Pozdravljeni,

za moj problem bi prosila za na svet g. Izidorja Gašperina.
Ne bi vsega pisala, ker je preveč – ogromno vsega se je dogajalo in
ko je že kazalo, da se bodo stvari končno uredile, se znova nekaj sesuje – tako gre zraven že kar nekaj let in jaz se pridno borim.
Ob tem sem se tudi utrudila.
Ne bi šla v podrobnosti kaj vse se je dogajalo – na kratko le tole:
razočaranje v družini – imajo popolnoma nespoštljiv odnos do mene, zato sem se umaknila – iz tega razloga moram zmoči sama. Na strani družine ni opore in tako se počutim več kot sama. Glede partnerstva – trenutno sem sama in ker prijatelji niso zato, da bi nam dajali drugega kot prijetno občasno družbo, se počutim prepuščena sama sebi – vem, da tudi če bi bila v odnosu, bi bilo prav da bi bila samostojna – ne gre za to – gre za to, da čutim v življenju eno veliko praznino, za katero vem, da se lahko zapolni le s pravimi vsebinami – odnosi. Prijatelji dajejo nekaj tega odnosa, a je drugače, če imaš ta odnos tudi s kom iz družine – čuti se drugače – več je ene pripadnosti, varnosti…. in ko se pogovarjam s komerkoli – tudi prijatelji – še posebej tistimi, ki imajo vsaj malo več te opore kot jaz – se počutim še bolj prazna. Prosila bi vas za kakšen nasvet kako naj gledam na celotno stvar, česa naj se oprimem v času, ko čakam, da spoznam človeka s katerim si bom lahko ustvarila družino. Kajti na trenutke imam občutek, da si bom tako težko s kom kaj ustvarila, ker se počutim, kot da sem zaradi tega, ker nimam za seboj nobene družine, prazna, brez vsebine – čeprav mi mnogi govorijo, da jim je ob meni toplo, da sem dober sogovornik. ne vem – na trenutke se vprašam, da je tako morda zato, ker se srečujem bolj z ljudmi, ki mi nič kaj ne dajejo, ampak me po možnosti še vprašajo za kakšen nasvet… da jaz le bolj dajem, prejemma pa bolj malo….

Da ne bom predolga – res mi povejte – česa se lahko oprime človek in kaj mu daje pravo vsebino in globino, če ni tukaj družine, ki bi ga podpirala – česa se lahko oprimeš, ko pa vsi dobro vemo, kaj ljudje radi rečejo: četudi te vsi razočarajo, ti ostane vsaj družina.
Kaj pa ti ostane, če tega ni, ali pa je takšno, da se je bolje umakniti. Res ne bi rada govorila o moji družini – ne gre za neke stvari, ki bi jih lahko skupaj predeleli, ker če bi se v to spuščala me bodo uničili, zato sem se tudi umaknila.

Hvala vam za nasvete,

Lp, Poloncika

Kakor izgleda, te zelo mučijo nerazrešeni odnosi z družino. Saj je prav, da se za nekaj časa distanciramo od prevelikih problemov, ker se moramo za njihovo reševanje primerno opremiti, si nabrati moči. Ampak slej ko prej se bo le treba lotiti reševanja, postaviti stvari na svoje mesto. Potem, ko pospravimo pri koreninah, se nam tudi drugje rado pošlihta…

Poloncika

Vaše sporočilo je kratko, ampak v njem ste odprli veliko dilem in vprašanj. V njem pa je tudi veliko bolečine, osamljenosti in nemoči. Ni vam lahko. Sami ste našli že kar precej odgovorov, od kod ta praznina in v kateri smeri iskati rešitev. A žal vam to ne pomaga kaj dosti. Verjetno vam je zaradi tega še huje, saj si ne morete lagati in se lažno tolažiti. Vendar je to vaše razumevanje in zavedanje hkrati tudi temelj, ki vam končno lahko omogoči premik v želeno smer.

Praznina, ki jo čutite, je res posledica tega, da ste odrasli v družini, kjer ne samo da ni bilo opore, ampak so bili do vas nespoštljivi in vam povzročali eno krivico za drugo. Če se moraš odpovedati svoji družini, se hkrati odpoveš delu sebe in to glavnemu delu, saj smo praktično »narejeni in sestavljeni« iz družine. Odtod torej eden glavnih razlogov za praznino. Prav je, da ste se umaknili iz tega okolja, kjer za vas ni bilo nič dobrega, samo škoda bi se povečevala. Žal pa fizični umik ni dovolj. S svojo izvorno družino ste še vedno čustveno povezani. Bolj ko se ji upirate in na silo odmikate, bolj ste z njo povezani in še bolj ji pripadate. Tudi če je nočete in jo zanikate, kakršna je že bila, to je vaša družina in za vedno bo ostala. Ni treba, da sprejemate ali celo odobravate to, kar se je v vaši družini dogajalo. Bi vam pa močno pomagalo, če bi enkrat lahko sprejeli, da je to pač bila vaša družina. Pomagalo bi vam, če bi se zavedli, kako krivično do vas je, da ste morali odraščati v taki družini in kako jezni ste zato na starše. Da ni z vami čisto nič narobe, zelo narobe pa je bilo marsikaj v vaši družini in predvsem v odnosu staršev do vas. Ob tem pa sprejeli, da je to vaša družina in da je in vedno bo del vas. Kako boste vedeli, da se vam je uspelo ne samo fizično, ampak tudi čustveno »umakniti« iz družine? Najbolj zanesljivo boste to vedeli takrat, ko se boste zmogli z njimi srečati in od njih čisto nič več pričakovati. Ko se boste na tisto, kar vam bodo slabega rekli ali naredili, namesto s sramom, žalostjo ali nemočjo zmogli odzvati s spontano, zdravo in kontrolirano jezo. Takrat boste odrasli in kakor rečemo »odšli od doma«. Do takrat ste pa še vedno doma. Iz tega doma pa se napajajo vaša praznina, nemoč, osamljenost, žalost, bolečina, sram,… Kako torej oditi od doma? Poskušajte vrniti vsa ta neprijetna čutenja tja, od koder izvirajo – staršem. Na nek način so celo njihova, zakaj jim jih torej ne bi vrnili? Pojdite do njih in jim povejte o teh svojih čutenjih. Povejte jim, kako ste se počutili doma, česa vsega niste dobili od njih pa bi morali! Verjetno vsega tega ne bodo želeli sprejeti, na vse načine se bodo temu upirali. Za vas ni toliko pomembno ali bodo želeli slišati in sprejeti, bolj pomembno je, da si date možnost, da to poveste in da si to verjamete. Če bi bilo za vas to prenevarno, jim lahko napišete pismo. Karkoli, samo dajte to iz sebe in začnite verjeti, da z vami ni nič narobe, ampak da je bilo nekaj hudo narobe z drugimi. Ni jih treba za to obtoževati, sovražiti, nikakor jih pa ne smete opravičevati. Ker potem avtomatično začnete kriviti sebe. Predvsem pa si dovolite biti jezna na njih, ker ta vaša jeza je povsem upravičena. Če je ne boste obrnili proti tistim, ki jim je namenjena, jo boste obrnili proti drugim, ki niso nič krivi – ali pa proti sebi. Ravno ta jeza je tista, s katero se boste končno postavili zase in začeli uresničevati, kar si želite. Brez jeze ste nemočni, nimate potrebne energije. Več kot boste zmogli v tej smeri, lažje boste sprejeli svojo družino, se sprijaznili s tem, da je bila, kakršna je pač bila in da za to niste vi čisto nič krivi. Zavedanje, da kljub vsemu imate in boste vedno imeli svojo družino, očeta in mater, bo vsaj precej zmanjšalo to vašo praznino, če je že odpraviti ne more.

Vaša družina je tudi »določila« način, kako iščete in vstopate v odnose. Če ne zavestno pa vsaj podzavestno verjamete, da je z vami nekaj narobe, drugače se starši ne bi tako obnašali do vas. Poleg tega so vas starši krivili za svoje napake in vam vcepili, da niste v redu. Verjetno ste nesamozavestni in se počutite manjvredni, ker prihajate iz tako slabe družine oziroma ste zdaj celo brez nje. Zato ste, kot pišete, v odnosih topli, verjamete, da morate drugim nekaj dati, zagotovo pa več kot oni vam, da si sploh zaslužite, da so z vami. V odnose si upate predvsem z ljudmi, ki rabijo potrpežljivega poslušalca, ki predvsem jemljejo in bolj malo dajejo. Vi pa ste vedno znova prikrajšani za to, da bi lahko povedali svoje in dobili od njih tisto, kar rabite in česar si želite. Ljudi, ki bi vam to lahko in vam to morda celo želijo dati, se bojite, saj si tega njihovega darila ne upate vzeti, za vas je vse skupaj prenevarno, saj tega sploh ne poznate. Kar pa je novo, je nevarno. Tako tudi ta vaša prijateljstva niso tako pristna, intimna in predvsem enakovredna, da bi vsaj malo umilila praznino v vas.

Kaj lahko naredite sami, kje in kako začeti? Glede staršev sem vam že napisal zgoraj. Vem, da vam je to zelo težko, ampak v ostalih odnosih poskušajte biti bolj pogumni in samozavestni in povejte tudi svojo zgodbo. Postavite svoje prijatelje pred to preizkušnjo, dajte jim priložnost, da se izkažejo. Bolje en pristen prijatelj, kot pet površnih. Osamljenost v njihovi družbi postane kmalu hujša od samote v svoji sobi. Poskušajte zdržati in premagati strah pred ljudmi, ki bi vam želeli dajati, ne samo jemati. Dajte si priznanje, da si zaslužite, da vas nekdo sprejme tako kot ste, tudi če tega ne plačate s protiuslugo. Predvsem pa krepite samozaupanje. Ste pametna in razgledana ženska, veliko že veste, kaj bi morali storiti. Postavljajte si majhne cilje, ki vodijo v željeno smer in potem vztrajajte in držite obljubo, ki ste si jo dali, vsem strahovom navkljub. Z vsako izpolnjeno obljubo in doseženim ciljem se boste začeli bolj spoštovati. Tako kot drugim zaupate, če držijo svoje obljube, boste postopoma začeli bolj zaupati sebi.

Z vami ni nič narobe, samo velika krivica se vam je zgodila, da se morate sami in brez varnih korenin prebijati skozi življenje. Želim in verjamem, da boste kljub tej krivici zmogli življenje obrniti bolj sebi v prid. Verjamem predvsem zato, ker ste napisali, da se zavedate, da praznino v sebi lahko zapolnite le s pravimi vsebinami – odnosi. Večina ljudi namreč beži pred to praznino in jo poskuša zapolniti na napačen, celo škodljiv način (površni stiki z ljudmi, zabave, pretirano delo, alkohol, mamila,…). Vi ste se bili kljub veliki stiski sposobni tem navidez lahkim »rešitvam« upreti. In to sploh ni majhna stvar. To pomeni, da ste močna in zrela ženska. Če si boste dali to priznanje, bo to morda začetek tega, da se boste začeli bolj ceniti in spoštovati in da boste bolj samozavestno stopili v odnose in si v njih tudi zase poiskali tisto, česar si želite. Kot ste pravilno ugotovili, samo s pristnimi in odkritimi odnosi lahko zapolnite to praznino v vas. In res verjamem, da vam bo to postopoma uspelo.

Poloncika jaz imam iste probleme s starši, lahko bi si pisali?

Pozdravljena jaz tudi,

lahko si piševa,a kako – jaz tukaj javno ne morem objaviti maila – gre to kako drugače, če si registriran ali kako?

Lepo da si se javila,

Poloncika

G.Gašperlin,

hvala vam za vaše razumevanje in vse nasvete –
ko si v takšni situaciji, kot jaz se ves čas dodobra zavedaš,
da imaš le sebe in da moraš zmoči, hkrati pa sebe bodriš vedno
znova, da to zmoreš in da si močan, pa še vse kar vi navajate.
A včasih ti preprosto zmanjka moči in potrebuješ še vse to slišati
od nekoga drugega – tako da hvala vam še enkrat.

Ste mi dali veliko misliti s tem, da moram jezo priznati do tistih, ki
jim gre, ker če ne jo bom obrnila do napačnih – hvala vam za to opozorilo – je res tako, kot pravite.

Lovim se pa okrog tega – ne morem jim povedati, ker ni varno – vsaj zaenkrat ne, zato bo potrebno družino sprejeti tako kot je sedaj. Ob tem pravite, da bom takrat vsaj vedela, da imam družino – samo je nekako tako – če v tej družini ni varno, potem ni družine…. čutim pa to, da če si priznam, da v tej družini ni varno in sem zato fizično čim manj z njimi v kontaktu, napravim vse, da sem lahko samostojna in tako varna, potem lahko začutim tudi to – da tam nekje pa vendar so tudi moji, od katerih je pač bolje imeti varno razdaljo – govorim o širši družini, ki bi vsak po svoje udrihali po meni,pa še kaj, če bi bila tam med njimi. Ah, saj – ko začutim, da mi počasi le uspe se odlepiti od teh nesrečnih ljudi, potem začutim, da je prav prijetno živeti – na nov način – pogled naprej mi daje upanje.

Ko sem finančno bolj sigurna, je tudi njih lažje postaviti na varno razdaljo, a je okrog tega včasih tak malce začaran krog, da je kar težko.

Poloncika

Poloncika in jaz tudi, tukaj se ena, ki se bori z druzinskimi okostnjaki.

Vesela bi bila pogovora/branja z vama. Moj mejl je [email protected].

lp,

M.