Imam odraslega sina pri 22ih. Od njegovega otroštva sva živela sama, sedaj pa imam jaz partnerja s katerim se dobro razumeva. Živimo večino časa skupaj. Njuna komunikacija je bolj slaba, predvsem mislim, da zaradi sina, ki noče prav veliko komunicirat z njim. Do mene pa je kar dosti nastrojen oz. kritičen. Večino stvari kot da delam po njegovo narobe in kaj bi morala početi, pa ne itd itd. Imam občutek, kot da bedi nad menoj in išče samo napake v mojih dejanjih. Velikokrat je slabo razpoložen ali pa pada iz zelo dobrega razpoloženja v slabo. Z menoj pa se največkrat kaj pošali ali lepo debatira, ko kaj potrebuje. Takrat je ves sladek in oh in sploh. Moram še to povedati, da materialno mu ni nikoli nič manjkalo, sem bila pa veliko odsotna od doma. Z očetom tudi nista nikoli imela kaj veliko stikov, še sedaj ne prav dosti. In ne morem najti vzroka te stalne njegove kritičnosti do mene. In ko ga vprašam, zakaj se tako obnaša, mi odvrne, da je samo z menoj tak, ker to pa ono ne štima in da postane nervozen, ker jaz govorim kr neki brez veze, da kako pa se s prijatelji lahko ima čisto fino in nima tega v sebi. Ne počutim se dobro ko se tako obnaša do mene in ni mi dobro, ko ga vidim slabe volje. Kaj naj storim, saj sem vedno delala na tem, da bi ga razveselila, da bi mu bilo dobro itd itd. in najhuje mi je, ko vidim, da njemu ni nekaj dobro. Drugače pa je še študent in študijske obveznosti izpolnjuje. To je pa tudi vse, kar naredi. Doma ne pomaga skoraj nič, vse mu je težko, če pa kaj ni narejeno ali da ni v hladilniku ali da ni kot bi moralo biti, pa kritizira in daje meni slabo vest, kot ti imaš čas, pa ne narediš, kot da nisem dovolj skrbna oz. da ne mislim na njega. Upam, da sem vam približno opisala, kako stvari stojijo in bi vas prosila za vaše mnenje kaj mi priporočate, da storim, da bo skupno bivanje bolj zadovoljivo.

Mia3

Precej bi mi pomagalo, če bi napisali, koliko je bil sin star, ko sta z njim ostala sama, in pa ali se je tako začel obnašati do vas, odkar ste dobili novega partnerja ali je njegov odnos tak že dalj časa. Iz tega, kako ste ga opisali, lahko sklepam predvsem to, da je vaš sin kar precej permisivno vzgojen (razvajen). Pozna se mu odsotnost očetove avtoritete, verjetno ste tudi vi bili do njega preveč popustljivi, ker ste se mu želeli »odkupiti« za to, da je ostal brez očeta. Oboje skupaj ima za posledico, da sin ne zna spoštovati mej oziroma jih sploh ne pozna. Na drugi strani tudi nima čuta dolžnosti, da je njegova obveznost še kaj drugega kot šola. To bi bilo lahko zaradi tega, ker ste se z njim v glavnem ukvarjali v povezavi s šolo. Morda ste ga v vseh teh letih učili le odgovornosti glede šole, vse ostalo pa ste uredili sami in skrbeli, da mu je čim bolj lepo. Če je bilo res tako, potem ni preveč čudno, da se je razvil v takega človeka, kot ga opisujete. Kritičen (nesramen?) odnos ima lahko več vzrokov. Lahko da vam na ta način sporoča, da od vas potrebuje čisto nekaj drugega, kot mu poskušate dajati. Da je odrasel (vsaj misli tako) in da je čas, da se do njega začnete temu ustrezno obnašati. Možno je, da vam (vede ali nevede) zameri, da je zaradi vas ostal brez očeta. Če ste se brez partnerja preveč usmerili in naslonili na sina ter ga naredili za svojega čustvenega partnerja, je lahko zdaj ljubosumen na vašega novega partnerja. Če je bil njegov oče vsaj nekaj let z vama, je možno, da posnema njegov odnos do vas. Razmislite o tem in poskušajte priti do pravega odgovora. Še bolj pomembno pa je, da se takemu odnosu uprete in da mu jasno postavite meje, čez katere ne sme. Ob tem pa bodite pozorni na to, kaj vam v resnici s tem obnašanjem želi povedati. Če ga boste v tem razumeli, vam bo lažje najti pravi odziv.

Pri sinovi vzgoji je bilo očitno marsikaj zamujenega, glede na njegovo starost in odsotnost očeta se bojim, da se prav veliko ne da več narediti. Večino tega, česar ga nista naučila vidva z njegovim očetom, se bo moral žal naučiti sam na bolj ali manj bridkih izkušnjah, v katerih se bo znašel. Tega mu žal ne morete kaj dosti prihraniti, se pa še vedno da marsikaj narediti. Največ lahko naredite oziroma naredita na vajinem odnosu. Če boste izboljšali vajin odnos, se zaradi tega ne bo kar čez noč in vsepoprek spremenil, se bo pa lažje spopadal z življenskimi izkušnjami, saj bo imel občutek, da le ni povsem sam. Zavedajte se, da vajin odnos ni enakovreden in da ste vi mama, torej je vaša odgovornost za odnos bistveno večja od njegove. Poskušajte ga slišati, razumeti, začutiti. Bodite tam zanj, ko bo vesel in ko mu bo hudo. Dajte mu čutiti, da se na vas lahko zanese in da boste zanj vedno tam, da se lahko obrne na vas. Vendar to ne pomeni, da ga še naprej razvajate, da mu popuščate, dovolite nesramen odnos, lenobo, itd. Še manj pa to pomeni, da mu poskušate prihraniti, česar mu ne morete, da se odločate namesto njega, predvsem pa to ne pomeni, da NAMESTO NJEGA nosite posledice njegove neodgovornosti. Soočite ga s posledicami (če ne gre v trgovino, naj ga pač čaka prazen hladilnik, ipd.), saj ga boste edino na ta način vsaj malo pripravili na skorajšnje samostojno življenje. Sin je namreč povsem dovolj star, da ve, kaj je prav in kaj ne. S svojim vedenjem samo izziva, da bi mu končno nekdo postavil meje in ga na nek način umiril. Ker ni očeta, to očitno pričakuje od vas. Verjetno se sprašujete, kako biti razumevajoča in sočutna, hkrati pa stroga in zahtevna. Ravno v pravilnem razmerju obojega je umetnost dobrega starševstva. Da se naučite, česar morda še ne znate, ni nikoli prepozno. Mama mu boste namreč do konca življenja in ravno do takrat bo on vedno vaš otrok. Po ne preveč prijaznem otroštvu brez očeta se mu v življenju obeta kar precej težav, vaša podpora mu bo zato še kako prav prišla. Pazite le, da se ta podpora ne spremeni v potuho in vtikanje v stvari, ki se vas ne tičejo. Če se boste trudili držati pravilno razmerje in boste vztrajali na izboljšavi vajinega odnosa, boste naredili največ, kar lahko. Verjamem, da boste vztrajali in da vam bo uspelo.

Lepo vas pozdravljam