Pozdravljeni!

Če ima kdorkoli kak dober nasvet, kaj naj naredim z “mojo” glavo in mojim mišljenjem, bi me to zelo veselilo.
Imam namreč en bistven problem, ki ga ne znam rešit. Moj partner je enkraten človek, bi rekla da ni dosti takih moških, ki bi bili tako nežni, čustveni, pozorni in predvsem resni v glavi, niso mu všeč “lahke” ženske, zaničuje in obsoja vsakršno varanje…v glavnem, v vseh pogledih idealen moški, ki tudi pokaže, kako rad me ima in vse. In potem tu moj nerazumljiv problem:
če smo kje v družbi in on sreča kakšno znanko ali prijateljico, me takoj pograbi ljubusumje, če me ne predstavi, ker potem razmišljam, o čem se pogovarjata, če sta si kdaj bila všeč itd…dobim občutek, da bi ta ženska morala vedet, kdo sem jaz in ker mi je neprijetno, se ponavadi izgubim kje v množici in me nekaj časa ni ( to kadar je družba zraven seveda, on ne ostane sam) in raje grem, ker ga tako “kaznujem”. Ni mi všeč, ko se kar od nekod prikaže kakšna kolegica, ki potem še po možnosti kr “skače” po njem, se mu pretirano nasmiha in podobno. Ne vem ali je to normalno, ker jaz tega ravno ne delam pri nekogu, ki ga pač poznam, dobro, se pogovarjaš, ampak ene ženske dobijo potem kr takšen pogled, da v meni takoj zbudi sum, da jim je všeč in potem me še bolj živcira, ker jim ne morem povedat da sem jaz njegova in da nimajo kaj iskat tukaj. Saj večinoma me on predstavi, ampak nekatere kot da to preslišijo in se kr z očmi lepijo na njega.

Drug problem se navezuje pa na moje pomanjkanje želje po spolnosti. Na začetku ( vsake zveze) mi je to še v veselje, po recimo 1 letu pa mi to postane nekakšno breme, enostavno ne da se mi izvajat vsega tistega slačenja in dotikanja, pa ne da dotikov ne bi hotela, ampak imam raje nežno božanje in objemanje kot pa “otipavanje” in ostale zadeve…ampak da ne bo pomote, moj partner se trudi in poskuša in mi daje vedet, da sem za njega lepa in privlačna tudi v navadni spodnji majici, ampak ko bi se stvar naj začela, ga raje odrinem in se “ne obremenjujem” z vsem, kar bi potem morala narediti (čeprav ga rada vidim brez vsega, telesno me privlači in vse). Enostavno nima želje po seksu, ne da si ne bi njega želela, sploh mi ne gre seks po glavi, ne spomnim se na njega!
Ne vem kako in kje naj izvem, zakaj se tako izogibam spolnosti, saj je to pomemben dejavnik in vem, da mojega partnerja to zelo muči, ker seveda on misli, da ga jaz ne sprejemam, oz. ga nimam rada….

Kakršnikoli nasveti, dobrodošli, najraje bi pa tako ali tako šla do enga terapevta, zdi se mi, da bi mi to še najbolj pomagalo…

Hvala, lp

Nika

Nika

Moškega, ki bi bil v vseh pogledih idealen, ni. Tudi vaš ni tak. Očitno pa vi rabite verjeti, da je. Zato (zavedno ali nezavedno) počnete vse, da nanj vplivate, da se trudi biti tak. Zraven pa še pri vas deluje nek filter, ki skozi spusti samo tisto, kar pri njem želite videti, včasih pa ta filter še dodatno olepša tisto, kar vidite. Ker imate o sebi tako slabo mnenje in nizko samopodobo, rabite idealnega moškega, ki ga občudujete, ki ima vse, kar vi nimate, kar vam daje neko trdnost. Ker imate tako nerealno podobo o njem ter o sebi, verjetno mislite, da slabi kot ste, si sploh ne zaslužite tako krasnega moškega. Odtod verjetno tudi (pretirana?) ljubosumnost, saj vas je strah, da bi vam ga katera boljša speljala. Tako ali tako mislite, da so vse druge boljše od vas in da si vaš moški zasluži kaj boljšega. Na vas pa je, da samo čakate, kdaj se bo to zgodilo. Morda se zaradi tega celo ne upate imeti preveč lepo z njim, saj bi bilo potem tako grozno, če bi ga res izgubili. Lahko samo ugibam. Kot tudi, da vaše pomanjkanje spolne želje izhaja iz zelo podobnih razlogov. Pišete, da vam je on tudi fizično zelo všeč. Koliko pa ste vi fizično všeč sebi? Kako se počutite v svojem telesu? Ste ponosni nanj ali vidite na njem samo napake?

Ko začetna zaljubljenost mine, se partnerja počasi nehata delati taka, kot naj bi bila in taka, kot bi želel drugi. Takrat se šele začne pravi odnos. Če med dvema ni vse tako, kot mora biti, se to običajno najprej pokaže v spolnosti. Počasi za dobro spolnost podivjani hormoni niso več dovolj, potreben je pravi in bolj intimen odnos. Pravi odnos pa med drugim pomeni, da boste svojemu moškemu dovolili, da bo lahko pokazal kakšno slabost, da se mu ne bo več treba delati tako zelo idealnega. Pravi odnos pomeni tudi, da boste pri njem opazili kakšno napako in jo tudi prenesli. Morda boste potem opazili, da vaš »idealni« moški koketira z ženskami, drugače se te ne bi vrtele okrog njega in ga gledale na tak način. Ker na njem ne smete videti neprijetnih lastnosti, jih toliko bolj opazite na ženskah okrog njega in seveda tudi na sebi.

Naj vas ne bo strah pravega odnosa. Poskušajte se vedno bolj zavedati, da z vami ni nič narobe, da ste povsem v redu. Poskušajte tudi razumeti, da je vaš moški lahko pravi za vas tudi s svojimi napakami in šibkostmi. Odkrito se pogovorite z njim, o vsem, kar vas mori, tudi o spolnosti. Pogovarjajta se o vsem, tudi, če ne predvsem, o malo bolj zoprnih stvareh. Morda se vam bo moški enkrat odprl in začudeni boste, kako šibek in ranljiv je v resnici. Morda se celo izkaže, da ste vi veliko močnejši od njega. Če vama ti odkriti pogovori ne bodo pomagali oziroma se sploh ne bosta znala pogovarjati, potem je naslednji korak obisk terapevta. Seveda, če si bosta takrat še želela biti skupaj.

Lepo vas pozdravljam

super g.izidor,sem že hotla napisat,da ženska živi v fantaziji da je njen tip idealen prav v vsem,ona pa totalno neidealna v vsem..ampak ste vi to tako lepo napisu.
terapijo pa vsekakor priporočam tudi jaz nika.Meni in še marsikomu je koristila.lp

Pozdravljeni!

Najprej najlepša hvala za vaše mnenje.

Morda bi dodala enih par stvari, kot recimo to, da moj partner seveda ima napake, ki jih tudi vidim in sem se naučila jih “spregledati”, ker res niso velike, pa vem da napake res sodijo k vsakemu. Ne vem pa, kako naj spregledam dejstvo, da naj bi partner koketiral z drugimi, ker to jaz ne počnem in takšne napake res ne bi odobravala. Sama tudi še nisem doživela da bi on kaj takega naredil, ker tudi v preteklosti ni bil ravno ženskar in iz zanesljivih virov vem, da ceni poštenost in družino kot vrednoto (informacije od njegovih družinskih članov).Je pa res, da ima on zelo visoko mnenje o sebi, da praktično ne prizna napak, če mu jih jaz omenim, oziroma stvari, ki mene “motijo” na njem. Takrat poskuša to karseda dobro opravičit če ne sploh zanikat.
Lahko rečem, da je človek, ki mora skoraj vedno imeti prav. In pri sebi ne prenese napak. In prav to me živcira. Ker mu ne morem nobene stvari normalno povedat, brez da bi bil užaljen. In potem se te debate seveda sprevržejo v prepire, ker on misli, da ga kritiziram (smo že bližje spoznanju, da ni perfekten:).
Na drugi strani pa sem jaz kriva za skoraj vse “prepire”, ker toliko narobe delam, ker imam takšne in drugačne “finte”. In o tem lahko debatirava sto let, o mojih “napakah”, o njegovih pa morda kakšno minuto, oz. sploh ne, ker on seveda nima napak.
Druga stvar ki sem jo tudi razmišljala je to, da sem pravzaprav ljubusumna na njegov službeni uspeh, oz. službeno pot. Dela natanko tisto, kar si jaz želim, z natanko takšnimi nalogami, ki bi jih jaz rada opravljala. Ja, najlažje bi si bilo poiskati podobno službo, vendar to ne gre, ker je njihovo podjetje edino na določenem področju v širši okolici. In potem ga pravzaprav nočem niti poslušat, ko mi pripoveduje o raznoraznih dogodkih, projektih, zadolžitvah ki jih ima, o ljudeh, s katerimi se je srečal….ker govori točno o tistem, kar bi si jaz želela. Ko ostane dlje v službi, sem jezna na njega, ker si v bistvu tudi jaz želim delati dlje, imeti ogromno dela (ker sem pač človek ki ima ogromno energije in volje do dela), imeti pomembno delo. Tega občutka do zdaj nisem imela, za kar sem verjetno kriva sama, ker si mojo službo omalovažujem.
To kar ste napisali glede spolnosti in mojim zadovojstvom z mojim telesom…je res, da nimam idelane postave, je nekaj kg preveč, ampak tudi v času intenzivne telovadbe in treningov, ko se je stanje izboljšalo, mi je bilo sicer všeč, kar sem videla v ogledalu, vendar to tudi ni pomagalo pri zvišanju moje želje po spolnosti. Tukaj res ne vidim več rešitve…kaj bi bil vzrok za to..
Imate morda vi kakšen nasvet, kam bi se lahko na področju MB obrnila na kakšnega psihoterapevta, ker bi resnično rada odkrila vzroke za moja mišljenja in strahove.

Hvala in lep pozdrav,

Nika

Nika

V Mariboru deluje Družinski center MIR. Več informacij dobite na http://www.rkc.si/dcm/

Lep pozdrav