Spoštovani,

moj dolgoletni partner je odraščal v družini, kjer sta prevladovala alkohol in psihične težave.
Tudi sam je pred leti zbolel za depresijo. Po dolgotrajnem zdravljenju, se mu je stanje izboljšalo. Vendar se je začel sčasoma zelo »čudno« obnašati, čisto drugače, kot sem ga bila vajena prej: npr začel je na veliko lagati, skrivati (internetno dopisovanje), ni se držal dogovorov…Vse to sem pripisovala bolezni, mu poskušala pomagati, ga na to opozarjala, predlagala zdravljenje odvisnosti od interneta,«grozila« z ločitvijo… Nič ni pomagalo. Zdi se mi apatičen in ne zna pojasniti, zakaj vse to počne, pravi le, da nima veselja do ničesar in da ni kos notranjim silam, ki ga vodijo.

Najprej sem to dogajanje pripisovala bolezni, sedaj pa se mi dozdeva, da je »bolan« zato, ker počne neumnosti in da mu ravno laganje in skrivanje jemljejo moč in energijo.

Tudi ne razumem tega mehanizma, da človek začne lagati in ni sposoben povedati stvari po pravici in prevzeti odgovornosti.Skratka – do sedaj ga nisem poznala takega.

Čeprav se ves čas pogovarjava o možnih rešitvah za njegove probleme in o najinem odnosu, ki tako ne more več naprej, nisva prišla do nobene rešitve oz. odločitve, ker mu nobena varianta ni sprejemljiva.Je tudi zelo prestrašen in nesamozavesten.

Prosim vas za mnenje: naj taki osebi še pomagam (on meni je pomagal vedno, kadar sem imela probleme) ali naj ga pustim, da si pomaga sam kot ve in zna in grem svojo pot (čeprav mi je zelo težko ga zapustiti v takem stanju?

Graciela

če je bila v družini psihična bolezen (pri njegovih staršeih), je pri njem veliko možnosti za shizofrenijo. Pogovorite se z njegovim terapevtom – najverjetneje potrebuje pomoč psihiatra ali vsaj terapevta, če morda le ne gre za psihiatrične težave. Če ga ljubite boste vztrajali – a vseeno pretehtajte kakšno življenje se vama kaže na ta način v prihodnje – te težave znajo naraščati. Če še nimata otrok – bi bilo dobro premisliti če sploh. Upam, da bo pripravljen sodelovati – glede zdravljenja, ker ljudje s takšnimi težavami odklanjajo pomoč ali pa v nasprotnem primeru iz sebe napravijo še večjega bolnika, kot so – da se oklepajo tablet tudi v primerih, ko bi lahko zmogli brez…. je to kar težko področje.

Poznam pa tudi človeka, ki je imel eno blažjih oblik shizofrenije, pa depresije,…. in si je malce opomogel, ko se je zaljubil – od kar je v njegovem življenju ljubezen je v bistvu čisto drugačen – saj je tako splošno znano, da vse kar je bolnega v človeku, je posledica pomanjkanja ljubezni – ali zaradi premalo prejete ali zaradi tega, ker človek ne zna ljubit ali pa morda posledično tudi ne sprejemati ljubezni. Če ga ljubite mu morda lahko pomagate – a to veste le vi sama in če boste na koncu prišla do zaključka, da vi ne morete biti tista, ki mu boste skozi vse to stala ob strani, tudi ne bo nič narobe – le iskreni bodite.

Veliko gladke poti vama želim,

Tijika

Spoštovana ga. Graciela,

Si predstavljam, da je takšno življenje lahko vir hudih stisk. Ko se sprašuješ, kaj narediti, kdo je tu odgovoren za koga, je to vse res posledica bolezni ali gre za kaj drugega… Ne vem, koliko strahu se je v vas že nakopičilo v tem času, ko lahko samo opazujete in se sprašujete, kje se bo vse to končalo, ali obstaja še kak rešilni izhod za oba… Na moža se namreč ne morete več zanesti, dogovori več ne držijo, izgublja kontrolo nad sabo in svojim okoljem (zasvojenost z internetom, apatija, drug človek je postal, ogrožen se počuti – stalno preverjanje… itd.). In na koncu se res začneš spraševati, kaj je vzrok in kaj posledica, kaj bolezen in kaj njen vzrok.

Omenili ste, da gospod prinaša s sabo težko dediščino (posledice alkoholizma, življenja v družini s psihičnimi težavami (ki so lahko tudi dedne), samo ugibam lahko, koliko je bilo tam še nasilja itd.). In da se je nekaj od tega naselilo tudi pri vajinem zakonu – gospod je zbolel za depresijo in se (po)zdravil, pojavila pa se je tudi odvisnost. Hkrati pa so tu še druge težave – laganje, izmikanje, pretiran strah, negotovost, ogroženost, beg iz realnosti v svet interneta, občutek, da ne obvladuje svojega življenja niti samega sebe, da je pri tem žrtev notranjih sil itd. Prav tako je mož utrujen od nenehnega boja s samim sabo in »nevidnimi« sovražniki, pred katerimi se skriva na tak način. Ne vem, ali se je gospod tudi o vseh teh simptomih, ki so se pojavili po izboljšanju, že iskreno pogovoril s svojim zdravnikom psihiatrom. Ob vašem opisu bi lahko posumili, da te težave dejansko lahko izvirajo iz psihične bolezni (depresija, možno pa tudi, da se je razvilo še kaj drugega (npr.shizofrenija, kot je že bil eden od odzivov), ker je po vašem opisu dvomljiv tudi stik z realnostjo). Moram pa takoj povedati, da kot zakonska in družinska terapevtka nisem pristojna za postavljanje tovrstnih diagnoz, kar lahko naredi le specialist za to področje. Lahko vam le toplo priporočam, da vztrajate, da mož o vseh teh znakih jasno in korektno spregovori s svojim psihiatrom (če še ni) in se tudi redno zdravi (redno jemlje predpisana zdravila). In da če je potrebno in se tako dogovorita, ste na pregledu tudi vi ob njem in pomagate predstaviti celotno sliko (o čemer pa se poskušajta prej dogovoriti).

Verjamem, da je grozno spremljati spremembe pri ljubljeni osebi, ki postaja taka, kot je še doslej niste poznali, saj bolezen lahko človeka tudi osebnostno spremeni… Ali je vzrok čudnemu obnašanju bolezen, ki pomeni, da se v človeku poruši tudi čisto biokemično ravnovesje in zato potrebuje zdravljenje, ali pa je odvisnostno obnašanje vzrok temu, da mož vedno bolj tone v začaran krog, si ne upam (pre)soditi. Zato pa kot že rečeno, je prvi korak obisk psihiatra, ki bo jasno povedal, ali je potrebno (dodatno) zdravljenje z zdravili, in nato lahko mogoče kot dopolnilna terapija pride v poštev tudi psihoterapija (o primernosti le-te pa mora najprej presoditi zdravnik in nato verjetno še terapevt, ki bo presodil, ali se mu zdi nek model terapije ustrezen za vašega moža). (Zakonska) terapija lahko takšne bolezenske težave pomaga zdraviti oz. lajša, hkrati pa je potrebno povedati, da je tak proces tudi naporen, zato je dobro, da ga v primerih težjih bolezni dovoli psihiater, ki presodi, kdaj je pravi čas.

Če pa predpostavljam, da nekatere težave izhajajo iz odvisnosti kot take (in ne gre v prvi vrsti za kakšno resnejšo psihično bolezen, ki je potrebna medikamentoznega zdravljenja – kar pa je malo verjetno), boste prav tako morali biti vztrajni in odločni pri vztrajanju za soočenje s težavami in odpravljanje le-teh.

Grožnje, ki niso mišljene resno, pa, kot ste sami ugotovili, tudi v nobenem primeru ne učinkujejo, saj gospod zelo dobro čuti, kdaj vi mislite »zares« in kdaj ne (in grožnja obvisi v zraku). Hkrati pa tudi ne želite gospoda čustveno izsiljevati, pač pa ga le spodbuditi k temu, da končno nekaj naredi zase, predvsem za svoje zdravje, in tako tudi za vajin odnos. In kar lahko kljub bolezni/odvisnosti naredi, je, da poišče strokovno pomoč.

Ne glede na to, kaj se bo pokazalo (dodatna bolezen ali ne), boste morali dati možu njegov del odgovornosti zase nazaj. Kar pomeni, da mu boste dali jasno vedeti, da ste na njegovi strani in mu želite pomagati, da ga razumete, da mu je težko, da je v stiski, tudi on se verjetno spopada z nečim novim, telo ga je izdalo … ne vem, koliko se boji teh svojih bolezenskih znakov in se jih sramuje (kot se je verjetno svoje družine), kar ga le še »tlači dol«. In koliko je strahu pred tem, da se mu bo »zmešalo«, da bo postal »nor« – taki strahovi so pogosti ob takih boleznih in človeka spravljajo v vedno večjo stisko, če o njih ne more govoriti z nikomer in se še bolj zapleta v svoj namišljen svet.
A vaš mož kljub vsemu lahko poskrbi zase tako, da poišče potrebno pomoč. Pri tem pa morate biti vztrajni in odločni, pa hkrati spoštljivi. S tem boste namreč tudi vi sprejeli svoj del odgovornosti zase in začeli jasno postavljati razmejitve in skrbeti zase.

O tem, kje pa je ta vaša meja, s kakšnimi omejenostmi (ker bolezen zagotovo vsaj v prvi fazi precej spremeni osebnost in utečeni ritem skupnega življenja) ste pripravljeni živeti, pa veste največ le vi, nihče drug tega ne more presoditi namesto vas.

Vse dobro vam želim in pogumno naprej!