Pozdravljeni

Z dovoljenjem gospe, ki se je obrnila direktno na naš Inštitut, objavljam njeno vprašanje. Je zelo značilno in odraža težave in skrbi mnogih staršev, ko njihovi otroci začnejo hoditi v srednjo šolo.

Smo dokaj “normalna” 4-članska družina (hčerka in sin). Z možem imava precej dober in sproščen odnos. Nisva stroga in najin moto je bil vedno pogovor in sodelovanje. Moram pa reči da je mož zelo potrpežljiv, jaz pa sem bolj vzkipljiva in precej burno reagiram (večkrat znorim). Najina hči pa nama predvsem zadnje leto precej greni življenje. Letos je namreč postala srednješolka in s tem so se težave še poglobile.Že v lanskem letu se ji je zdelo, da se v šoli ni treba skoraj nič učiti in truditi in ji tudi nismo pretirano težili. V šoli pa se je začelo najprej z nemščino, ki jo je pisala nezadostno ( z izgovorom, da je ne razume). V OŠ je namreč ni hotela obiskovati. Tudi v drugem poskusu je pisala 1. Potem je isti dan dobila še ustno 1 pri informatiki in še eno pri pisnem kemiji. Včeraj pa mi je povedala da so se s sošolci zmenili, da bodo še fiziko zabatili (skupinsko). S tem, da sva jo prejšni petek in soboto peljala k inštrukcijam, da bo bolj sigurna in da ji bo lažje. Mera je bila včeraj res polna in spet smo se skregali do konca. Ona pravi, da jo naj pustiva na miru, da bo že sama poskrbela za svojo šolo, naju pa bo pobralo od skrbi, ker se punca skoraj nič ne uči. Rekla sva ji že nekajkrat, da bi se bilo morda dobro pogovoriti še s kom, vendar nama zabrusi, da sva samo midva tista, ki potrebujeva pomoč in psihiatra in da se ne moreva odcepit od nje, češ da je ona že odrasla in da je stara 16. Moram povedati, da je na splošno zelo zadirčna, žaljiva in nedostopna do vseh nas treh, predvsem pa popolnoma nezainteresirana za vse. Zanima jo samo računalnik in komunikacija s sošolci preko MSN-ja. Seveda sva ji po vseh teh šusih dala prepoved računalnika, kar smo se seveda zmenili že pred tem na začetku leta. Sedaj pa je seveda še hujše. Res sem do konca obupana in ne morem več tako naprej. Če mi lahko kako pomagate, bova z možem naredila vse, samo da se stanje normalizira ali vsaj umiri.

Res bova hvaležna za kakršenkoli nasvet in si res oba zelo želiva pomagati tudi njej, ker se dobro zavedava, da smo zgubili nit, tako ona kot tudi midva. Moram povedati, da zna biti ta najin otrok zelo prikupen in super,da je zelo pametna in vsesplošno nadarjena tako na glasbenem kot na športnem področju. Ena njena slabost pa je namreč lenoba in ta jo tepe že ves čas. Osnovno šolo je delala precej z lahkoto z min. vloženega truda in to štiricami in peticami. Poskusila se je v glasbi, plesu, različnih športih in povsod je ugotovila, da to se pa njej ne da in je odnehala.
Očita nama, da se vtikava v njen life in da naj jo samo pustiva, da bo šla kar delat v kakšno tovarno na trak, samo da bo imela končno mir.

Vesela bom vsakega odgovora in še enkrat poudarjam, da res potrebujemo POMOČ, ker sami očitno ne bomo zmogli.

Zaskrbljena mama

Pozdravljena

Hčerki želite res najboljše, zato ste zelo upravičeno v hudi stiski, ko opažate, v kakšne težave sili, vi pa je niti ne razumete več, kaj šele da bi ji znali prav pomagati. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je težak preizkus za otroka, nič manjši pa tudi za starše. Običajno se že kmalu v 1.letniku pokaže precej realna slika, koliko in na kakšen način so starši uspeli otroka ustrezno vzgojiti in ga tako pripraviti za postopno osamosvajanje. V adolescenci-puberteti, ki se časovno večinoma pokriva ravno s srednjo šolo, glavna otrokova naloga ni uspeh v šoli, ampak postopno osamosvajanje od staršev. V tem smislu se vaša hčerka obnaša zelo »normalno« in se zato ne razlikuje prav veliko od svojih vrstnikov. V tem obdobju starši na nek način izgubljajo na pomenu, izredno pomembni pa postajajo prijatelji in sošolci. Otrok se želi za vsako ceno vključiti v družbo vrstnikov, saj je zanj najhuje biti izključen. Na poti v osamosvajanje rabi zglede in podporo, ki pa mu jo starši logično ne morejo dati, saj se od njih mora umakniti. Srednja šola oziroma puberteta torej družino nujno postavi pred nove težke naloge, kar zahteva tako od staršev kot otrok, da se morajo temu prilagoditi in ustrezno spremeniti odnose v družini.
Na kratko sem vam napisal nekaj splošnih pojasnil, da vas s tem morda vsaj malo pomirim, da se v vaši družini ne dogaja nič tako posebnega in nenormalnega, da se tega ne bi dalo urediti. Z vašo hčerko torej ni nič narobe, njeno vedenje je večinoma celo pričakovano za njena leta. Vendar pa to ne pomeni, da je vse, kar hčerka počne, v redu in dobro zanjo. Zakaj obstajajo tudi njeni vrstniki, ki v šoli nimajo težav, ki se na manj drastične načine upirajo svojim staršem in ubirajo bolj umirjeno pot v samostojnost? Odgovor na to vprašanje je drugačna vzgoja in drugačen odnos staršev do otroka in staršev med sabo.

V vašem vprašanju mi je najbolj padlo v oči, da je vaš mož bolj »potrpežljiv«. Nič ni narobe, če je res tak, saj pri vzgoji otrok rabimo res obilo potrpežljivosti. Skrbi me pa, če ta »potrpežljivost« ni predvsem popustljivost. Težko si je drugače razlagati, zakaj se vajina hčerka lahko obnaša, kakor želi. Kdo ji omogoča, da je tako neodgovorna? Odkod njena lenoba, kdo je vse naredil namesto nje? Hčerka je v srednjo šolo očitno prišla zelo nepripravljena. Nihče ji ni postavljal meja, nihče je ni naučil odgovornosti in vztrajnosti. Sklepam, da ste se kot družina srečavali in ukvarjali predvsem z lepimi stvarmi, tiste manj prijetne ste želeli otrokom prihraniti. Verjetno sta imela oba z možem precej težko otroštvo in sta se zato odločila, da bosta svojim otrokom nudila čisto nekaj drugega. Možno je, kar se zgodi veliko staršem, da sta šla v tem sicer lepem namenu predaleč in tako poskušala hčerki prihraniti nekaj, česar se ji ne da. Iz vajinega varnega zavetja je padla naravnost v življenje, ki je tako kot pač je. V njem niso samo lepe stvari, ampak je tudi marsikaj težkega in neprijetnega. Hčerka se očitno s tem ne zna spopadati, zato je zbegana, opleta okrog sebe, poskuša najti neko ravnotežje. S svojim nemogočim obnašanjem kliče po vama, da ji končno pomagata, ji data navodila, da ji postavita meje, saj je ta njena nova prijetna svoboda hkrati tudi velika groza. Kar počne, bi lahko napisal z enim stavkom »Oče, boš že končno prišel, mi postavil meje, mi povedal kako se znajti v življenju, me boš zaščitil? Mami, me boš končno začutila, kako mi je, me naučila, kako se umiriti in kako postati ženska?« Se lahko spomnite sebe v njenih letih, je bilo vam kaj drugače, kaj ste vi takrat pogrešali?

Koliko vas moti ta moževa »potrpežljivost« v vajinem odnosu? Je ta njegova potrpežljivost samo krinka zato, da ostane na varnem izven odnosa in da se mu (vama?) ni treba ukvarjati z manj prijetnimi stvarmi v vajinem odnosu? Koliko se morate vi jeziti namesto njega, se kdaj zalotite, da ste jezni in sploh ne veste zakaj? Koliko ste razočarani, ker ne čutite zadostne moževe podpore pri vzgoji hčerke? Samo ugibam, odgovorov ne poznam. Upam, da si jih vi upate zastaviti in si nanje tudi odkrito odgovoriti. Če se bosta z možem res odločila pomagati hčerki, se bosta prej morala odločiti, da pomagata drug drugemu. Niste napisali iz katerega kraja ste, zato vam lahko napišem na splošno, da se za pomoč lahko obrnete na naš inštitut ali na sorodne centre, ki delujo po celi Sloveniji. Izredno priporočam obisk programa »Šola za starše«, mi ga izvajamo v Kranju in okolici (več si lahko preberete na naši spletni strani). O tem ali jih trenutno izvajajo tudi v drugih centrih žal nimam podatkov. Priporočam vam pa tudi knjigo Harvilla Hendrixa: Zdrav otrok in ljubezen staršev. Če pa je vse skupaj prehudo in je stiska prevelika, vam predlagam, da se odločite za družinsko terapijo.

Hčerka želi drugačen odnos, želi da jo začneta jemati in spoštovati tako kot je, noče več biti vajina »super in prikupna« hčerka. Hoče končno zaživeti po svoje in zase, bori se za pravico, da je lahko prikupna in obupna, super in nemogoča, prijazna in jezna… Nič še ni izgubljenega! Puberteta je druga in zadnja (!) priložnost, da hčerki date, česar ji niste v otroštvu. Hčerka vaju ne odriva iz svojega življenja, ampak vaju v obupu in nemoči prosi, da ji pomagata, jo razumeta, začutita – da sta TAM ZANJO, ko vaju potrebuje, vendar na drugačen način. Od vaju pa tudi pričakuje, da ZDRŽITA brez nje, ko vaju ne potrebuje in se namesto z njo ukvarjata – drug z drugim. Če ji želita res dobro, začnita s tem že danes. Stiska, v katero vaju spravlja hčerka, je v bistvu njena usluga, da vama da povod in možnost, da se s možem zbližata. Koliko časa bosta z možem še sprejemala te njene usluge, za katere hčerka plačuje tako visoko ceno?

Želim vama, da čim prej uspeta najti pot iz težav in da bi na njej zmogla vztrajati.

tega, za kar se zmenite, se morate tudi drzati. Ce ste ji na zacetku leta zagrozili, da ne bo racunalnika, ga zdaj pac ne bo, dokler ne bodo vse te enke popravljene. Tako ste rekli in tega se drzite. Seveda je ona zdaj hujsa, ker vas poskusa prestrasiti in vam tako zrusiti mejo in dobit nazaj racunalnik, vendar vi ne smete popustiti. Pri otrocih zelo zelo pomaga, da sta partnerja popolnoma enotna. Dva proti enemu ne moreta izgubit. Izgubite lahko v primeru, ko ima hcerka obcutek, da enega lahko zmanipulira in zamaje.
Okej, vasa hci je nadarjena in tako dalje. mislim, da se na to zanasa malo prevec, ker se mi zdi, da hitro odneha, ce ji kaj ne gre oziroma je treba za stvar res poprijeti. Vi in sola ste tukaj zato, da jo naucite tega, da je treba vztrajati, tudi ce stvar ne gre. Saj potem ko bo popravila ocene, bo tudi sama zadovoljna. Ampak brez truda ne bo popravila nic.
Tole z ‘zabatenjem’ fizike je pa totalna neumnost in mi smrdi po skrajni razvajenosti glede na to, da ste vi tisti, ki placuje instrukcije, ona gre pa pisat 1. ce ji placujete instrukcije iz fizike in je zanalasc pisala enko, naj si vse instrukcije do naslednje pozitivne krije sama, iz svoje zepnine. Mislim, da bi bil to vec kot primeren ukrep.

Ne, da bi vama jaz težila, ampak začelo se je in bo trajalo do 19.leta.
Družina dobi nove dimenzije in nikoli več ni tako, kot je bilo.
Pomaga, če je npr. oče kuhan in pečen v šoli in ji potem ves čas govorita, kaj je prav. Hormoni so podivjali in v glavi je kaos.
Tudi, če eno leto pade, ne bo konec sveta, je pa zdravo, če ji že sedaj povesta, da odpade npr. izlet s prijateljicami na morje, če se ne bo potrudila. Trenutno misli, da hodi v šolo zaradi “ta starih”v šoli in doma. Jaz za kruto drastične ukrepe nisem, bolj se nagibam k zaupanju in razumevanju. Postavim se v ta leta in bolj razumem. Če ti zaupajo, ti povejo marsikaj, česar nočeš niti vedeti in moliš, da bi se vse srečno izšlo. V nas boji in knedli, na zunaj pa mirni, potrpežljivi in naklonjeni. Kadar so blazno živčni in besni, takrat so v resnici ubogi, ker imajo težave sami s seboj. Na nevsiljiv način ji govorita, kako in kaj je prav, naj razmisli, kaj bi lahko bila, kje v svetu bi potem študirala… Vse bo pravi čas uporabljeno. Svetujem :Hendrix:Zdrav otrok in ljubezen staršev. Prebrati že včeraj:-)

tudi jaz sem za potrpezljiv pristop, vendar pa je odvisno od najstnika do najstnika. Niso vsi na isti nacin dostopni. Vendar pa po mojem mneju vec dosezes, ce si miren in odlocen. Ce ne, otrok zacne trmariti in ti kljubovati. Na ta nacin pa se se bolj oddalji od tebe. Morata pa z mozem vedno skupaj drzati kar se tice njenih dolznosti, kazni itd…

Nisem mislu nč dopisat, ker ste že predhodniki zlo dobr vse napisal, ampak, ker sem v enem drugem forumu pisal na podobno dilemo, sem skopiral še sem, mrbit bo kdo kej potegnu ven zase.

Mislm, a ne kako je puberteta naporna. Pa ni samo za starše, za pubertetnika je še blj. Zakaj? Kt otrok se je učil osamosvajat od mame, mislm, spoznavat, da je on on in ne del mame in da je mama ločena od njega in da so pol še drugi tud /oče…pa tko/. Spoznaval je sebe in svoj prostor v družini /tja do enga šestega sedmega leta/. V tem času se je naučil praktično vse. Svoje vrednosti al nevrednosti, samostojnosti al nesamostojnosti, odgovornosti al neodgovornosti, vztrajnosti al nevztrajnosti, meja svojga prostora al njihove odsotnosti, samospoštovanja al nesamospoštovanja, take al drugačne samopodobe.
In ko se je glih nekak ujel v svojem prostoru, kokr se pač je a ne, se ga je lotila puberteta. Kva sploh puberteta je? To je cajt, k se otrok začne osamosvajat, zdej od lastne družine in iskat svoj plac v, kje že, v družbi. Pa da bi blo še hujš, je glih takrat vržen v divji vihar ponorelih hormonov. Za popizdit, ja. Iz enga kokrkol znanega in blj ali manj varnega ter predvidljivega okolja, se podaja v čist nov svet, v svet, v katerem mora najt, si izborit svoje mesto. Med vrstnike. To sprejetje s strani vrstnikov je v tem času zanj najblj pomembno. Istočasno pa skozi hormonska očala začne dojemat nasprotni /al pa isti spol/ drugače. Porajajo se eni novi, prej njemu neznani občutki, občutki spolne privlačnosti. Burno obdobje a ne. V enem trenutku prepričan, da zmore in zna vse, da je odrasel čist, v drugem zmeden, v naslednjem spet nebogljen kt malo dete.
Kaj v tem času najblj potrebuje? Podporo staršev in jo tud zahteva; z uporniškim obnašanjem, s stalnimi prepiri, z očitki, da so starši metuzalemi, da pojma nimajo, da jih omejujejo, da so fašisti, pa tko. Kr naenkrat je mula hujš kt podivjana furija, mulo pa čist odvezan. In spomin na cajte, k sta bila oba še pridna punčka in fantek, je res samo še spomin.
Kaj je zdej ta starševska podpora? Predvsem in zelo pomembna je stabilnost staršev, ki se kaže v trdnem in jasnem postavljanju meja, na katere se otrok lahko zanese. Otrok /mladinec je zdej že blj prou/ skozi svoje uporništvo, skozi svoje ekscese preizkuša te meje. Če so meje stabilne in trdne, ga to pomirja, mu daje eno gotovost, eno zavedanje, da se na starše lahko zanese. Za starše je zlo fajn, če na ekscese gledajo mal blj od daleč, da ne iščejo vzroke za vsakega posebej, pač pa, da se zavedajo, kaj se dogaja…in ostajajo pri svojih mejah /recimo, ko se mladinec ful upira določeni uri, do kdaj mora bit doma in ju obklada z izrazi, da sta starokopitna, da pojma nimata, da sta tirana, da ostali pa lahko ostanejo do jutra, da ju ne mara, da ju sovraži…pa tko/. Pomembno je, da so ure prihoda dogovorjene prej in posledice glihtko in da se starši dogovora držijo v piko. To je ta meja, to je ta zanesljivost, to je ta prostor, ki ga otrok s svojim vedenjem zahteva. Če ga ni, ga bo zahteval s še hujšim obnašanjem, prosil bo zanj.
Zdej, starši morajo biti pametni a ne. Meje se postavlja razumno in posledice kršenja glihtko. Otrok mora vedeti, zakaj je meja taka kt je. Ni dobr, če mu rečeš da je meja taka kt je zato, ker sem jst tko reku, ker sem tvoj fotr al pa matka. Obenem, ko se mu razloži, zakaj taka meja, mu je treba določit tud razumne posledice in se jih držat pol. To pomen, da če ste se zmenil, da če bo zamudu in nč javu, da pol ne bo smel enkrat ven, da pol tud ne bo šel enkrat ven. Obenem pa pomen, da če se bo to zgodl, ker je mel avtobus zamudo, njemu so pa ukradl mujota, da se mu to opravič recimo. Po pameti a ne.
Poleg tega je treba meje prilagajat njegovi samostojnosti, zrelosti. Ne morjo veljat iste meje, k je star petnajst let in iste pri dvajsetih.

V čem je keč? Če je imel otrok dobro in pametno vzgojo v času do sedmega leta, tko da so mu starši privzgojili odgovornost, samozaupanje, vztrajnost, dobro samopodobo, bojo v času pubertete velik lažje vzpostavili dobre meje in otrok se bo lažje osamosvojil od staršev in lažje našel ustrezno mesto v družbi sovrstnikov. Mnogo manj možnosti bo, da bo zabluzil.

Ampak, hja, takih fest dobrih staršev je mal a ne, ki bi ustrezno pripravili otroka na prehod v odraslost. Kaj zdej storit, če v puberteto pripeljemo mladca z zelo slabo samopodobo, ki misli, da ni dober, da ni vreden, ki je zelo odvisen od mnenja drugih, ki nima privzgojene ne odgovornosti, ne vztrajnosti in ki morda že zbluzi v drogo, ki nima vizije, kaj bo z njim, ki mu je vse brezveze, tudi življenje? Kako naj starša ravnata v takih situacijah?

Prvo kot prvo se morata spremenit. Starša. Spoznat in dojet morata, kaj delata narobe, kaj sta delala narobe in začet delat drugače, odvisno od tega, kaj sta delala narobe. Tle je to težko opisat, ker je vsak primer drugačen a ne. Recimo, če ga nista naučila samostojnosti, odgovornosti, mu je potrebno začet postavljat meje in se jih tud držat, prenehat je treba opravljat njegova dela namesto njega, pa tko.
Kaj je pa silno pomembno. Otroka je potrebno videt, ga začutit, ga poslušat, ga spoznat. Ma, ne bom reku da pri vseh, ampak največkrat se pri problematičnih otrocih izkaže, da je odnos med starši in njimi v kurcu. Otrok se počuti neupoštevan, neslišan, nespoštovan, nerazumljen in če analiziraš odnose med staršema in odnose staršev z otroci, tko tud je. Se ne znajo pogovarjat, so čist permisivni al pa ful avtoritarni, so nasilni, se pretepajo, bežijo iz odnosa v delo, pijačo, varanje, šport, molk, otopelost, so lastniški do partnerja, so… /govorim o odnosu med starši in enak je odnos do otrok al pa še hujš/.
Kako zdej pomagat otroku? Starša morta najprej poiskat strokovno pomoč. Zase. Se spremenit. Zavedat se morta, da je pomoč takemu otroku tek na najdaljše proge. Maraton. Potrebna je silna potrpežljivost in silna vztrajnost. Rezultati se merijo z majhnimi koraki na dolgi rok. Potrebno je ogromno ljubezni, tiste, nesebične in jo otroku tud ves čas izkazovat, brez obsojanja, da je otrok slab. Ne, slabo je to kar počne, on pa ne. Potrebno je ogromno vzpodbujanja, potrebno je ogromno pogovarjanja /brez obtoževanja in očitanja/, ogromno poslušanja otroka. Potrebno je ogromno topline. Potrebne so meje.
Zdej, eni zagovarjajo ultimativnost; al boš tko al pa zgin iz bajte. Men ta metoda ni preveč všeč. Vem, da v določenih primerih deluje in to zelo dobro in stimulativno in uspešno. Ampak, za uporabo te metode morš pa otroka res dobr poznat /spoznat/ in bit ziher, da ga ne boš porinu v prepad. Jst sem pristaš pogovarjanja, zrelosti, argumentov, topline. Metoda je pa res bistveno počasnejša in po eni plati bolj naporna. Zdej, tle se ne da posploševat. Odvisno je od primera do primera.

Zaskrbljena mama, kaj nej ti rečem. Sebe z možem najprej spravta v red. Zavedaj se, da ni nikol prepozno, da začneš ravnat drugače. Otrok bo to zmerej zaznal in sprejel, pa če je star tud petdeset let. Otrok mislm.

Velik poguma in velik znanja ti želim. Ja, in vztrajnosti, potrpežljivosti, predvsem pa ljubezni do tvoje hčerke.

En bk