Živ otrok
Večkrat berem tukaj po forumih, kako se nekateri starši pritožujete nad živostjo svojih otrok, češ da govorijo preveč, da niso nikoli pri miru, ipd. Meni, ki mi je smrt vzela edinega otroka, ki mi ga je naklonila narava, gredo ob takšnih postih kar lasje pokonci. Kako se lahko nekdo pritožuje nad tem, da je njegov/njen otrok živ? Prihodnjič, ko se boste spet pritoževali nad živostjo (oz. živahnostjo) svojih otrok, pomislite na to, kako bi bilo, če bi bil vaš otrok mrtev in bi lahko le na pokopališču videli njegov spomenik.
Ali ni lepo, da se vaš otrok podi za drugimi otroki, pa čeprav za vaš okus malce preveč? Ali ni lepo slišati otroški govor, pa čeprav govori za vaš okus malo preveč in morda tudi ob neprimernem času? Ali ni lepo, da je vaš otrok vedno aktiven, da vedno išče nove izzive, da se rad druži z vrstniki, da ima veliko hobijev in da je podjeten, pa četudi se to zgodi tudi takrat, ko tega otrok ne bi smel?
Ne razumem, kako lahko nekateri živahnega otroka žrtvujejo za bolnega (bojda naj bi to bila hiperaktivnost) in gredo to živahnost zdraviti! Meni se zdi, da živahen otrok ni bolan otrok, ampak da je to zdrav in srečen otrok! Mogoče mu poklanjate le premalo ljubezni ali pa živite v okolju, ki je za otroka utesnjujoče.
Če se nad otrokovo živahnostjo pritožujejo sosedje v večstanovanjski hiši ali v bloku, se lahko preselite v enodružinsko hišo nekam na podeželje. Če menite, da otrok rabi več pozornosti, kot mu je lahko date, lahko pustite kakšen hobi in, če je to potrebno, tudi službo in se tako bolj posvečate otroku. Če ima vaš otrok probleme z razredničarko v šoli zaradi živahnosti, lahko gre v drug oddelek ali eventuelno v drugo šolo. Vidite, za to, da boste z živim otrokom srečni, je veliko rešitev. Kaj pa lahko storim jaz, ki mi je otrok umrl, da bi ga dobila nazaj? Ničesar ne morem storiti! Zato bodite srečni s svojimi živimi otroki in se ne pritožujte nad njimi, pač pa jim le malo prilagodite okolje, če je okolje zanje utesnjujoče.
Spoštovani
Če nekaj nisi doživel sam na lastni koži, je nemogoče soditi(spomnite se tukaj objavljenega pisma strokovnjakinje-mislim da je bila defektologinja-, ki se ji je rodil prizadet otrok).
Mi imamo v družini otroka z 5. stopnjo CP (zelo huda oblika), vi umrlega otroka, nekdo drugi živahnega otroka in samo tisti, ki je v dani situaciji, ve kako je. Zato prosim, poizkusite ne soditi drugih o nečem kar sami niste doživeli, pa če se vam tisto drugo zdi še tako zanemarljiv problem. Verjetno je “normalno” oziroma običajno,da se nam naš lastni problem zdi največji, samo mislim da je treba tako razmišljanje preseči.
Draga Anonimna,
Najprej moje sožalje, potem pa velik topel objem vam, pa mežik vašemu angelčku.
Zagotovo je smrt otroka najhujša stvar, ki se nam – staršem – lahko zgodi Dejstvo, da otrok ta trenutek diha z vami, v naslednjem trenutku pa ga ni več (in ga nikoli več ne bo) in da smo na svetu ostali sami, je grozen. In na nek način za vse, ki se ne nahajajo v enaki situaciji, tudi nepoimenljiv, oddaljen, … in se ga ne da se ga primerjati z ničemer…
Ampak po drugi strani je to doživljanje zelo individualno, zelo subjektivno. Nekdo drug si lahko vse, kar doživlja starš ob smrti otroka, zamišlja le tako (če nima podobne izkušnje), da predse postavi svojo lastno, trpko, tragično izkušnjo – npr. bolezen…Ni lahko živeti s spoznanjem, da ima tvoj otrok to in to bolezen (ki bo ostalo vse življenje), kot ni lahko se soočiti s smrtjo otroka. Ampak preko svoje trpke, tragične izkušnje lahko, če želimo, spoznamo delček (kajti vsega ne moremo) tega, kar doživlja drug starš z drugačno, tragično, žalostno izkušnjo…in smo si lahko pri tem v oporo, spodbudo…
Moj otrok je pred 3 leti zbolel za rakom. Tako,da poznam občutke nekakšne hoje po robu, večnih vprašanj, kaj bo prinesel jutrišnji dan, kaj je smrt, se s smrtjo konča, kje so meje ali bog res naloži največja bremena samo tistim, ki jih zmorejo in zakaj sem ravna jaz tista…
Če povežem z mislijo o subjektivnosti doživljanja lastnih izkušenj: zame je bil rak in kemoterapija nekaj najbolj groznega, stresenega in strašnega na svetu.
Ampak še vedno je to moja izkušnja, moje doživljanje (kajti za nekoga je lahko najbolj grozno, stresno in strašno nekaj popolnoma drugega): In če tudi je za nekoga drugega najbolj grozno, stresno in strašno (v primerjavi z mojo izkušnjo) nekaj,kar bi sama lahko označila za brezvezno, popolnoma banalno, smešno… nimam pravice reči: hej, moj je imel raka, kaj pa se ti sekiraš? Že zato, ker ne morem doživljati kot nekdo drug .Če izhajam iz svoje izkušnje ga lahko razumem, sočustvujem.. Nimam pa pravice, da rečem: to kar se je zgodilo je najhujše na svetu (pa če tudi bi lahko bilo res), to kar imaš ti – pa so malenkosti. Prav tako ne bi dovolila, da kdo reče: kaj pa toliko negaš, saj se je vse v redu izteklo.
S tem ne rešim svojih zagat, niti ne izboljšam svojih občutkov, niti ne poskrbim za rešitev problema. Niti ne rešim problema na drugi strani. Če pa se iz svoje izkušnje postavim na drugo stran, lahko pomagam, lahko razumem, lahko uvidim, da tudi drugo stran muči negotovost in strah kot mene.
To je moje razmišljanje.
Življenje je sestavljeno iz mozaika različnih trenutkov. Ti so lahko veseli, manj veseli, žalostni, tragični stresni…radostni, upajoči…moji. Iz vsakega pa se lahko kaj naučimo. Če ne drugo vsaj to, kako mozaik življenja lahko občutijo drugi.
Lep pozdrav in lep dan, Petra