Morda moj problem ne sodi povsem na ta forum, ker pa sodelujoči dajete poglobljene odgovore in uporabne nasvete, vas vseeno prosim za mnenje.

Imam sosedo, gospo v letih (čez osemdeset), vdovo brez otrok. Lepo se razumeva, lahko celo rečem, da sva prijateljici. Soseda nima ne večjih zdravstvenih težav ne finančnih skrbi in živi polno in samostojno življenje. V čem je torej težava?
Pred nekaj meseci je prvič resneje zbolela. Nič usodnega ni bilo, vendar je bila več kot mesec dni priklenjena na posteljo, potem pa še dolgo ni smela iz stanovanja. Ker njena edina bližnja sorodnica živi na drugi celini, sem sosedi seveda priskočila na pomoč. Vodila sem jo k zdravniku, hodila v lekarno po zdravila, ji nabavljala in kuhala, ji delala družbo in jo tolažila. Počasi je okrevala in je zdaj spet zdrava in čila.
Ob tej bolezni sem začela razmišljati, kaj bo prinesla prihodnost. Moja soseda se namreč absolutno noče pogovarjati o starosti in o ničemer, kar je povezano z njo. Zdi se mi, da skuša na ta način zanikati biološka dejstva in odganjati strah. Do neke mere jo razumem, po drugi strani pa menim, da mora človek biti realen, se soočiti z dejstvi in se vsaj nekoliko pripraviti na to, kar prihaja. In dejstvo je, da bo nekoč prišla bolezen, ki ji bo odvzela samostojnost. Zaradi njenih let ta »nekoč« najbrž niti ni tako zelo daleč. Takrat bo potrebovala staln(ejš)o oskrbo in nego, in najbrž bi bilo dobro, da bi se pozanimala, kakšne možnosti so ji na voljo, kako hitro so dosegljive, koliko stanejo in podobno.
Vendar se sploh ne zgane. Po eni strani vem, da gre za njeno življenje in da se nimam pravice vtikati, po drugi strani pa tudi vem, da se po tihem zanaša name in da bodo njene težave, ko bodo nastopile, postale tudi moje. Seveda je ne bi pustila na cedilu in sem ji pripravljena stati ob strani, vendar le do neke meje. Še predobro se spominjam, kakšen fizični in psihični napor je skrbeti za bolnika, saj sem to dala skozi pri obeh starših. In čeprav imam sosedo rada, vem, da tega zanjo nisem ne pripravljena ne sposobna storiti. Navsezadnje imam tudi jaz svoje življenje in obveznosti, saj preživljam dva otroka, ki še študirata. Morda to, da sem samozaposlena in delam doma, sosedi daje občutek, da ji bom lahko na voljo.
Rada bi na prijazen način potegnila mejo, tako da soseda ne bi bila prizadeta ali užaljena, pa tudi da sama ne bi imela občutka, da sem sebična in nesočutna. Enkrat ali dvakrat sem zelo previdno in naokoli načela to temo, pa je kar preslišala in pogovor speljala drugam. Kaj torej storiti?

Upam, da sem bila dovolj razumljiva. Hvala za vaše mnenje.

Sinja

Malo je ljudi, ki zmorejo biti resnično sočutni in so pripravljeni pomagati drugim, ko se znajdejo v stiski, sploh če niso njihovi sorodniki. Vi ste očitno ena izmed takih, ki to zmorejo, kar je res lepo in ste zato lahko ponosni nase. Toda, ko pomagamo drugim, ne smemo pozabiti, da vse, ampak res čisto vse počnemo iz lastnih nagibov in razlogov, tudi če se tega ne zavedamo. Seveda to v ničemer ne zmanjšuje pomena in vrednosti vaše pomoči. Verjetno vam ne bo kaj dosti pomagalo, če bi zdaj na splošno pisal o tem, zakaj in kako eni odrastejo v zakrknjene egoiste, drugi pa v samaritane, ki jim je dan povsem prazen in nesmiseln, če nikomur ne pomagajo. Paradoksalno se taki egoisti in samaritani med sabo pogosto najdejo, saj na nek čuden način rabijo drug drugega. Lahko da bom vaši sosedi naredil krivico, ampak ko jo opisujete, mi ostane občutek, da v njej zna biti kar precej tega »egoista«. Brez finančnih skrbi, polno in samostojno življenje… Od kod ji vse to, kdo ji je to omogočil, saj očitno še sama zase ni sposobna poskrbeti?! Brez otrok… Škoda, ker bi jo morda oni naučili odrekanja (egoističnemu?) zadovoljevanju svojih želja v njihovo korist in s tem tudi možnosti, da bi ob njih spoznala užitek, da ko daješ hkrati tudi dobivaš.

Ne želim napisati, da je soseda slaba in da to počne namenoma. Tako se je naučila preživeti, vprašanje, koliko se tega sploh zaveda. Če me moji občutki o vaši sosedi ne varajo, s čim in na kakšen način si je zagotovila »brezskrbno« življenje? Zna s svojo nemočjo in (navidezno) nesposobnostjo tako dobro v drugih zbuditi sočutje, odgovornost, morda celo krivdo, da poskrbijo zanjo? Niste tudi vi napisali tega vprašanja, ker se težko spopadate z vašo odgovornostjo in krivdo? Odkod vaša pripravljenost, da prevzamete nase tujo odgovornost, da se tako hitro čutite dolžni drugim pomagati? Odkod taka vaša dojemljivost za krivdo?

Nič ni narobe s tem, da ste pripravljeni pomagati. Do težav pride, če ne veste, zakaj to počnete in če s tem ne morete nehati, ko bi želeli. Zelo dobro ste predvideli, v kakšni stiski se boste znašli, ko bo soseda res nemočna, kako težko boste zdržali, če ji ne boste pomagali. Že zdaj si znate tako živo predstavljati to stisko in spremljajočo krivdo, da ju čutite tako močno, kot če bi se vse skupaj dogajalo že zdaj. Od kod to poznate? Ker ste vse to že doživljali – celo dvakrat. Z vsakim od staršev posebej. Niste napisali, če imate brate in sestre, si pa lahko predstavljam, da tudi če jih imate, da ste vi nosili glavno breme pri skrbi za umirajoča starša. Si lahko odkrito odgovorite, koliko tega vašega fizičnega in psihičnega napora je bilo res možno pričakovati od vas, koliko pa ste si zraven naložili še tuje odgovornosti in se zraven počutili še krivo, ker ne dajete še več? Koliko so vas takrat podpirali drugi, komu ste se lahko zatekli po tolažbo? Ste morali zase poskrbeti povsem sami, zraven pa se še razdajati za druge in še namesto drugih? Koliko so občutki, ki jih doživljate ob sosedi, enaki občutkom, ki ste jih imeli ob ostarelih starših? Koliko v odnosu s sosedo ohranjate odnos s svojimi starši, predvsem mamo – ali ste jih res izžalovali in se od njih poslovili? Sama težka in neprijetna vprašanja. Vendar se bojim, da edino odgovori nanje, kakršni koli že so, vodijo do tega, da se boste uspeli bolje razumeti in se znebiti odgovornosti, ki ni vaša. Morda se vam uspe celo zjeziti na vse krivice, ki so se vam dogajale in se vam še. Edino s to zdravo jezo se boste lahko uprli vsem, ki se kot pijavke poskušajo prisesati na vas.

Soseda je trenutno zelo pri močeh. Ona in samo ona je odgovorna za svoje življenje. Sama je dolžna poskrbeti tudi za svojo prihodnost, dokler je še pri močeh. Če se bo zgodilo, česar vas je danes strah, boste svojo moralno obveznost izpolnili, če o tem obvestite ustanove, ki so dolžne poskrbeti za osamljene in nemočne ostarele ljudi. Če boste sosedi pri tem v oporo in jo boste šli sem ter tja pogledat v bolnišnico ali dom za ostarele, bo to od vas resnično lepo, nihče pa tega nima pravice od vas pričakovati, kaj šele zahtevati. Ima pa ta skrb za sosedo neko zgornjo mejo: zaradi nje ne sme biti v ničemer okrnjena skrb za vaša otroka in predvsem zase. Po vsem, kar ste v življenju prestali, bi si tudi vi končno zaslužili vsaj malo »brezskrbnega in polnega življenja«. Ker niste iz tiste skupine, ki čaka in pričakuje, da jim bodo to omogočili drugi, je edina možnost, da si to omogočite sami. Se vsaj toliko spoštujete in imate radi?

Spoštovani g. Gašperlin,

hvala za odgovor. Moram reči, da me je precej presenetil, predvsem zaradi slike, ki ste si jo iz mojega pisanja ustvarili o moji sosedi in meni. Mislim, da me niste dobro razumeli, zato bom skušala vse skupaj še malo pojasniti.

Glede moje egoistične sosede:
Kot vidim, vas je zelo zbodla navedba, da nima finančnih težav in da živi polno in samostojno življenje. Sprašujete, kdo ji je to omogočil? Zadeva je zelo preprosta: gospa ima pač solidno pokojnino in nekaj prihrankov, zato ji ni treba paziti na vsak evro. K sreči je v naši državi tudi nekaj takšnih upokojencev, ki se jim ni treba prebijati z mizerno pokojnino in si lahko privoščijo tudi reči, ki niso najbolj nujne za golo preživetje.
S tem, ko pravim, da živi samostojno življenje, mislim prav to – ni ne nemočna ne nesposobna in (zaenkrat) v vseh pogledih skrbi sama zase.
Nima otrok? Veliko ljudi zaradi takšnega ali drugačnega razloga nima otrok, pa jih zaradi tega še ni treba označiti za egoiste. Moja soseda je pravzaprav imela hčerko, ki pa je v mladosti umrla. Toliko o tem.

Glede moje bolestne potrebe pomagati drugim:
Ne vem, ali ste že kdaj skrbeli za obnemoglega, bolnega in/ali umirajočega bližnjega. Če ste, potem najbrž veste, kako veliko je to breme, tudi če pri tem niste sami. S tem, ko sem omenila svojo izkušnjo s starši, sem samo hotela povedati, da to izkušnjo imam, in ker vem, kako huda je, ne želim tega početi za svojo sosedo. S tem sem že sama zelo jasno postavila mejo, na katero me opozarjate. Moj problem je v tem, kako naj s to mejo na prijazen in neboleč način seznanim sosedo, ki se pogovoru o starosti in bolezni izogiba.

Med skrajnim egoizmom in samaritanstvom je veliko vmesnih točk. Svoje sosede na noben način ne bi mogla označiti za egoistično, sebe pa ne za mater Terezo. Res pa je, da se me stiska drugih dotakne in da v mejah svojih zmožnosti pomagam. Preseneča me, da prav vi, ki ste v poklicu, v katerem sta osnovni orodji empatija in sočutje, svetujete, naj v sebi obrzdam ti dve lastnosti in ravnam, kot da se me stiska sočloveka ne tiče. Če sodim po vašem razmišljanju, imajo vsi tisti, ki se (neprimerno bolj kot jaz) razdajajo za druge in se nesebično ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, osebnostne težave.

Lep pozdrav,
Sinja

Spoštovana Sinja

Veliko jeze in razočaranja je v tem vašem odzivu. Oboje je upravičeno. Svoje vprašanje ste dali na forum, ker ste želeli odgovor na vašo konkretno stisko, dobili pa od mene nekaj povsem drugega. Še eden, ki vas ne razume in ki ne zna ceniti vašega sočutja in pripravljenosti, da pomagate. Se bom tokrat poskušal bolj držati tega, kar pišete.

Pišete, da je vaš največji problem v tem, »kako naj s to mejo na prijazen in neboleč način seznanim sosedo, ki se pogovoru o starosti in bolezni izogiba«. Ker vi ta problem tako občutite, je za vas to tako in nič drugače. Kljub temu pa bi vas poprosil, če ste pozorni, koliko je v tem vašem stavku prevzemanja odgovornosti namesto drugega. Soseda od vas očitno pričakuje nekaj, do česar nikakor nima pravice, hkrati pa presliši in ignorira vse vaše poskuse, da bi se znebili bremena, ki vam ga je naložila ali pa ste si ga naložili sami. Ne morem pomagati, ampak meni se to zdi od nje zelo egoistično. Tokrat ne bom tvegal in ugibal, zakaj se vam, vsaj tako izgleda, zdi drugače. Če je ona gluha za vašo stisko, zakaj se vi še vedno čutite dolžno, da to naredite na »prijazen in neboleč način«. Zakaj bi ji to sploh morali povedati? Kako lahko prijazno in neboleče zavrneš nekoga, ki (neupravičeno) pričakuje pomoč od tebe? Če boste enkrat zmogli to povedati na način, da vas bo končno slišala, bo to zanjo boleče. Problem po moje torej ni v tem, kako ji to neboleče povedati, ampak ali boste vi uspeli zdržati to njeno bolečino, ki pa ni vaša in zanjo niste niti odgovorni in jo niti najmanj niste povzročili.

Če boste pozorno prebrali moj prejšnji odgovor, nisem napisal, da je vaša soseda zakrknjen egoist, ampak da »v njej zna biti kar precej tega egoista«. Žal mi je, če ste razumeli, da vas primerjam z mati Terezo. O »zakrknjenih egoistih« in »samaritanih« sem pisal na splošno, ker je včasih z ekstremi najlažje izpostaviti in poudariti bistvo: v konkretnem primeru, zakaj se med sabo ujamemo v podobne zanke in stiske, v katero ste navsezadnje tudi vi s sosedo. Spet bi lahko samo ugibal, zakaj ste spregledali vse pohvale na vaš račun, ker ste sočutni in pripravljeni pomagati. Še enkrat ponavljam, da je to res vse pohvale vredno in ste zaradi tega lahko ponosni nase. Zdelo se mi je samo prav in se mi še vedno zdi, da vas opozorim, da v tem ne greste predaleč in s tem tudi v lastno škodo. Da ste povsem v redu in da je prav, da vas spoštujejo, tudi če boste pomagali manj – samo toliko, kot v resnici zmorete.

Želim vam, da najdete način, ki bo pravi za vas – ker bo edino tako pravi tudi za sosedo.