TAŠČA
stara sem 55 let in že vrsto let sem tašča. S snaho, ki je pričela živeti v naši hiši veliko let prej, preden sta se s sinom poročila, sem se – in se še- ves ta čas zelo dobro razuumela.
In danes, ko imam čas, da lahko berem forum(e), me je bolelo srce, ko sem videla, koliko žolča se zliva na moževe, oz. na ženine starše. Ničesar ne naredijo prav, vse, kar rečejo, je t. i. “sovražni govor.”
MAR NAJ TO POMENI, DA BO DEKLE, KI SI JO BO NEKOČ IZBRAL TUDI NAJMLAJŠI, PRIŠLA V HIŠO ŽE Z APRIORI SOVRAŠTVOM DO MENE? ZLASTI ŠE, ČE BO PREDTEM BRALO VAŠ IN ŠE KAKŠEN DRUG FORUM’!?
TEGA SE BOJIM 🙁
Pri nas je namreč tako: midva z možem sva si uredila stanovanje v pritličju, kjer je bila prej klet, hčerki in sinu pa sva prepustila vsakemu ene nadstropje.
Skratka, hočem reči, ali se bo sin, ki je s svojimi 22 leti še zelo mlad (ki še nima partnerice)moral iz svojega stanovanja odseliti zgolj in samo zato, da njegova žena “ne bo živela pod isto streho z (po vašem mnenju)
“živim hudičem” v podobi tašče?!
kar srh me spreletava ob takih pavšalnih posplošitvah….
🙁
Stephanie
Kot velja za vse ljudi, so tudi tašče take in drugačne. Ker na ta forum pišejo predvsem tisti, ki imajo težave, se seveda tudi več piše o slabih stvareh, torej tudi o slabih taščah. Sicer nisem prav dolgo na forumu, ampak vmes je bilo tudi nekaj odgovorov v smislu »midve s taščo se pa povsem dobro razumeva«. Ste opazili, koliko »sovražnega govora« je šele o moških. In koliko ga bo o ženskah, ko se bodo moški skorajžili in začeli pisati o svojih »grozah«, ki jim jih prizadevajo njihove partnerke. Na forumu je vsega tega veliko, ampak resnično ne verjamem, da bi zaradi tega kdorkoli v odnos vstopal z nekim apriori sovraštvom. Če pa že, potem so pravi razlogi povsem drugje, ne pa na tem forumu.
Sam mislim, da tasti in tašče nikoli niso pravi problem, drugače povedano, nikoli niso pravi problem odnosi med enim partnerjem in starši drugega partnerja. Težave, prepiri, nagajanja, sramotenja,ipd. se v teh odnosih pojavijo, ker niso rešeni neki drugi odnosi. Gre za odnose med partnerjem in njegovimi starši. Ker se prikrivajo resnični problemi, ki so v teh odnosih starš-otrok, izbruhnejo »nadomestni« problemi drugje, tam kjer je to lažje sprejeti in prenesti. Bom napisal zelo direktno: če so starši dovolj dobro opravili svojo nalogo pri lastnih otrokih, potem je malo možnosti, da bi prišlo do večjih težav in prepirov z otrokovim partnerjem. Če so starši svojega otroka pravilno vzgojili in ga usposobili za samostojno pot v življenje in tudi resnično sprejeli to njegovo samostojnost, čemu bi se potem sploh zapletali z njegovim (njenim) partnerjem?! Ker je partner, kakor tudi otrokov odnos z njim, povsem njegova stvar in tukaj se starši nimajo čisto nič več za vtikati. Ob spoštovanju tega, prostora za prepire enostavno zmanjka.
Sploh ni nujno, da bi se moral vaš ali katerikoli drug sin odseliti od svojih staršev. Seveda je to priporočljivo, kar ne pomeni, da je nujno. Če je sin (otrok) sposoben sprejeti odgovornost zase in biti resnično samostojen, potem bo znal staršem postaviti meje tudi, če bo živel pod isto streho z njimi. Jasno bo znal povedati in pokazati, da je njegova nova družina prva in kje so meje, ki jih starši ne smejo prestopiti. Če tega ni sposoben, bo dovolil, da se vtikajo v njegovo življenje, tudi če se odseli na drug konec sveta. Samo fizični umik ne rešuje nič, prej se je treba psihično (čustveno) osamosvojiti. Verjetno boste jezni name, ampak kar precej sem prepričan, da starši, ki res želijo svojim otrokom najboljše, tem ne »prepuščajo vsakemu eno nadstropje«, sami pa se umaknejo v (bivšo) klet, ampak jih spodbujajo in jih na nek način celo počasi a vztrajno postavljajo pred dejstvo, da se odselijo, postavijo na svoje noge in si najdejo svoje stanovanje. Prav tako verjamem, da dobrih staršev, ki imajo hkrati tudi med sabo dober odnos, ni tako zelo strah tega, da se bodo njihovi otroci odselili. Temeljna naloga staršev namreč ni, da otrokom omogočijo, da se imajo lepo in jim poskušajo prihraniti, kar se jim prihraniti ne da. Temeljna naloga staršev je, da otroke čim manj čustveno poškodovane usposobijo za odgovorno samostojno življenje. Če se pa ob tem znajo imeti z otroki še lepo, potem so pa res mojstri svojega poklica. V tem primeru se jim ni treba bati, da bodo otroke kdaj koli izgubili, ne glede na to, kje ti bodo. Iskreno upam in vam želim, da je oziroma bo vam in vašim otrokom to uspelo.
Lepo vas pozdravljam
Stephani, problemi so velikokrat samo in samo zato, ker starši mislijo, da se lahko vtikajo, t.j. upravljajo, manipulirajo, ukazujejo, najbolje vedo …, v življenje svojih otrok, ko se odločijo za samostojno življenje (od stalnega zibanja zaves, skoraj obsedenega vohunjenja pa tja do komentarjev glede obiskov, do tega kako je treba vnuka oz. vnukinjo hraniti in vzgajati itd.). A se že ne sliši grozno? Če starši to pričakujejo npr. v zameno za zgornji ali spodnji štuk hiše, je najpametnejša odločitev, da takoj povedo otrokom,naj gredo na svoje. Če takšna pač nisi, s čim se torej obremenjuješ?
vbn snahe,zetje pa pričakujejo,da bojo tašče ubogljivi cucki,ki jim bojo zgornji štuk kar tako na lepe oči poklonili,v tuji bajti se komandirat neda-samo v svoji,pa še tam ti kdaj pa kdaj sosed čisto tako slučajno pokomandira,pa je samo sosed.
p.s pa nisem tašča,tko da neboste rekli,da sem kakorkoli pristranska.
Katarina, kje si prebrala,da je stephanie “določila”, da bodo otroci živeli doma?? kje to piše? Moj sin ima 20 let, imam ga rada ,da ti ne morem povedati koliko, če bo pa nekje živel,kjer mu bo dobro a misliš,da bom jokala? ne ,meni z mojim možem ni nikoli dolgcajt, veš .Če pa ne bo možnosti (kar je za mlade vedno težje) in bo živel v zgornjem delu hiše bosta pač mogla požret,da jaz živim spodaj in da grem večkrat na dan na dvorišče!. Ne bom pa nikoli uletavala gor, jim nosila razno hrano itd. Skratka kot da jih ni ,vse to bom naredila SAMO;DA ME SNAHA NE PLJUVA PO FORUMIH IN V SVOJI OKOLICI.
Jaz bi samo rada povedala, da imam noro dobro taščo, da zanjo naredim vse. Se ne vmešava, vedno pomaga…. Ampak kaj tašča, tast je pa živi hudič. Vsi vse vedo o nam (pod to mislim nas mlado družino). Pa ne lepe stvari. Vsi vedo, da je npr. takrat ko imamo redni servis pri avtu, da je šel avto po gobe in revčka nimata za nov avto, vsi vedo, če povzdigneš glas i n se že ločujeva…. me razumete?
Tašči pa kapo dol!
če želimo obdržati dobre odnose, ne sme NIHČE od udeležencev že v naprej določiti, kaj JE DOBRO IN KAJ JE PRAV za kogarkoli.
Da smo hišo razdelili na tri enote, NI bila MOJA ideja, ampak je ta predlog prišel od otrok.
Očitno jim hiša ne pomeni le hiše, ampak dom. In očitno me tako dobro poznajo, da vedo, da se bodo v tej hiši, v katerem so si sedaj ustvarili svoj lasten dom, dobro počutili.
Ker pa sem opazila, da se zdi tovrstno dobro sožitje skrajno nemogoče /?/ tudi strokovnjaku, kaj šele za tistim mladim, ki si podzavestno (upam, da ne tudi na glas) želijo, da bi partnerjeve starše – milo rečeno- po poroki zažgali na grmadi, ste pač le pripomogli k moji odločitvi, da bom tovrstno sožitje v okolju , kjer živim, malo podrobneje raziskala (po strokovni plati) Hvala-torej :-)…..Če bo zanimivo,bom raziskavo itak objavila.
Pa še to: hišo smo delali v času izpred cca 35 let, ko je bila gradnja le-teh popolnoma ne-ekonomična. Skratka, če ne bi naredili tako kot smo, bi z možem pač v oba nadstropja vzela tuje stanovalce. A to pa bi bilo OK? otroka pa bi – ker pač nismo bogataši- živela v kakšnih luknjah?!
samo, da bi bilo Zadoščeno današnjim normam in predpisom?
PS
z odnosi med ljudmi se ukvarjam že več kot 20 let. V tem času sem zapisala že okoli 800 različnih zgodb, med njimi so tudi zelo krute zgodbe o odnosih med snaho in taščo…..Marsikaj grenkega pa je v te odnose prispevalo tudi okolje, ki je-namesto da bi spodbujalo k strpnosti- z neprimernim besedičenjem dodajalo precej trpkega pelina…..
Stephanie, kaj pa, če bo partnerka tvojega mlajšega sina želela, da bi živela na svojem, pa ne zato, ker bi te vnaprej odklanjala kot “zlobno” taščo, ampak zato, ker bo želela skupno življenje zastaviti po svoje? Boš to znala razumeti in sprejeti? V družini ste se namreč dogovorili tako, kot vam ustreza, kar pa še ne pomeni, da bo to ustrezalo tudi tvoji bodoči snahi. In če bo sin odšel z njo, pa čeprav v slabše razmere, boš to zamerila (njemu ali njej ali obema)? Tukaj se po moje pokaže resnična zrelost staršev – brez vtikanja in vzbujanja krivde dovoliti otrokom, da si uredijo življenje tako, kot sami želijo in mislijo, da je prav.
Vprašanje mi je prišlo na misel, ker se pogosto dogaja (tudi sama poznam nekaj primerov), da starši v želji, da bi poskrbeli še za družine svojih otrok, zgradijo veliko hišo in pričakujejo, da bodo otroci ostali doma. Ko pa se ti odločijo, da gredo raje na svoje, jim starši zamerijo, očitajo in vzbujajo občutek krivde. Če se vidva z možem ne bosta ujela v to past (če bo do takšne situacije seveda sploh prišlo), vama lahko samo čestitam.
Pozdravljeni
Da se ne bo tale diskusija razvila v smer, kdo je kaj napisal in kdo ne, kdo kaj obrača,ipd., bom dodal še nekaj kratkih pojasnil.
Nisem napisal, da sožitje med starši in otroki, ki živijo pod isto streho, ni možno. Celo nasprotno sem napisal, da pravzaprav sploh ni pomembno, kje otroci živijo, ampak je pomemben odnos med starši in otroki. Če želimo pri tem imeti jasen pogled, moramo upoštevati, da odnos med starši in otroki NI ENAKOVREDEN. Zato nikoli ne moremo biti prepričani, ali se je otrok nekaj odločil zaradi sebe in zase, ali zato da bi ustregel staršem. V tem smislu tudi razumem to, kar je napisala Sybill. Če se je otrok “odločil” zato, da bi s tem ustregel staršem, potem se ni odločil on, ampak so se starši odločili NAMESTO NJEGA. Otroci se do pubertete praktično nič ne odločajo zase, ampak počnejo skoraj vse zaradi staršev. Zato je zelo priporočljivo, da starši otroke spodbujajo, da se od njih tudi fizično odmaknejo, da izkusijo prednosti in stiske samostojnosti in odraslosti. Edino to jim bo omogočilo, da bodo spoznali, kaj v resnici so,kaj hočejo in česa si želijo. Šele potem so ti otroci odrasli in šele potem se lahko res svobodno odločajo. In šele potem se pokaže resnična kvaliteta odnosa staršev do njih.
Včasih je treba samo kaj od napisanega razumeti malo manj dobesedno in začutiti resnični pomen besed in je že dovolj, da se izognemo prepričevanju o povsem nepomembnih zadevah in se lahko ukvarjamo s tistim pomembnim, ki je običajno skrito spodaj. Velja za ta forum in velja za odnose nasploh.
Draga Jovanka Broz, tega, kar ti praviš, nisem napisala. Temo, ki se mi zdi zanimiva, še zlasti za nas, ki imamo odraščajoče otroke in se soočamo z njihovim osamosvajanjem, sem skušala osvetliti še z druge strani. G. Gašperlin je to razumel, torej moje razmišljanje le ni tako mimo, kot mi očitaš.
Na forumu se ne oglašam pogosto, kadar pa se, je to VEDNO dobronamerno, zato se mi zdijo takšne burne in napadalne reakcije nepotrebne in zgrešene, saj nič ne prispevajo h kulturnemu dialogu med sodelujočimi.
živim v kraju, ki bo kmalu psotal mesto duhov. To je kraj, kjer je blokovske gradnje le za vzorec, v glavnem so individualne hiše, ki so jih začeli graditi v 50. letih in pozneje.
trend, da je življenje pod isto streho s starši hujše kot zaužitje cianida, se je pričelo širiti približno takrat kot trend permisivne vzgoje. Otroci so si zgradili svoje gradove na dvoriščih, v bližnji okolici, redkokdaj dlje od svojega prvotnega doma.
Tisti, ki niso podlegli hm…modnim trendom v stilu “starši so potencialni sovražniki”, so adaptirali domačo hišo, si uredili stanovanje s svojim lastnim vhodom in kot mi je trenutno znano, prinaša ta simbioza koristi tako enim kot drugim.
Ko sem se poročila, so v hiši stanovale tri generacije: stari starši, moževi starši in midva. Ne pomnim, da bi kdajkoli prišlo do kratkega stika, še več, mislim, da tako dobre tašče kot je bila moja, ni imel še nihče.
vsak od njih je k vzgoji otrok (takrat sta bila še samo dva) dodal delček svojega, in čeprav se zmeraj nisem strinjala s temi “dodatki”, danes vidim, da so otrokoma ogromno pomenili.
Pozneje, ko je tašča umrla, smo se preselili in na najmlajša dva je nekaj časa pazila starejša soseda, ki- za današnje sterilne bivalske standarde- ni imela niti najmanjših pogojev za varstvo.Na videz je bila precej groba, sitna, zadirčna, pa vendar: kaj, za vraga, je bilo na njej tako čarobnega, da se je otroka- kljub cca 20 letnemu zamiku- še zmeraj srčno rada spominjata? Pa koruznih žgancev z mlekom tudi, čeprav se mi je takrat zdelo, da ne jedo nič drugega kot le to.
Za dober odnos med generacijami se je potrebno vzgajati. Nenazadnje tudi v strpnosti, saj v odnosih nikoli ne smemo iti na nož.
Žal pa temu ni tako. Mladi dandanašnji gredo prehitro “na nož” TUDI v medsebojnih odnosih in ker se niso imeli nikjer učiti potrpljenja, strpnosti, ODPUŠČANJA, že prvim nesoglasjem ponavadi sledi kreg in ločitev.
Danes sem si ogledala nek ameriški film o varuški, ki se je navezala na dečka v totalno razčlovečeni družini, in mu je po svojih močeh poskušala dati vsaj malo ljubezni, istočasno pa je-žal šele na koncu filma-dala nekaj osnovnih lekcij o tem, kaj je to materinstvo in ljubezen, tudi otrokovi materi. Če odmislimo ameriški balast, je film zelo pretresljiv….
Skratka, hočem reči, da je življenje prekratko, da bi ga živeli sredi množice sami.
Čeprav sem še mlada (22) in sem trenutno pred koram vselitve k fantu v njegovo hišo, kjer živi tudi njegova tašča, nisem nikoli pomislila, da bi taščo že sovražila, ker je pać tašča. Do sedaj mi še ni naredila nič hudega in tudi jaz ji ne mislim. Ne razumem zakaj si ne bi pomagali med sabo? Jaz bom potrebovala varstvo otrok, tudi kakšen nasvet zrelejše osebe mi bo prav prišel itn., ona pa, ker je že dvakrat prebolela raka, da jo kdaj peljem k zdravniku, skuham namesto nje, grem v trgovino namesto nje, operem, se enaostavno pogovarjam z njo, si vzamem čas za skupno kavico ipd.
Imam veliko prijateljic, ki so pred enakim korakom in večkrat slišim, kako jim že zdaj gre tašča na živce, ker hoče imeti vse narejeno po svoje. Ja normalno, da imajo vse po svoje narejeno, če še pa zaenkrat one skrbijo za hišo, saj ko bodo pa same prišle tja, se pa da sklenit kompromis. Zakaj hočejo snahe vedno vse obrniti na glavo (da ne bom pristranska, tudi nekatere tašče so lahko vešče in verjetno iz podobnega razloga kot snahe)?
Pri nekaterih družinah odnosi ne uspevajo, ker ni pogovora, ker ni popuščanja in prisotnosti zdravega razuma ne s strani tašče ne s strani snahe, žal.
Se pa absolutno strinjam s Stephanie, drži, kar je napisala.
Kar pa se tiče hiš, nekateri ste povedali, da so starši gradili zato, da bi se mladi pri njih ustalili, da jih bodo lahko imeli še naprej pod kontrolo, pa to ni res – mogoče niste pomislili, da je našim staršem bilo težko priti do hiše in so si ob pogledu na svoje malčke verjetno zaželeli, da njim ne bi šlo tako težko in da bodo imeli veliko dela že opravljenega, tako da bodo lažje živeli. Tega ne bi napisala, če ne bi slišala iz ust lastnih staršev in iz njihovih pripovedi o zidanju in pomanjkanju v času gradnje.
Zdaj bo verjetno kdo napisal:”Punčka, še boš že videla, ko boš tam, kako te bo tašča nadzirala, nič ne bo prav, kar boš naredila ipd.” V to enostavno ne verjamem, ker sem do sedaj veliko stvari rešila s pogovorom in razumevanjem, ker je med drugim veliko težav treba odpraviti najprej pri sebi in v sebi preden se lotimo drugih, včasih celo odkrijemo svojo lastno nemarnost.
Lp
biskvitka