Že kar nekaj časa berem žalostne zgodbe na tem forumu. Odločila sem se, da še sama izpovem svojo bolečino, ki je še vedno enaka, kljub temu, da je preteklo že kar nekaj časa.

Moja prababica. Vedno je bila čila in zdrava, po značaju močna in odrezava. Občudovala sem jo, čeprav sem pogostokrat naredila kakšno stvar, ki ji ni bila najbolj pogodu. Bila sem pač trmasta in nespametna. Vedno je bila tista, ki mi je nudila nasvet in podporo, ko se je vse ostalo sorodstvo zamerilo proti meni, ker sem naredila kaj narobe. Zavzela se je zame. Z njo sem se lahko pogovarjala o vsem.

In potem je prišel tisti usodni dan, aprila tega leta. Vsa vesela zaradi nekaj dobrih ocen v šoli sem se vračala domov. Bil je petek. Sijalo je sonce in vso pot do babičinega doma sem na obrazu imela nasmeh. A že, ko sem videla neznan avto pred babičino hišo, sem zaslutila, da nekaj enostavno ne more biti v redu. Sicer praktično za to še nisem imela nobenega konkretnega razloga, saj bi lahko bil le kak sorodnik z novim avtom na obisku, a moje slutnje so govorile drugo. Bolj sem se približevala hiši, bolj me je razjedala neka čudna praznina. Ko sem prišla do vrat, ki so ločevala dvorišče od ceste, je skozi vhodna vrata prihitel moj oče, pogovarjal se je po telefonu in ni izgledalo ravno najbolje. Še zdaj se spomnim tistih besed: ‘Ja, v 83-tem letu, ob 12:30 …’ V tistem trenutku sem odpovedala. Popolnoma sem se zavedala, kaj pomenijo te besede in solze so mi privrele v oči. Kljub temu sem vprašala očeta, da bi dobila potrditev mojih misli … In dobila sem jo. Prababica je umrla, ker ji je zastalo srce. Ko sem vstopila v hišo, v jedilnico, sem tam našla skoraj vse sorodnike, ki so neutolažljivo jokali. Nisem vedela, kaj naj. Enostavno prehudo je bilo. Izbruhnila sem v jok, še vedno pa se spomnim babičine tolažbe, da je prababica umrla z nasmehom na obrazu in mirno v spanju. To nekoliko olajša bolečino, a vedno, ko se spomnim nanjo, ali pa poslušam določeno pesem, se mi solze kar usipajo po obrazu.

Prababica, pogrešam te. Vedno, ko grem k babici na obisk, me spremlja tisti občutek, da te bom spet našla ob mizi, kako razpravljaš o slabostih slovenskega zdravstva ali pa pečeš pecivo, za katerega sem te prosila dan prej. Z mano boš ostala vedno v mojih mislih in upam, da se bova nekega dne srečali v nebesih. Do takrat pa mi bolečino nekoliko pomaga premagovati misel, da si nekje na boljšem, kjer ni bolečin in je samo neskončna sreča in veselje. A vseeno me boli, da mi za njen pogreb niso povedali. Sama sem obiskala njen grob nekaj dni zatem in ji prižgala svečko.

I miss you …

Moj dedek je bil res izjemen človek. Vedno, ponavljam, VEDNO s smislom za humor in oboževala sem vzdevke, ki si jih je izmislil zame. Ko sem bila žalostna, me je znal potolažiti, glede mojih ocen pa si nikakor ni delal tako velikih skrbi, kot moja starša. To sem vedno občudovala.

Tistega dne, 19. septembra 2007 sem se spet odpravljala iz šole, spet malo preveč živahna zaradi dobre ocene. Bila je sreda, v naslednjih dneh pa nismo imeli nobenih testov, zato sem bila še toliko bolje razpoložena in sem zavila v nekaj trgovin, preden sem se odpravila v očetovo službo, kot je bilo ob takšnih ‘brezskrbnih’ sredah v navadi. Nekaj čokoladic je še pripomoglo k razpoloženju in k očetu sem prišla precej dobre volje. Prejšnji dan so dedka odpeljali v bolnišnico, zato je oče rekel, da ga bova kasneje obiskala. Najprej sem postala neizmerno zaskrbljena, če je kaj narobe, nato pa me je pomiril, da je zaenkrat vse ok. Pomirjeno sem mu pokimala in prižgala računalnik. Nekaj časa sem lepo surfala po internetnih straneh, nato pa sva se odpravila v bolnišnico. Ena izmed medicinskih sester tam je postavila ne preveč optimistično stanje. Le tiho sem sedela zraven postelje in izmenjala nekaj besed z dedkom. Kljub temu sem s kančkom upanja v srcu rekla ‘adijo’. Nisem vedela, da se poslavljam za vedno. Z očetom sva se spet vrnila v službo, jaz sem še malo posurfala po spletnih straneh, ni minilo pol ure, ko je oče dobil telefonski klic. Dedek je umrl. Odpovedala so mu jetra. Tišina. Tema. Nič. To so bili edini občutki, ki so me prevevali v tistem trenutku. Zajokala sem kot otrok in nisem mogla nehati še 10 minut. Nato sva se odpravila … Spet je bilo ogromno joka, bodrenja in žalostnih misli o prihodnosti. Tokrat sem se pogreba lahko udeležila. Jokala sem cel čas, komaj sem dojela.

Dragi dedek, vedno, ko sem pri babici in teti, me neka praznina v stanovanju še vedno spominja nate. Bil si človek z značajem. Nikoli te ne bom pozabila. Vem, da kjerkoli že si, skupaj z zlatim prenašalcem Ali-jem [ki je umrl julija] paziš na vse nas, ki smo te imeli radi in budno spremljaš vsak naš korak. Pogrešam te.

In da še zaključim. Danes, 21.12. praznujem svoj 16-ti rojstni dan. Zavedam se, da bi bilo to praznovanje še dosti lepše, če bi bila vidva tu z mano. A vem, da pazita na name iz nebes, kot dve svetli zvezdi. Moj prvi rojstni dan, ki ga praznujem brez vaju. Težko je. A vse poskušam prebroditi z mislimi na svetli jutri in vse vajina življenjske nasvete, ki sta mi jih dala. Poskušala jih bom čimbolje vnovčiti. Vem, da bi želela, da ne jočem na moj rd, a sem se razjokala. Ni mi žal. Lažje mi je.

Morala sem izliti svoje misli na forum. Mi je nekoliko lažje zdaj. Izjokala sem se, zdaj bom poskusila s čim manj žalosti preživeti novoletni party ta večer, obljubili so mi neko presenečenje za rd …

Še enkrat, prababica in dedek, pogrešam vaju, vajino pripravljenost vedno pomagati in stati ob strani. A vem, da se bomo srečali nekje, nekoč, na nekem mestu, kjer ne bo ne bolečine, ne lakote in ne revščine. V nebesih.

Vajina vnukinja oz. pravnukinja Kaja.

‘They say what doesn’t kill you only makes you stronger. Well maybe some of us are just too sick and tired of being so damn strong.’

Shiemi,

Izrekam Ti iskreno sožalje ob izgubi Prababice in Dedka.

Lepo si napisala. Lažje Ti bo, ko si izlila to pripoved tukaj. Seveda jih boš pogrešala, tudi v lepem spominu Ti bosta ostala. Vsakemu se življenje konča. Nekaterim zelo kmalu, prezgodaj.

Vse lepo Ti želim za 16. rojstni dan, ki ga praznuješ danes, brez Prababice in Dedka, upam, da ne boš osamljena. Srečno v letu 2008.

PRABABI

Draga Kaja.
Iskreno sožalje ob izgubi tebi dragih oseb, vendar vedi, da se tvoje mlado življenje šele začenja.
Prababico in dedka ohrani v spominu, teh ti ne more nihče vzeti, niti
njuna smrt.
Vse bo dobro, dekle, vse bo dobro.
Tudi ona dva bi si najbrž želela, da svoje mlado življenje živiš naprej z radostjo, ki tem letom pripada.
Glavo gor in pogumno naprej v življenje.
Pa vse najboljše za rojstni dan.
Lepo praznuj.