Zivjo!

Stara sem 24 let, fant je eno leto starejši. Par sva že skoraj eno leto, poznava pa se ze dolgo časa. Ful sva zaljubljena in res je vse super…

Seveda ima on tudi lastnosti, ki me motijo… zavedam se, da je temelj partnerskega odnosa (poleg ljubezni, čustev, zaupanja, spoštovanja…) tudi to, da se partnerja veliko pogovarjata o zvezi, o svojih občutkih, o tem kaj ju moti ipd in potem poskušata sklepati kompromise…
Vem, nihče ni popoln in pri vsakem paru so stvari, ki drugega na drugem motijo… ne vem pa, kako veš…ali je nekaj kar te moti… samo treba malo popustit in se “zmenit”… ali je preprosto razlika prevelika… kako to veš…ali to začutiš, pokaže čas, nekaj tretjega ???

Upam,da se vam ne zdi, kot da sprasujem neumnosti, ampak do sedaj sem imela samo eno resno zvezo, pa še ta ni trajala dolgo… in se vcasih pocutim malce “zgubljeno”, si pa res zelim,da bi zveza uspela…in vem,da je treba za odnos se trudit in ga gradit in ne bo nic nastalo samo od sebe..

Aja.. sem vprašala fanta, kaj si misli o tem, kar vas sprašujem…pa je rekel…da je na naju, da vsak kar najvec vlozi v to zvezo, ostalo bo pa cas pokazal…

Kaj vi mislite o tem, ima kdo kaksno mnenje in nasvet, kako shajat z razlikami, “napakami” partnerja… že nekaj časa berem odgovore na forumu in se mi zdijo ful vredu…zato še sama sprašujem za mnenje…

Veliko soncka!
N.

Nexia

Bojim se, da iščete odgovor in nasvet, ki vam ga noben ne more dati. Oziroma, tudi če vam ga da, si z njim ne boste mogli kaj dosti pomagati. Morda vam bo v pomoč, če vam napišem eno od izhodišč, na katerih sloni relacijsko družinski model, ki ga uporabljamo pri svojem delu tudi terapevti-moderatorji tega foruma. Osnova za to, da dva lahko razvijeta trajen in za oba zadovoljujoč odnos, je, da med njima obstaja neka izrazitejša privlačnost, ki lahko temelji na čemerkoli, samo da ju vodi v intimni odnos. To je tista minimalna potrebna osnova. Od tu naprej pa se začne to, kar vam je zelo dobro rekel vaš fant: da vsak vloži v zvezo kar največ. In to ne enkrat, ne eno leto, ampak ves čas odnosa. Ker odnos ni nekaj, kar je, ampak nekaj kar dva vedno znova ustvarjata. Življenje pred par postavlja vedno nove izzive, ki jim morata prilagajati svoj odnos. To pa lahko storita samo skozi osebno rast. In ni ga bolj primernega okolja za osebno rast, kot je partnerski odnos in seveda tudi odnos z otroki. Mislim, da ni daleč od resnice, da je za vsak par, torej tudi za vaju, bolj pomembno to, kar bosta v odnos vlagala v bodoče, kot pa to, kakšen je odnos v tem trenutku.

Logično naslednje vprašanje je, kako močna mora biti ta osnovna privlačnost? Tudi tukaj ni nekega splošnega pravila. So pari, ki iz malo naredijo veliko in so pari, ki je imajo na začetku ogromno pa iz tega ne zmorejo narediti dobrega odnosa. Koliko nam je partner privlačen, je namreč predvsem odvisno od tega, koliko je podoben našim staršem. Večja kot je podobnost, močnejša je zaljubljenost oziroma privlačnost. “Slaba stran” tega je, da nas tisti, ki je bolj podoben staršem in nas močneje privlači, tudi lahko bolj močno prizadane. Po pravilu nas bo prizadel točno tam in na povsem enak način, kot so to naredili naši starši. In tukaj smo seveda najbolj občutljivi. Partnerja, ki sta odnos začela z izjemno privlačnostjo, se običajno slej ko prej znajdeta v situaciji, ko se medsebojno zelo močno prizadevata. Če odnos prekineta, to storita, ker ne moreta več prenašati bolečin, ki si jih zadajata, čeprav je med njima še vedno zelo močna privlačnost. Partnerja, ki štartata z majhno privlačnostjo, sta pa v nevarnosti, da se razideta zaradi praznine in odtujenosti. Kaj je zdaj bolje? Velika privlačnost in veliko truda, da se naučita biti drug z drugim brez zadajanja bolečin ali majhna privlačnost in veliko truda, da se intimnost v odnosu razvije toliko, da vanj pride neka nova močna privlačnost?! Nekega vnaprejšnjega odgovora seveda ni. Vsak se odloča zase in ker gre za eno najpomembnejših odločitev v življenju, so seveda dileme in strahovi toliko večji. Poskušajte se umiriti ter prisluhniti temu, kar čutite. Če vas fant privlači, če ga imate rada (karkoli to že za vas pomeni) in imate enak občutek tudi obratno zanj, potem je to dovolj za začetek. Naprej je odvisno od vaju, vsaka še tako dobro pretehtana odločitev pa v sebi nosi tveganje. Morda resnična dilema sploh ni ta ali je fant pravi, ampak ali ste že pripravljeni ze resno in zavezujočo zvezo. Če še niste, ne pritiskajte preveč nase in pustite času čas.

O Nexia

Zdej, če sem te prav zastopu, te zanima, kaj storit, ko te nekaj moti pri partnerju in kako pol veš, a ne, a je cajt za zapret vrata od zunej, al pa si rečt, ma sej bo, sej ni tko grozn, s tem lahko shajam rajtam.

Jst mislm, da ne boš kiksnila, če mu poveš svoje občutke o njegovi lastnosti, ki te moti /brez očitkov in obtoževanja, samo tvoje občutke/. Zakaj je to dobr? Ker mu daš možnost, da ti pove o vzrokih teh lastnosti. To je eno. Drugo je, da se s tem zave, da to moti tebe. Ker si mu povedala. Tretje je, da se začne spraševat, od kod ta njegova lastnost, da pobrska za vzroki in se enkrat pocajta, če moti tud njega. Četrto pa je, da se ob tem, ko mu to poveš, lahko zaveš /če se še ne/, da je to, da te neka lastnost na njem moti, pravzaprav tvoja lastnost in da je izvor bolečine /bolečina je nestrpnost, stud, jeza, groza, žalost…kar pač občutiš, ko on izraža to svojo motečo lastnost/ nekje v tebi, tvoja stvar, tvoja nezaceljena rana a ne in da imaš prou fletno šanso, da pobrskaš za vzroki in se pocajtaš.

Kakšne so lahko posledice takega pogovora? Ja, več jih je. Oba, vsak pr seb lahko začneta iskat vzroke; ti za tvojo bolečino, on za svoje vedenje.
Druga taka posledica je lahko, da ko ti on razloži, zakaj se tako vede, da ga začutiš, da občutiš njegove občutke ob tem vedenju in se ti le to ne zdi tolk moteče /ker maš še drug zorni kot na to vedenje a ne, ki ga prej nisi imela/, ali pač obratno, lahko te začne motiti še bolj. Pol, kaj je še posledica. Njegov odziv. Lahko se odzove tko kt, jst sem tak kt sem, vzem al pa pust, lahko se odzove pak tako, da te občuti, občuti tvojo stisko in se potrudi ter ti razloži, od kod vedenje, če ve in se potrudi kontrolirat svoje vedenje, dokler se ne bo soočil z vzroki, če je potrebno sploh. Se prav, da spoštuje tvoje občutke in s tem tebe a ne. Lahko se pa odzove kokrkol vmes, mislm, med obema skrajnostima.

A vidš?
Ljudje se spoznavamo skoz pogovor. Kako nej on ve, kaj ti občutiš, če mu ne poveš in obratno. Kako bosta vedela drug za druzga, če si to ne povesta. Sej noben ne ve, kaj drug misl, občuti, če mu tega ne pove. Skoz pogovor zveš tud drugo plat, se prav, njegovo a ne in že samo to ti lahko eno tako vedenje, ki te moti, predstavi v čist drugi luči, mislm, manj moteči ali pa moteči še blj.

Nexia, pogovarjajta se blj, pol boš tud manj v takih dilemah kt si zdej.

Ja, še enkrat in še enkrat: pogovor je sestavljen iz govorjenja govorca o sebi, o svojih občutkih, brez očitanja in obsojanja, iz poslušanja poslušalca od začetka do konca, brez pripravljanja na obrambo ali napad med poslušanjem in tud po njem, ter iz občutenja občutkov drugega ob zavedanju, da ima drugi vso pravico do svojih občutkov, pa čeprav se ti ne strinjaš z njimi.
Prepir ni pogovor, ker v prepiru vedno izgubita oba!

Nexia, kr, mislm, pogovarjajta se, občutita drug drugega, odprita se en drugmu, spoznavajta se…pol se ti bo tud skristaliziral okol stvari, ki te motijo. Mislm, al te bojo nehale motiti, al je vajina vez tolk močna, da se bo dal nardit kompromis, al pa ne, pa bosta šla narazen a ne, brez tistega dvoma, da kaj pa, če si nardila napako. In pa ja, skupej sta tud zato, ker sta glih najblj taprava, da drug drugmu pokažeta na nezaceljene rane in se pozdravita.

Mej se fest.

en bk

Zivjo!

res hvala za odgovore…so mi dali misliti…

Pa še mal mojga komentarja…
Mislim,da sem pripravljena za resno zvezo…že tko sm dost “resen” človek, tut mislm da sm našla kar sm iskala, zato se res hočem maksimalno potrudit zato….res pa je,da sm tak človek ki bi marsikaj rad vedla kr vnaprej…in to popolnoma nepredvidljive stvari:)

Sm pa očitno pozabla omenit, da midva se pogovarjava o nama, o najini zvezi in tudi o tem… sem mu povedala svoje občutke in on meni njegove… tut želi si, da mu takoj povem k me kej “matra”, da me bo poskusil potolazit…in tudi ponavadi mu uspe…tudi nekatere stvari je ze spremenil na zeljo mene,za nekatere pa pravi, da je kakršn je…in verjetno več ne morm zahtevat..

Sm tut opazila, da ko se z njim pogovarjam o tem, pol ni več tok grozno, da se mi zadeve zdijo veliko manj moteče in rešljive, ko pa sama razmišljam o tem, pa pridejo kr ene čudne misli… ne vem, verjetno sem premalo samozavestna in se mi zato potem porajajo taki strahovi… včasih tut težko izrazim kaj točno me sploh moti, ampak so vse samo eni abstraktni občutki, za katere je zelo težko ugotoviti iz kje izhajajo…
Pa ne vem a je to nesamozavest, strah pred resno zvezo,ali bogvekaj:)
Ampak verjetno bom morala to sama ugotovit….

Lep dan

N.