Znašla sem se v precej kočljivem položaju. Sem mamica samohranilka in do zdaj je še nekako šlo. Po ločitvi sem izplačala bivšega partnerja sedaj pa so se stroški in kredit obupno povečali tako, da sem se odločila, da prodamo hišo in gremo živet v blok. Že nekaj časa skoraj nikamor ne gremo, ker ni denarja. Vem, da bo veliko boljše, ko se bo prodala hiša, vendar imam občutek, da sedaj ne naredim nič zase in za hčeri. Rada bi kam šla se malo uredila, pa nam zmanjkuje denarja za najosnovnejše stvari. Tudi hčerama je težko v tej situaciji. Zraven tega se pogosto zalotim, da sem žalostna in osamljena. Bila sem že na terapijah, ki so mi pomagale, vendar imam sedaj občutek, da sem preobremenjena in da ne bom več vzdržala. Starejša hči, ki je stara 14 let se je začela tudi bolj družiti s fanti. Pogovorili sva se o zaljubljenosti, o spolnosti, o odnosih o tem kako ona gleda na te stvari, vidim pa da me je strah zanjo obenem pa čutim da odhaja, čeprav vem da je to normalno. Je tipična pubertetnica, ki išče stike tudi na način, da izraža jezo itd. O vsem se dogovarjava oz. ji postavljam meje. Dogovorile sva se, da lahko kakšen prijatelj pride k njej, ko sem jaz doma. S fanti se bolje razume kot s puncami je pa ob tem mene strah, da bo imela z njimi podobne izkušnje kot z očetom. Oče je odšel, ko je bila stara 8 let, še vedno misli, da je kriva za njegov odhod, čeprav sva se že veliko o tem pogovarjali in ji vedno znova govorim, da otrok ne more biti kriv zato, da gresta starša narazen. Povedala sem ji, da midva nisva znala in zmogla drugače in da je bila to očetova odločitev, oz. da je odšel izključno zaradi sebe, ker ni znal drugače. Strah me je zanjo, tudi za mlajšo hčer, rada bi da bi živele dostojno življenje, obenem pa si želim, da bi tudi jaz še imela kdaj partnerja, ki bi bil pripravljen delati na odnosih. Ker nikamor ne grem sploh ne vem kje ga spoznati. Bolje bo, ko se bodo uredile zadeve v zvezi s prodajo hiše in nakupom stanovanja, vendar se trenutno v tej situaciji v kateri se nahajam težko posvečam otrokoma, ker me ves čas skrbi ali bomo sploh lahko preživele mesec. Čutim se odgovorno za stanje v katerem smo se znašle in želela bi sebi in hčerama nuditi kvalitetno življenje.

Danica

Iz tega, kar ste napisali, je videti, da se trudite biti dobra mama. Z mirno vestjo si upam celo zapisati, da ste res dobra mama. S hčerama se pogovarjate tudi o stvareh, ki niso najbolj enostavne. Čeprav ni lahko, jima zmorete postavljati meje, jima dajati varnost z jasnimi pravili. Razumete jih in jih čutite. Jezo, ki jo starši otrokom prevečkrat zatrejo, sprejemate kot razumljivo za obdobje, v katerem je vaša starejša hčerka. Zmogli ste sprejeti tudi racionalno odločitev o prodaji hiše, kar verjetno tudi ni bilo enostavno. Trudite se in uspeva vam in vam bo še naprej. Bojim se pa, da od sebe enostavno zahtevate preveč. Da poskušate hčerkama nadomestiti očeta, biti hkrati mama in še oče. Tega se enostavno ne da, če to poskušate samo po nepotrebnem trošite svojo energijo. Ne samo, da mama ne more prevzeti očetovih nalog, hčerki namreč očeta še vedno imata. Ne vem sicer kakšen je njegov odnos do hčera, ali ta oče sploh želi biti še naprej oče, ali je pripravljen z vami sodelovati pri vzgoji in skrbi za otroke. Ampak nekje ta oče je. In hčeri to vesta. Kar vi lahko naredite je, da z vašim bivšim partnerjem, ne glede na to, kar se je dogajalo med vama, poskušate sodelovati kot STARŠ. Hčeri namreč ne potrebujeta zakoncev, oni potrebujeta starša – oba! Tudi če ne živita več skupaj. Če oče kljub vašim korektnim pobudam in zahtevam ne bo želel sodelovati, lahko za hčeri naredite samo to, da ste še naprej dobra mama in jima pomagate sprejeti to, da je nekje oče, ki se ne zanima (dovolj) za njiju. Če bivši mož ne plačuje niti preživnine (?), ste ga v imenu hčera dolžni v to prisiliti s pomočjo sodišča. Ne morete pa preprečiti posledic, ki jih bosta hčeri imeli, če njun oče ne opravi svojih starševskih nalog. Lahko jih samo ublažite, vendar ne tako, da poskušate nadomestiti očeta, ampak s tem, da ste dobra mama.

Zelo odgovorno od vas je, da hčerkama vztrajno ponavljate, da nista krivi za odhod očeta. Skrbi me, da ob tem to isto pozabite povedati tudi sebi. Da tudi vi NISTE NIČ ODGOVORNI zato, da je njun oče odšel. Koliko še vedno sebe krivite za to, da niste naredili dovolj, da tega niste preprečili? Si zaradi tega nalagate pokoro in poskušate prihraniti hčerama nekaj, česar jim ne morete? Se na nek način morda celo kaznujete in si nič ne privoščite, se zapirate med štiri stene, samo da bi hčerama omogočili boljše življenje. Verjemite, da hčerama, sploh starejši, z ničemer ne morete bolj pomagati kot s tem, da poskrbite zase. Dajte jima zgled, da ženska lahko preživi tudi brez moškega. Ne da samo preživi, ampak da lahko živi dostojno in polno življenje. Nič ne bodo pomagale besede, ki jih namenjate hčeram, če jima ne boste zraven dali zgleda. Pokažite jima, da se svet in življenje ženske ne začne in konča pri moškem, da se jima ne bo treba obesiti na prvega fanta-moškega, ki bo pripravljen biti z njima ali da bosta nasprotno po vrsti zavračali enega za drugim – in na koncu morda končali sami med štirimi stenami.

Precej razumljivo je, če ste se po moževem odhodu nehote preveč naslonili na starejšo hčer, da je morda dostikrat ona bolj pomagala vam, kot pa vi njej. Skoraj nemogoče je, da vam ne bi na tak ali drugačen način poskušala pomagati. Če je bilo tako, potem jo tega čim prej osvobodite. Iz vašega sporočila kar puhti strah, ker čutite, da starejša hčer odhaja, da jo izgubljate, s tem pa tudi oporo in smisel, ki vam ju je dajala. Če ji res želite dobro, premagajte ta strah in jo pustite, da gre svojo pot – v odraslost in samostojnost. Pri tem bodite tam in zanjo, dajte ji vedeti, da jo boste v tej njeni poti podpirali, da jo imate radi, da ste ji še vedno na razpolago, ko vas bo potrebovala. Ob tem pa poskrbite zase, da njej ne bo več treba za vas! Nehajte iskati svoj edini smisel v skrbi za hčerki in se vrnite nazaj v življenje. Ogromno je stvari, ki jih je možno početi in se družiti z drugimi, pa niso povezani z omembe vrednimi stroški. Planinarjenje, sprehodi, tek, kolesarjenje, predavanja, društva, krožki,… Kot lastnica hiše boste v vsaki banki z lahkoto dobili tisto malo posojila, ki ga kot skromna in skrbna ženska rabite, da si privoščite nekaj več. Ko bo hiša prodana, ga boste z lahkoto vrnili. Če hiše ne morete prodati, jo dajte v najem. Res ne bi bil rad pameten namesto vas, ampak možnosti je več kot dovolj. Hčeri ne rabita vašega odrekanja, niti vaše pretirane skrbi. Prav tako jima ne morete prihraniti bridkih in lepih izkušenj z moškimi in ljudmi nasploh. Za odraščanje so namreč potrebne oboje. Hčerama čisto nič ne pomagate, če smisel svojega življenja iščete samo v njima, celo nasprotno, to jima je v breme. Ne pozabite, da niste samo mama, ampak tudi ženska – s svojimi željami, hrepenenji in potrebami. Vaša prva dolžnost je, da poskrbite zase. Šele preko tega boste zares lahko poskrbeli za svoji hčerki in ju naučili to, kar je vaša osnovna starševska naloga: kaj je ženska in kako to postati. Verjamem, da boste tej nalogi kos – zaradi sebe in hčera!