kamor se tudi vsakodnevno vračata in kjer živita svoje pravo življenje!

zakaj ni prišlo do erekcije, lahko samo ugibam; pogosto pa je povod za to previsoko pričakovanje partnerja do sebe in sram, ki se skriva za neuspehom … v vašem primeru je sramu in dvoma še toliko več, saj kot pravite sta oba poročena in je ne malo skrbi in vprašanj vezanih na to dejanje.

tale njegova erekcija, se mi zdi kot pravi blagoslov! sprejmite jo kot znamenje, da morate o svojih odnosih še temeljito razmisliti in delovati v skladu z zaključki, ki vas bodo obvarovali pred nadaljnim ravnanjem.
predstavljajte si, da bi tip vseeno imel erekcijo, da bi se krasno položila in da bi tolkla z njim afero do onemoglosti…koliko solz in dvomov in novih odločitev bi moral sprejeti čez čas…vse to vam je zdaj prihranjeno…lahko živite pač s to prtljago, ki ste si jo do zdaj naložili in tipate za odgovori, v svojem pravem življenju doma pa postavite temelje za dobro vezo…

stari pregovor pravi:bolje vrabec v roki, kod golob na strehi….doma vas čaka mož…zakaj nebi raje zanetili domačega ognišča, sodelavcu pa dali odpustek in naprej delovali z čistimi računi v delavnem kolektivu?

vse dobro vam želim,
theo

spoštovani theo, a morda lahko pokomentirate tudi mojo zgodbo takole čez moške oči ?

spoštovana gospa pavlica,

povsem razumem zakaj čutite, da vam bi moške oči pripomogle k razumevanju vaše stiske…z gotovostjo pa trdim, da je vaš soprog ta, ki ga morate povprašati za videnje in resnico odnosov iz preteklosti in tako z njim spregovoriti o negotovosti in preziru, ki v vas živi še po vseh teh letih…

kot je razbrati, ste še vedno poročeni in še po vsem tem času čutite veliko razočaranje in izdajstvo, zaradi moževe afere. povsem razumljivo! najbol grenak priokus vsemu daje tisti del zgodbe, da ste ustrajali z njim v odnosu in ga zaradi njegove hibe v spolnosti zavračali…morda je to razlog za vašo jezo po vseh teh letih. prezir zaradi moževega prehitrega izliva in izdajstvo ob ideji, da je tam gospa, ki vse to lepo prenaša in vodi razmerje z njim v najbol intimnem delu vajinega odnosa, je na mestu. govori pa veliko o vajinem odnosu, ki ni mogel premakniti te prepreke med vama; in namesto, da bi se v tej šibkosti povezala sta se odtujila… v spolnosti je potrebno veliko kreativnosti in potrpljenja, in kadar nosi moški breme prehitrega izliva in ga partnerica zaradi tega zavrača, je to še dodaten udarec njegovemu ponosu. nerealizirana spolnost je pogosto vzrok razhajanj med partnerji – vendar tudi tja pridemo preko usklajevanja pogledov in uglasitve zgodb našega hrepenenja.

sicer niste ravno napisali veliko, vendar je razbrati, da soprogovi zgodbi o aferi še danes ne zaupate in tudi verjamete ne…
v partnerskem odnosu je tako, da je prav da se o svojih čutenjih govori tako dolgo, dokler ni razboleno mesto poceljeno in izdani partner ne čuti več ne želje niti potrebe po pogovoru o problematiki, ki je med njiju vnesla razhajanja. verjamem, da je najtežje in najenostavneje za razreševanje starih ran odpreti to zgodbo iz preteklosti in jo skupaj s partnerjem premisliti na novo. predvsem gospodu predstavite resnost svojih občutenj, težo bremena njegove afere, dvome, pomisleke… spregovorite o dilemah, ki so v vas ostala še vsa ta leta nenaslovljena, neizgovorjena in predvsem neprečutena; da vas žalosti ne-vedenje in ne-zaupanje njegovi predstavitvi realnosti.
na tak način, boste vrnili s svojim pogledom na njegovo zgodbo vsaj del čutenj, ki vam jih ta afera prebuja. vsekakor pa je pri celotni zgodbi, pomembno tudi kaj se je z njim dogajalo, kaj je čutil on.. ne pozabite namreč dejstva, da v vezi nikoli niste sami! …vas v prvi vrsti zanima resnica in povrnitev vere v vajin odnos.

veliko uspehov vama želim,
theo

brez besed sem theo, zelo lepo napisano.

Gospa nimam kej dodati, je theo vse napisal

Spoštovana masi22, to kar se je zgodilo vašemu ljubimcu se mi zdi čisto normalno in logično. lahko je še tak kaveljc, pa se mu ne bo dvignil, če ga napadejo občutki krivde. Za razliko od tistih, ki te občutke krivde razumejo kot znak, da počne nekaj narobe, razumem jaz to kot nekaj, kar so vsiljeni vzorci, kaj je prav in kaj ni prav. In če sta dva zaljubljena in gresta potem še seksat je to zame samo lepo. Vaš ljubimec samo ni zadosti močan, da bi to vse premagal v sebi. Njegova šibkost se kaže tudi v tragičnem sprejemanju taga, kar se mu je zgodilo in nesposobnosti o tem povedat kakšno besedo. Popolnoma odobravam vajino razmerje in ga kot neznanec podpiram, vendar, ponavljam, čutim, da se on težko izvije iz svojega prejšnjega čustvenega življenja, za to vaju ne vidim skupaj v prihodnosti.

Hvala, g. Gašperlin, theo, o tej zgodbi sva z možem “razpravljala” več let, bilo je HUDO in še 1 x HUDO. Povedal je kar je povedal in pri tem vztrajal – rekel je, če mi verjameš, je prav, če mi ne, ti ne morem lagati, da je bilo drugače, da boš potem zadovoljna. Prosil me je, da o tej zgodbi za vedno prekineva debato,ker ona( tista ženska ) tega ni vredna, ker je zanj (zgodba ) boleča v smislu, da se počuti do mene umazan in zame, ker me je prizadel. Obljubila sem mu in o tem ne bom z njim nikdar več odpirala rane. Mi pa seveda ob podobnem pisanju privrejo na dan boleči spomini, ki jih ne bom nikdar pozabila, čeprav je med nama zdaj vse v redu.
Da pojasnim, ko sva imela težave v spolnosti, ravno on ni bil pripravljen na nikakršno pomoč, ne z moje strani niti ni hotel pogledati v literaturo, ki sem jo prav zato kupila, da bi jo skupaj predelala, kaj šele, da bi priznal, da ima on težave ne jaz in ravno zato me še danes boli, da je šel raje v drugo posteljo po potrditev, kot da bi najbolj intimne zadeve reševal s svojo mlado ženo, ampak s 15 let starejšo žensko.
Ne strinjam pa se z vašo trditvijo, da moji dvomi niso povezani z dejanji izpred toliko let, pač pa s tem, kar se v najinem odnosu dogaja zdaj ???
Mož je danes 200 % drugačen, kot v mladih letih. Danes mu ni vseeno ali me spolno zadovolji ali ne, danes pogospodinji in poprime za vsako delo, v mladih letih se je pa sramoval celo, če je bil za otroke na sestanku v šoli edini moški med ženskami itd.
Draghci, prosim, če mojo zgodbo pokomentiraš še ti, prav rada te/vas berem. Hvala vsem in LP

Spoštovana g, Pavlica

Pišete, kaj vse ste in še pogrešete v zakonu, vendar se z vašega stališča tukaj postavlja vprašanje, kaj ste bili sami pripravljeni narediti za uspešen zakon. Za vaše počutje v skupnem življenju sploh ni pomembno, kaj je, oziroma, ni naredil moški s katerim živite. Ali ste premogli dovolj ljubezni, da bi svojemu seksualno zavrtemu partnerju pomagali? Samo spraševanje, kdo bo pri spolnosti koga dovolj zadovoljil, kaže na pomanjkanje medsebojne ljubezni in pripadnosti. In če ni medsebojnega spoštovanja, zaupanja in tenkočutnosti, tudi spolno življenje šepa. Le če je celosten odnos urejen, je tudi predanost pri spolnosti nevprašljiva. Mislite, da je dovolj prinesti literaturo domov, obenem pa ga s svojim zavračanjem kaznovati za njegovo nezmožnost. Zakaj se sprašujete, da je mož pobegnil pred vašim kaznovanjem k drugi? Najbrž tako kot nas večina, tudi vi ne zmorete biti srečna in zadovoljna, skozi sebe, ampak samo s tem, kar vam lahko naredi ali nudi nekdo drug. Premalo si zaupate in kaznujete moža za nekaj, kar je storil pred tolikimi leti. V tem vidite moč, da ga obvladujete in sebi dopuščate lažno zadovoljstvo maščevanja. Zanimivo a ne, kaj vse se skriva v teh naših dobrih namerah. Kot je videti, tudi še sedaj niste pripravljena, skozi sebe reševati zakon, ampak še vedno preko moževega občutka krivde. Tukaj ne mora biti govora o kakšnem medesebojnem spoštovanju in ljubezni in zakon kot tak nima prihodnosti.
Pravzaprav vsak, ki na forumu sprašuje za mnenje o zakonu, v sebi dobro ve, da je že zdavnaj končano nekaj, za kar smo pričakovali, da nekoč bo, pa nikdar ni bilo niti blizu.
Mogoče sem bil spet preveč konkreten in neuvideven, vendar ko si prepričan, da si sam naredil prav vse za dober odnos, šele takrat lahko od partnerja zahtevaš, da tudi partner vse naredi za zakon. Je pa res, ko pa narediš “vse”, potem tudi nehaš zahtevat. Nobeden od vaju ni naredil še nič in taka kot sta sedaj, lahko še vedno životarita v nedogled brez sreče in zadovoljstva in v tudi nedogled lahko živita v nekem vmesnem stanju zamere in oproščanja, sumničanja in kaznovanja. Se pravi, nič dobrega.
Kar se pa tiče moža, je pa to že drugo stališče in za mnenje o svojem obnašanju, bi moral povedat in vprašat on sam. lep pozdrav