Najdi forum

Odkar sem dokončala izredni študij na višji strokovni šoli, se je moževo (sicer že prej nemalokrat čudno) vedenje drastično poslabšalo. Sam ima dokončano srednjo šolo, medtem ko imajo moji bratje in sestre vsi visoko izobrazbo (od visoke do magisterijev). Mož je edinec.

Velik problem in skrajno slabe odnose v družini ter sorodstvu predstavlja možev odkrit sovražen odnos do mojih sorodnikov in seveda tudi do mene. Pravi, da “svoje pameti ne zamenja za noben magisterij, da on ne potrebuje nobene šole…”. Žali nas na vse mogoče načine. Občutek imam, da se podzavestno počuti “ogroženega”, čeprav mu nihče nikoli ničesar ni očital glede tega.

Žaljiv je tudi v svojem pojmovanju moje službe, žensk kot žrtev nasilja, samohranilk, odnosa do živali… V tem mišljenju poskuša vzgajati tudi otroke. Sama sem na koncu z živci. Rada bi rešila zakon in družino pa ne vem, kako ravnati, kam se obrniti po pomoč. V nekem zdravstvenem priročniku sem zasledila problem z možem kot paranoično vedenje. Seveda se mu nikakor ne upam predlagati, naj si poišče pomoč pri psihiatru. Meni celo očita, da sem sama zrela za psihiatra, kar dokazuje moj obisk pri njem (pred leti sem bila zaradi težav po porodu poleg drugih preiskav napotena tudi k psihiatru, ki pa me je odpravil kot zdravo).

Sem v veliki duševni stiski in prosim za pomoč z nasveti.

Pozdravljeni Črnolaska!

Verjamem, da ste v stiski. Višja izobrazba, boljša plača, bolj ugledno delovno mesto enega od partnerjev so lahko razlogi, da se drugi počuti ogroženega, manjvrednega, manj sposobnega, nesrečnega itd. Še posebej se ta čustva pokažejo, kadar je ženska tista, ki ima nekaj “večjega in boljšega”, čeprav živimo v času in družbi, kjer je ženska tudi na področju dela in izobrazbe enakovredna moškemu.

Morda ta čustva moških izhajajo še iz davnine, ko je bila moška vloga biti uspešen lovec, skrbeti za hrano, saj njegova družina drugače ne bi preživela. Ženska vloga je bila drugačna – skrbeti za otroke in čuvati ognjišče.
Morda je bil vaš mož vzgojen na tak način, da mora on kot “glava družine” imeti moč, biti uspešen, ugleden v družbi, zagotoviti materialno preskrbljenost družine. Seveda je to zdaj nekoliko drugače, ko ste končali študij. Z višjo izobrazbo lahko pridobite tudi več družbene moči, ugleda, boljšo službo, večjo plačo.
Tudi odnos do sorodstva lahko izhaja iz tega. Morda se počuti manjvrednega in se brani s sovraštvom.

V vsakem primeru vajin odnos zahteva dolg, iskren pogovor o čustvih, občutkih manjvrednosti ter o tem, kako naprej v prihodnje. Če sama ne bosta zmogla, vama zelo priporočam, da si poiščeta terapevta.
Srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del. Materinski dom Škofljica-Zavod Pelikan Karitas, tel.: 01/366-77-21 http://pelikan.karitas.si/materinski/index.php

Pozdravljena Črnolaska,

pravite, da je moževo vedenje čudno, jaz pa bi temu rekla, da je njegovo vedenje nasilno. Da gre za tisto najbolj prikrito obliko nasilja, ki ne pušča modric in fizičnih bolečin, je pa ravno toliko ali še bolj boleče.

Žaljenje vas in vaših sorodnikov, poniževanje vas in vaše službe, žensk kot žrtev nasilja – vse to JE nasilje. In tudi za to vrsto nasilja velja, da se ne bo ustavilo/prenehalo samo od sebe, temveč se bo le stopnjevalo in menjavalo oblike. Iščete vzroke za njegovo vedenje in hkrati sami ugotovite, da mu ne vi ne vaši sorodniki ne dajete povoda za poniževanje. Do tega zaključka pridete zato, ker za njegovo neopravičljivo vedenje niste krivi vi, vaša izobrazba, razgledanosti ali vaši sorodniki. Ne, kriv je vaš mož in on bo tisti, ki se bo moral spremeniti. Vi na to ne boste imeli vpliva, vplivate lahko le na to, kako dolgo boste moževo nasilje še prenašali in ali boste dopustili, da bo vaš mož uspel svoj nasilen vzorec obnašanja prenesti na vaše otroke.

Pa srečno.

Najbolje, da sedeta in se temeljito pogovorita, saj ima mož očiten problem, t.j. manjvrednostni kompleks.
Moj mož ima poklicno šolo, jaz magisterij in nimava težav, saj sva s tem zelo hitro razčistila. Ko sva bila še fant in punca, je enkrat načel to temo, da se boji, da me bo oviral v karieri itd. Povedala sem mu, da pozna moj sistem vrednot, ki nama je skupen, imava se rada in je to to. Če pa misli, da bo on imel s tem probleme, jaz jih namreč nimam, za ostale ljudi mi je pa vseeno, pa naj razmisli prej, preden narediva naslednji korak v najini zvezi. Mislim, da ga je samo skrbelo, da bi jaz kasneje obžalovala, da sem izbrala njega, ki nima take izobrazbe. Skratka en pogovor in sva razčistila in sva že nekaj let srečno poročena, brez da bi bila izobrazba in služba kakšna tema prepira. Če pa ima tvoj mož resen problem s samozavestjo,pa verjetno ne bosta mogla brez terapevta.

S takim primerkom sem živela 21 let. Skoraj me je ubilo. Tudi tebe bo, če se ne boš umaknila še pravi čas. Tak človek je psihopat in pogovor ne pomaga, ker on vse ve, je najbolj pameten, vsi so kreteni….Brezupno!

Hvala za vaša mnenja…
“Obdobja” moževega čudnega obnašanja se na mojo veliko žalost daljšajo in redki so dnevi, ko je z njim vse “v redu”. Poskušam se pogovoriti z njim. Če mu omenim, da je njegovo vedenje znamenje bolezni, ponori. Je mogoče nekoga “prisiliti”, da gre do terapevta (npr. tako, da ga sama naročim, nato pa ga povabijo na pregled). Kako naj v tem primeru pridem do terapevta? Kakšen pristop naj imam sama do moža, da bi rešila zakon in družino. Tega si predvsem zaradi otrok zelo želim. Pripravljena sem storiti vse, kar je v moji moči, le nasvet potrebujem, kako se lotiti zadeve.

Mislim, da nikogar ne moreš “prisliti, da gre na pregled”. Edino s tem, da mu postaviš ultimat: ali gresta k terapevtu ali se razideta. To je v tem primeru verjetno tudi edina alternativa, razen če si to pripravljena s ciljem ohranjanja zakona navzven in nasproti otrokom prenašati v nedogled.

Draga Črnolaska!

Žal mi je, da se moževa »čudna obdobja« daljšajo ter da se razmere in vajin odnos ne izboljšuje. Poskušate se pogovoriti z njim, pa očitno ne uspete. Morda bi morali poskušati takrat, ko je v zares »dobri koži«, ko ima svetlo obdobje. Poskušajte se izogniti temu, da bi mu govorili, kaj dela narobe, ampak mu povejte za svoje občutke ob tem, ko naredi ali reče to in to. Kot mož in žena gotovo imata nekatere skupne trenutke nežnosti, ko sta ljubeča drug z drugim – morda bo takrat tudi on bolj odprt za takšen pogovor.
Prisila se ponavadi ne izkaže za dobro rešitev – veliko boljši rezultat v terapiji se doseže, ko klient oz. pacient sodeluje v procesu. Tudi če bi moža nekako »spravili« k terapevtu, bi bila ta srečanja verjetno za vašega moža bolj muka, ne bi videl smisla, saj on problema ne vidi in ne občuti tako kot vi.
Najbrž veste, da zdravnik lahko le svetuje, priporoča, odločitev za zdravljenje pa ostaja na posamezniku – tu prisile ne more in ne sme biti, saj je vsak sam odgovoren za svoje življenje. Podobno je v terapevtskem procesu.
Verjamem, da ste pripravljeni storiti vse, kar je v vaših močeh, vendar se morate zavedati, da moža ne boste mogli spremeniti. Lahko nanj vplivate s svojimi besedami, ljubeznijo, dejanji, vendar odločitev in odgovornost za spremembo sta njegovi. Srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del. Materinski dom Škofljica-Zavod Pelikan Karitas, tel.: 01/366-77-21 http://pelikan.karitas.si/materinski/index.php

New Report

Close