Drage prijateljice na forumu, hvala vam iz srca za vaše misli, vzpodbudne besede in resnico, ki tako boli.Sama si moram pomagati in se naučiti živeti z bolečino. Na začetku me je bilo strah, ko sem prebirala “vaš” oz. “naš” forum, da ne bom zbrala poguma, da napišem svojo žalostno zgodbo. Zdaj sem zelo hvaležna, da sem jo, da me razumete, ve- mame, ki ste doživele izgubo in se naučile z njo živeti, to kruto življenje. Moji mali deklici, ki ji je namenjena vsaka misel vse najlepše, angel naš zlati,zelo te imamo radi in te pogrešamo!Vam prijateljice pa še enkrat hvala lepa.

Resnice bolijo in zdravijo.Preživimo ker moramo in ker nas nosi ljubezen do izgubljenih otrok!

škratek

Lali, drži se. To je vse kar bi ti v tem trenutku rada rekla.
Nisem mamica kakšnega angelčka ampak teta dvema (bila sta tedaj stara kot tvoja hčerka) in čeprav starše še bolj boli sem mislila, da bom od bolečine umrla z njima. Nisem, ampak še kako boli sploh ,ko prihajajo prazniki…

Moje sozalje.

Nimam besed v tolazbo, iz srca ti zelim le veliko poguma in moci.
Svetujem ti Drustvo Solzice in ta forum.
V pomoc ti bosta pri premagovanju neznosne bolecine.

Posiljam ti topel objem.