Spoštovani Izidor Gašperlin,
z veseljem prebiram vaše odgovore in zanima me vaše mnenje glede moje izkušnje.
Poleg najstniških ljubezni sem imela do sedaj dve resni dolgoletni zvezi. Navzven je šlo za dve precej različni zvezi, a bolj ko sem razmišljala, bolj sem našla skupne imenovalce, kakšnega partnerja sem si obakrat izbrala.
Če govorim o prvi zvezi, je bila to zveza v kateri ni bilo konfliktov, bilo je veliko skupnih interesov, pogovorov, a ti so bili bolj intelektualne narave in le malo o odnosu, čustvih. Seveda sem se vsega tega zavedala šele, ko je bilo zveze konec. Prej pa se mi je zdelo vse idealno. Vsak od naju je imel svojo službo, ki ga je zadovoljevala, prijatelje, prosti čas pa sva preživljala skupaj in počela različne stvari, ki so naju zadovoljevale. Jaz sem imela partnerja zelo rada in mislim, da je imel tudi on mene. Ob njem sem se počutila varno, spoštovano, zaupala sem mu itd. Vse se je končalo enega lepega dne, ko mi je po nekaj letih skupnega življenja povedal, da me ne ljubi več in se bo odselil. Zame je bilo vse kot strela z jasnega.V pogovorih, ki so sledili mi je prvič povedal, da je bil kot otrok žrtev nasilnega očeta, da ga je večkrat pretepal in tudi spolno nadlegoval oziroma zlorabljal. Na splošno je v družini vladalo nasilje očeta nad vsemi člani družine. Družina, ki je navzven delovala kot ugledna in urejena družina je imela veliko skrivnost o kateri so vsi molčali in jo prikrivali. In dokler ni moj partner o tem spregovoril z mano se tudi meni vsa ta leta ni sanjalo, da bi bilo kar koli narobe. V teh pogovorih mi je povedal, da so vsi ti njegovi spomini iz otroštva naenkrat privreli na dan, da sploh ne ve kaj je ljubezen, da mu je hudo, da me ne čuti in ne želi biti z mano. Jaz sem v tej situaciji, ko je prvič z mano delil najglobje travme in čutenja, čutila veliko povezanost, intimnost in sem se zavedala, da v najinem odnosu ni bilo veliko čutenj ampak predvsem racionalnost na obeh straneh. To sem videla kot priložnost za začetek globljega odnosa, ki bi lahko sledil. Predlagala sem mu terapijo, pripravljena sem bila vztrajati v odnosu, a on se je odločil drugače in najine poti so se razšle.
Izguba partnerja je bila zame grozna bolečina. Dolgo časa sem rabila, da sem se pobrala. Je pa bil to tudi čas, ko sem veliko razmišljala o sebi, delala na sebi. Prišla sem do spoznanja, da imam čutenja zelo potlačena in funkcioniram predvsem na racionalni ravni. Zato najverjetneje v odnosu sploh nisem nič pogrešala. Počasi so mi prevreli na dan spomini, kako sem se na začetku najine zveze kdaj jezila, jokala itd. in je moj partner na to reagiral na način, da bi me čim prej potolažil in hkrati povedal, da to težko prenaša. In tako sem najverjetneje postopoma nehala izražat še tisto malo čutenj, ki sem jih.
Čez nekaj let sem spoznala novege partnerja. Po dolgem času sem se zopet zaljubila. Privlačilo me je prav to, da je bil izredno nežen, čustven. Veliko sva se pogovarjala o čustvih, najinem doživljanju, odnosu itd. Oba sva imela željo ustvariti si družino. Naj omenim, da meni družina izredno veliko pomeni in sem vedno sanjala o veliko otrocih in srečnem družinskem življenju. Čez čas pa so se v tej zvezi pri meni pojavili prvi dvomi. Partner mi je deloval neiskreno, govoril je eno, delal drugo. Bil je skrivnosten. Na moja vprašanja, kot npr., kaj je počel čez dan, ali je koga srečal je začel odgovarjati z napadom, da hočem kontrolo. Včasih se ni javljal na telefon, večkrat sem ga zalotila pri laži, odkrila sem, da ima internetne stike z drugimi ženskami itd. Odločila sem se, da zvezo prekinem. Bilo je grozno. Moja bolečina, tesnoba je bila obupna. Ker sem ga ljubila, sem predlagala, da poiščeva pomoč in poskusiva rešiti odnos. Poiskala sva terapevtsko pomoč. Šele v terapiji je bil sposoben povedati kaj več o svojem otroštvu, svojih starših, ki jih je prej prikazoval kot idealne oziroma je o njih minimalno govoril. Izvedela sem, da je tudi on odraščal v družini, kjer je vladalo nasilje. Zlorabe, ki so se mu dogajale s strani očeta se ne da opisati. Kot najhujša mučenja. Mislila sem, da bova lahko skupaj s pomočjo terapij gradila odnos. Zase lahko rečem, da so mi terapije pomagale, da sem lahko vedno bolj izražala svoja občutja, želje in s tem tudi opozarjala na nezadovoljstvo. Tudi partner se je počasi spreminjal. O nekaterih temah sva se lahko začela pogovarjati, ne da bi bilo preveč ogrožujočih občutkov. Kljub temu so bili pri meni vseskozi prisotni občutki neiskrenosti, nezaupanja, ne varnosti. K temu so pripomogla njegova ravnanja, ki se niso spremenila, ne javljanje na telefon, skrivanje telefona, skrivanje internetnih strani, izmikanje odgovorom… Večkrat sem ga zasačila tudi pri laži in takrat je odreagiral obrambno in napadal in krivil mene. Globoko v sebi sem čutila, da ima tudi afere, čeprav je vedno znova zanikal. Nisem imela direktnega dokaza, ampak posredne. A kljub temu sem jaz še vedno verjela v odnos, vztrajala, upala, da bo tudi s pomočjo individualne terapije, na katero je hodil, počasi spremenil ravnanja itd. Veliko sem se pogovarjala z njim, odpirala teme, govorila o svojih občutkih itd. Vedno znova sva prišla do zaključka, da se ljubiva in nama je do odnosa, da se bova trudila, da nama bo uspelo itd. Jaz sem v to vedno znova verjela in bila nato vedno znova razočarana. Pri sebi sem se spraševala, zakaj vse to toleriram, opravičujem. Dolgo je trajalo, preden sem res lahko to zvezo, končala. A takrat, ko sem jo končala, začuda ni bilo tesnobe, ni bilo velike bolečine, kot pri prejšnji zvezi.
In sedaj k vprašanju, ki me bega. Obakrat sem imela partnerja, ki izhajata iz nasilnih družin in strah me je tega ponavljajočega vzorca, saj ne vem, kje se z njimi najdem. Čeprav sem se ob nima počutila popolnoma drugače, mora biti nekaj v strukturi, kar me je privlačilo. Zase mislim, da sem odraščala v dokaj normalni družini. Starša sta se imela rada, včasih sta se sicer skregala, a nato hitro pobotala. Med njima ni bilo nikoli fizičnega nasilja. Mene in mojega brata so starši sicer kdaj kaznovali fizično. Spomnim se, da sem bila s strani očeta enih parkrat tepena. Res je, da so bili moji občutki takrat grozni. Ponižanje, jeza, sovraštvo do očeta. Sprašujem sem, ali je že nekajkratno nasilje dovolj, da se najdem s človekom, ki je celo otroštvo doživljal nasilje? Spraševala sem se tudi, kaj me je pri teh dveh partnerjih privlačilo. Pri prvem neka varnost, ki sem jo čutila, pri drugem pa ranljivost. Ob tem sem ugotovila, da se ob njem pri meni prebudi žalost. čeprav prej nisem skoraj nikoli jokala, sem ob njem začela skoraj ob vsakem filmu jokati in tudi ob najinih pogovorih sem velikokrat jokala. Prav tako me je bilo ves odnos z drugim partnerjem strah izgube, zato ga najverjetneje nisem mogla zapustiti, kljub temu, da sem vedela, da je to odnos v katerem ni bilo zaupanja, iskrenosti in spoštovanja. In kot sem že napisala me je strah, da se bom zopet znašla v podobni zvezi, kar pa si ne želim.

Pozdravljena, Saratara

Po dveh takih izkušnjah je vaš strah povsem razumljiv. Na to, v koga se zaljubimo, namreč ne moremo vplivati. Vsaj direktno ne. Vendar ste se vi v teh dveh odnosih marsičesa naučili in osebno zrasli, tako da je zdaj večja verjetnost, da naslednja zveza morda le ne bo tako travmatična. Iz tega, kar ste napisali, se vidi, da veliko premišljujete, da ste marsikatere odgovore našli že sami. Tudi način, kako ste končali drugo zvezo, kaže, da ste se v času obeh odnosov kar precej spremenili. Zato boste v bodoče bolj previdni pa tudi zahtevni pri izbiri partnerja. Še vedno pa vam bodo najbolj privlačni moški iz »iste zgodbe«. Ni nasilje tisto, ki vas »privlači«, ampak vzdušje in čutenja, ki vladajo ob nasilnem in zlorabljajočem očetu. S tem vam poskušam odgovoriti na vaše vprašanje ali je nekajkratno nasilje dovolj, da se najdete s človekom, ki je celo otroštvo doživljal nasilje. Ja, celo enkratno nasilje je že lahko dovolj. Vas je oče morda res natepel samo (?!) nekajkrat, ampak bali ste se ga pa celo življenje. Pa ne samo vi, verjetno cela družina. V tem vzdušju (strah, žalost, nasilje) ste odraščali, to vzdušje ste vpijali, iz tega vzdušja ste na nek način zgrajeni. Ko srečate moškega, ki je odraščal v podobnem vzdušju, vam je privlačen, saj je kot da se že od vedno poznata. Saj je res tako, kot bi se, saj sta odraščala v podobnem vzdušju. Zato, čeprav si tega ne znata razložiti, tako dobro razumeta drug drugega. Kar je domače, naj bo še tako grozno, je privlačno, saj je to edino, kar poznate. Verjetno se tole bere zelo brezupno, kot da vam je usojeno, da se boste celo življenje vrteli v istem krogu vzdušja, ki ga ustvarja nasilje in kar ga spremlja. A k sreči ni nujno tako. Prvo upanje je že to, da se vse žrtve nasilja ne odzovejo enako. Povsem možno, čeprav verjetno ne prav pogosto, je, da otrok, ki je odraščal v takem vzdušju, odraste v precej zdravega odraslega. Poleg tega se vsak otrok nauči drugače preživeti, izbere drugačne obrambne strategije. Tudi vaša partnerja sta se očitno reševala na zelo različne načine. Druga možnost je, da se odločite za partnerja, ki vam ne bo tako močno privlačen. Cena za to bo, da bo v vajinem odnosu morda več dolgčasa in praznine, a bo zato tudi manj medsebojnega prizadevanja. Kdo bi vedel, kaj je bolje?

Naj se bere še tako grozno ali celo krivično ste taka odnosa potrebovali za svojo osebno rast. Zaradi njih ste zdaj modrejši in izkušenejši. Zato je pomembno predvsem, da se kljub strahu ne zaprete in osamite. Ko se vam ponudi priložnost za nov odnos, je ne zavrzite, seveda pa vam tudi ni treba kar takoj pasti vanj. Poslušajte svoje občutke, čustva pa tudi izkušnje. Nič ni narobe, če ste previdni in si vzamete čas. Mogoče vas bo opogumilo tudi dejstvo, da za zadovoljujoč odnos ni toliko pomembno, koliko in kako sta partnerja ranjena. Bolj pomembno je, koliko sta si pripravljena to ranjenost pokazati, o njej spregovoriti in PREDVSEM koliko sta odločena, da z medsebojno naklonjenostjo, odkritostjo, zaupanjem in vztrajanjem ustavita ponavljanje vzorcev in vzdušja iz izvornih družin ter si na ta način tudi pozdravita rane iz otroštva.

Upam, da sem vas uspel vsaj malo slišati in da boste v zgornjih vrsticah našli vsaj kakšen odgovor, ki ste ga želeli. Seveda pa mi lahko postavite še kakšno vprašanje.

Srečno!