Poročena sva 10 let, imava enega otroka, finančno preskrbljena, izobražena, skratka navzven zgledamo kot srečna in uspešna družina in vem da nam marsikdo zavida (s tem ne mislim v finančnem smislu, pač pa da funkcioniramo kot družina).

Torej kje so težave? Približno leto in pol nazaj so se z moje strani začeli rahli izpadi ljubosumnosti, in to se je samo še stopnjevalo. Dejstvo je, da nisem imel zato nobenega vzroka, še manj povoda, ženi zaupam in vem, da me ni nikoli prevarala, isto velja zame, povod za svojo ljubosumnost sem našel v zvezah, ki jih je imela pred mano – oba sva imela prej druge partnerje, s tem da je žena imela bolj ponesrečene zveze, zveze, ki so s strani njenih partnerjev temeljile zgolj na seksu in se je počutila izkoriščano po tej plati, sam sem pred njo hodil z nekaj ženskami oz. sem bolj ali manj skakal iz veze v vezo (torej tudi sam nisem imel nekih uspešnih zvez, čeprav sem sam sebe prepričeval v nasprotno).

Začel sem jo dobesedno zasliševati, s kom je bila, kolikokrat, kje… z vsakim podatkom, ki sem ga dobil, sem postal dobesedno bolj nor, še več sem hotel zvedeti in ko sem zvedel, sem potem to uporabil proti njej za razna obtoževanja v smislu, kakšna si bila, kako si lahko pustila, da so to počeli s tabo… In to so zadeve, ki so se dogajale pred več kot 11 leti.

Skratka bilo je hudo, sedaj se zadeva počasi umirja, oz. zadnji mesec skoraj več ne mislim na to in me to več ne moti (čeprav sem vse to vedel že na začetku najine zveze, ker sva si pač povedala določene stvari, ker sva bila oba na nek način razočarana nad najinimi bivšimi zvezami, poleg tega pa tudi oba prihajava iz disfunkcionalnih družin, oba sva rastla v čudnih razmerah doma, pri njej avtoritativen oče, pri nas alkohol in že iz tega razloga sva bila nekako trdno prepričana, da nama bo uspelo ustvariti normalno okolje za naju in za otroka). Prva leta so bila super, po enem letu sva si kupila lastno stanovanje, potem je žena kmalu rodila, vse, kar imava sva si ustvarila sama, brez tuje pomoči, z lastnim delom in znanjem in zgleda, da tu leži srž problema, sam sem se počutil prazno, za nič več mi ni bilo, vse, kar sem (sva) si zadala, sva bolj ali manj dosegla in ko bi mogla začeti uživati (tako pravi moja žena), se je pred mano pojavila kar naenkrat praznina.

Moja težava je, da skoraj ne zmorem funcionirati, če nisem pod pritiskom, če ni nečesa, kar bi me gnalo naprej – in če nimam težav, si jih na nek način ustvarim sam; še vedno me občasno zagrabi naval ljubosumja in želja po tem, da bi ženo zopet zasliševal, še vedno se izogibam krajem, kjer je pač bila z svojimi bivšimi, iz istega razloga ne želim iti k njej domov na obisk, prav tako nisem nekaj časa dovolil, da bi tja hodil najin otrok. Karkoli bi me lahko kakorkoli spomnilo na njene bivše, poskušam ignorirati, ampak seveda se to ne da – recimo na tv slišim ime in ga takoj povežem z kakšnim od bivših…
Vsa ta moja dejanja so seveda načela najino zvezo in oba se na nek način čudiva, kako da sva še skupaj, mogoče drži to, da rada mučiva drug drugega? Ne vem, zanima me, kako se naj rešim tega neosnovanega ljubosumja, kako naj sprejmem stvari takšne ,kot so bile, kako si naj izbijem iz glave, da to nima nobene veze z mano, verjetno bi si moral poiskati stokovno pomoč, moja žena pravi da sem v depresiji? Ampak če bi to držalo, potem ne bi zmogel opravljati svojega dela normalno in tudi drugače ne bi funkcioniral?

Jaz vidim njen del krivde v tem, da je sama večkrat (jaz pravim da namerno, da bo zbudila pozornost pri meni) omenila kašno stvar od bivših. Sam namreč po tem, kar sva si povedala na začetku zveze, nikoli več nisem omenjal svojih bivših, niti se nisem več spomnil na nobeno, še manj da bi bili v kakršnih koli stikih, zato se mi je zdelo od nje to toliko bolj nefer in sem takšne stvari enostavno preslišal, žal pa je to potem s tolikšno večjo silo butnilo ven iz mene?

Ali ima kdo kakšno podobno izkušnjo in kako se je sam izvlekel iz tega?

lp

Spoštovani gospod,

spoštovanja vredno je in pohvalno, da se zavedate težav in ste se jih odločili čimbolj konstruktivno začeti reševati, dokler je še čas. Ker ljubosumje lahko dejansko uniči odnos in družino.
Verjetno še sami težko razumete, od kje se kar naenkrat pri tako funkcionalnem gospodu, kot ste vi (oz. v tako funkcionalnem odnosu), kar naenkrat pojavi taka težava, kot je »neosnovano ljubosumje«, kot ste ga sami opredelili.

Ne vem sicer, kaj se je sicer dogajalo v vajinem odnosu takrat, ko ste začel postajati bolj ljubosumen oz. bolj občutljiv za njene omembe bivših in jo zasliševati… Je bilo to kako »naporno« in stresno obdobje? Se je ravno takrat sicer življenje umirilo in bi zdaj lahko začela uživati življenje, kot bi rekla vaša žena… ?

Karkoli je že bilo takrat in sprožilo ta val, je verjetno pa po tolikih letih skupnega življenja po eni strani postalo toliko »varno« in sproščeno v vajinem odnosu (in tu vama gre priznanje), da so lahko na dan prišli tudi kakšni prav stari otroški strahovi v odrasli preobleki – strah, da boš izdan, prevaran, zamenjan, primerjan, da nisi v redu, da nisi dovolj dober…Vse to strahovi, ki so v vseh nas, ki smo jih kot otroci vsi »dali čez« in z njimi še vedno živimo in se nam prebujajo, samo nekateri smo z njimi zaznamovani bolj, drugi manj – odvisno od tega, koliko so nam starši pri soočanju s temi čutenji zmogli pomagati in nas naučiti živeti z njimi.

In po drugi strani – kot ste rekli – zunanji pritisk je zmanjkal, strahu in napetosti, ali bo vse ostalo o.k., več ni bilo, lahko bi se sprostil in začel uživati življenje v krogu srečne družine, pa vas je kar naenkrat postalo strah nečesa, misel na to, da zdaj bi se pa res lahko sprostil in začel uživati in si moral dati priznanje za vse skupne dosežke, je bila »prenevarna«. Pa ne, ker bi se vi tako odločil zavestno (in si hotel zakomplicirati življenje), ampak nezavedno je čutiti v ozadju nevrednost in osramočenost, ki verjetno izhaja tudi iz življenja v alkoholični družini. Dovolite sebi in svojim bližnjim dati priznanje, da si vsi skupaj zaslužite začeti uživati vaše medsebojne odnose v sproščenosti.

Z gospo sta se v romantični zaljubljenosti ujela ravno v teh težkih čutenjih, ki vas danes morijo in silijo na dan kot ljubosumje (in ki jih tudi ona pozna iz svoje družine), ki pa sta jih takrat vajini podzavesti v trenutku zaznali, vidva pa razumsko še vedela nista, koliko težkega se v resnici še skriva v drugem. In sta si zgradila družino, ki se ji je do zdaj uspelo »izogibati« (pa ne nujno zavedno) tem težkim čutenjem, s tem ko je bilo vedno kaj treba delati in doseči, zdaj pa je »ljubosumje« postalo način »izogibanja« tem istim stvarem. V resnici pa je zdaj končno prišel čas, da začneta delati tudi za vajin odnos. Prišel je čas, da se soočita s težkimi stvarmi iz preteklosti, predvsem otroštva, in se preko tega še bolj povežeta in si ob tem drug drugemu dajeta sočutje! Mož/žena je vedno tisti/a, ki ima (skoraj) edini orodje in način, kako pozdraviti naše najgloblje rane – iz otroštva in preteklih zvez. Kajti tudi iz preteklih zvez sta prišla ranjena oba, vsak na svoj način. Ne dovolita si, da bi še naprej drug drugemu povzročala nepotrebne rane.

Zdaj pa si res zaslužita, da se te rane počasi zacelijo – z iskrenostjo, razumevanjem in sočutjem. Pri tem vama lahko pomaga tudi terapija in/ali pa npr. delavnice za pare – ena od možnosti je skupina za zakonce, ki jo vodi dr. Gostečnik v Ljubljani, udeležba je brezplačna, na njej se da predvsem naučiti na sočuten in ranljiv pogovarjati s partnerjem, podobna skupina poteka v Mariboru in verjetno še kje. V Ljubljani skupina poteka na Prešernovem trgu 4, Frančiškova dvorana, vsak 2. in 4. petek v mesecu ob 20. uri (od oktobra do maja, priključita se lahko kadar koli). Je tudi dober način ohranjanja »partnerske kondicije«, ker nam sicer vse prepogosto zmanjkuje časa za iskren pogovor.

Opogumita se in se poskrbita za svoj odnos (in s tem za celo družino)!

Ljubosumje k sreči ni lastnost.Je vedenjski vzorec, ki smo ga pridelali v zgodnjem otroštvu, še pogosteje pa preslikali od staršev. Če je v vaši primarni družini bil oče alkoholik, je najverjetneje tudi deloval iz patološke ljubosumnosti (tj. neosnovano, pretirano ljubosumje). Ta je namreč v večini primerov spremljajoč pojav alkoholizma. Prejeti vedenjski vzorci se fiksirajo globoko v podzavest, od koder usmerjajo naše delovanje in ob ugodnih pogojih pokukajo na svetlo. Seveda se jih je za rešit, ker niso usklajeni s sedanjo realnostjo, temveč s preteklostjo. Ni dovolj, da si dopovedujemo, kako bomo reagirali in kako ne. To energijo iz preteklosti je treba sprostit in jo redefinirat. Obstajajo delavnice preseganja vedenjskih vzorcev in kolikor vem, ene izvaja Tadej Pretnar. Več se da izvedeti na osnovni strani http://www.maat-center.com.

Menim, da je tvoja žena storila veliko napako, da ti je razlagala o bivših moških. To se je dogajalo, preden je spoznala tebe in se te ne tiče, zato ni pošteno, da te bega s svojo preteklostjo. To je njena stvar in o tem naj razmišlja ona in ne ti. Morda sedaj razmišljaaš, da ji je za katerim moškim celo žal…Te razumem!