3 in pol let še v plenicah, ki se jih oklepa.milsila sem da bo v vrtcu kaj bolje, pa še vedno noče slišati da bi opustil plenice. moje mnenje glede na močne odpore je počakati, da bo sam pripravljen. vzgojiteljica predlaga,da se lotiva odvajanja, jaz ap sem poskusila že vse. knjigice , kahlice take in drugačne, gatke, vztrajanje da je obleke gatke ( in potem brez da bi sploh kaj rekel, lulal cel dan), pa da je zmanjkalo plenic v trgovini,…pa je bil en sam hurikanski jok in odpor ter nobenega učinka. odvajati ga na silo se mi ne zdi primerno.
ker to ni prvi otrok naj povem, da so bili ostali suhi do dveh let in pol.
če to bere še kakšna mamica s podobnim primerom, mi bo prav prišlo, če mi napiše, kako so previharili do kahlice.

Pozdravljeni!

Veliko sočutja je čutiti iz vašega pisma do tega otroka, Hkrati pa ste se znašli na točki, ko okolica pritiska na vas in pričakuje, da bo otrok v tej starosti že suh. Zelo pomembno je, kaj vi čutite in da temu sledite. Nič hudega ni, če otrok pri treh in pol še ni suh, otroci so različni in mi bi jim morali dati prostor, da so to kar so.

Neka otroška pediatrinja je nekoč dejala mojim prijateljem, da če je otrok suh do petega leta, je to čisto vredu. O tem vašem primeru sem se posvetovala tudi z svojo otroško pediatrinjo in je mnenja, da ni dobro na otroka izvajat pritiska, ker lahko začne zadrževat blato, potem bodo pa problemi veliko večji, kot so sedaj. Svetovala mi je tudi, da ga mOrda pustite čez zimo še v plenicah, spomladi pa ga pustite nagega, da bo sam našel sebi primeren čas.

Seveda pa srečamo tudi takšne, ki bodo rekli: pri treh, pa še v planicah? Res nekaj ni v redu s tem otrokom. In tudi takšne, ki se pohvalijo, da otroci že pri osmih mesecih kakajo na kahlico.

Gospa, pustite mnenja, sledite svoji intuiciji, vi najbolje poznate otroka in nikakor ne pritiskajte nanj, saj čuti vso vašo stisko in pričakovanja. In zaradi tega še težje obvlada odvajanje.

Vzroki za to bi lahko bili različni, najverjetneje so čustveni, morda je otrok odšel prvič v vrtec, ali pa se doma dogaja nekaj kar ga bremeni. Morda pa potrebuje samo več časa. Če je otrok zdrav in se normalno razvija, ni strahu. Pomembno je, da ste ob njem, ga razumete, ne pritiskate naj, da čuti, da ga sprejemate in ga imate radi takšnega kot je. Samo vaš objem potrebuje, pa bo vse rešil sam. In vi to zelo dobro čutite, saj ste mama, samo včasih nas mnenja drugih zavedejo in pričakujemo od otroka nekaj, kar drugi pričakujejo od nas kot staršev, s tem pa ga potisnemo še globje v stisko in še težje najdemo rešitev. Potem se pa pojavijo še fizične in psihične težave.

Kot pravite, že imate otroke in vsi so bili suhi do dve in pol. Tale pa ni, ker rabi pozornost, rabi potrpežljivost in vaš objem. In vi zelo dobro veste zakaj je tako pri tem otroku. Samo dovolite si, da čutite, kot čutite, ravnajte se potem in imejte ga radi.

Če se pa odločite sedaj odvajati, kot vam svetuje vzgojiteljica pa naredite to brez pritiska in z veliko potrpežljivisti. Vsekakor pa ga nekaj časa pustite, da se umiri. Na silo ne boste prišli nikamor. Ta otrok je zelo senzitiven na vašo stisko in vi to veste. Zato prvo umirite sebe, ker bo zaznal vsak vaš pritisk, vsako pričakovanje in mu pojdite nasproti kot mama. Ker to tudi ste v pravem pomenu besede.

Vse dobro vam želim.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT

Zakonski in družinski center Midva, Ptuj
e-mail: [email protected]

Po mojem bi morala biti bolj samozavestna in tudi vzgojiteljici povedati, da je to vaša, samo vaša in izključno vaša odločitev in naj preneha s pritiski.

Otrok pa bo sam dozorel temu trenutku in takrat se bo tudi odvadil. Dokler to dela z zelo očitnim odporom, mislim, da nima smisla odvajati na silo. Ti se kar postavi zanj.

V brošuri MOJ MEHURČEK PONOČI SPI sem našla pameten nasvet. Res do petega leta starosti ni panike, je pa seveda manjvrednostni kompleks. Moj sinko ima ponoči še vedno pleničko, star pa je 4,5 leta.

Dober nasvet boš našla v zgibanki MOJ MEHURČEK PONOČI SPI. Dobiš ga v pediatrični ambulanti.

Meni se pa zdi, da je otrok tako dolgo v plenicah, dokler niso starši pripravljeni, da bo otrok brez plenic. Tukaj odvzamem tiste, katerih fizični razvoj še ni razvit dovolj, se pravi tistih, ki v resnici ne morejo držati vode in blata. Vendar imam občutek, da pri vašem ni tako. Odpor je psihičen, ali kako. Čeprav je moje osebno mnenje pač tako, da ima čisto vsak otrok na začetku psihični odpor, saj nima nobenega vzroka, da bi mu bila kahlica ljuba. To je zgolj neka zahteva več pred njega. Zakaj bi jo moral imeti rad. Moral se bo spomniti na to, kdaj ga kakat, lulat, ne ne, nima motivacije noben od otrok v tej smeri. Vendar so nekateri otroci pač večji mojstri v uveljavljanju svojih zahtev. Drugače rečeno, nekateri popustijo prej, drugi kasneje. Nekateri so zelo trmasti. A če bi vaš otrok hotel na vso silo skočiti v Ljubljanico, a bi mu pustili? Ne bi, tukaj bi bili vi bolj trmasti, ker veste, da bi mu to škodilo. Pri kahlici pa niste prepričani, ker vam še celo strokovnjaki svetujejo, da mu dajte svoj čas, da bo imel ne vem kakšne psihične travme, če ga boste silili. Ne bo jih imel, če nima fizioloških preprek. vsakega otroka se na nek način sili. Nobenemu ni všeč, kot sem že napisala, niti vam ni bilo, ko ste bili majhni. Vendar je problem v vas, ker se oklepate njegove majhnosti, njegove trme… Pri kahlici je isto kot pri kadilcih. Kadilec lahko nehava mesece in mesece, pa bo zmanjšal na 5 cigaret, ap bo vendarle še vmes malo kadil, lahko neha čez noč, lahko pa kadi ves čas. V vsakem primeru je to stres. Le da v primeru, ko otrok pri treh in pol lula in kaka v plenico, to pomeni vsakodnevni stres za starše in njega, saj se v svojem bistvu tako vi kot on zavedate, da to ni najbolj zdravo in smiselno, lahko se odvajate mesece dolgo, pa bo to mesece dolgo stres za vse (mogoče se vam zdi manjši, pa v bistvu ni), ali pa imate 1 teden bolj stresen, pa ste s plenicami opravili za večno. Tako enostavno je to. vendar se vam smili, ker joka in tuli. OK, potem je edina rešitev da čakate, da bo toliko star, da mu bo tako hudo nerodno pred vrstniki, da bo iz tega razloga nehal. Se vam to zdi smiselno? Sprašujem se samo, ali vas takole izsiljuje tudi na drugih področjih? Sprašujem se tudi, ali bo moj prispevek objavljen, glede na to, da se ne strinjam s tem, da so to psihične posledice za otroka, če ga usmerjaš v pravo smer, da ve, da mora nekoč in nekje prevzeti tudi kaj odgovornosti – za odgovornost tukaj pravzaprav gre, kajne – in pri treh in pol je, poglejmo sebi v oči, to že kar pozno. POnavljam, če ne gre za fizične vzroke.

Imam dva otroka. In noben ni pri 5 letu prenehal uporabljati plenice preko noči. Jaz nisem silila, tudi nihče drugi ni. Niti učiteljice, niti vzgojiteljice. Celo toliko so bile sočutne, da so otroku pomagale plenico namontirati in sneti, brez da bi drugi otroci to opazili.
In tako se je zgodilo, da je prvi otrok sam opustil plenico v prvem razredu in je od takrat dalje popolnoma suha postelja (plenica je bila suha 100% že nekaj časa), drugi otrok pa je storil enako.
Brez kakršnihkoli pritiskov, opomb, glasnih nakupov plenic….enostavno so bile v omari, kot robčki za brisanje nosu.
In ta pojav, daljšega lulanja (nočnega) ni takšna redkost. V našem razredu je na zimovanje odšlo skoraj 10 otrok s plenicami. Groza? Jaz pravim da ne. Ne poznam fizično zdravega odraslega človeka, ki bi ponoči mokril. Torej, leto gor ali dol pri odvajanju, do odraslosti se bo že prenehalo. Pa še kaj prej.

Stojte za svojim otrokom in mu kljub lužicam v plenici dajajte vedeti, da to ni razlog za nižjo samozavest ali samopodobo.

Lep dan

Štefi, odlično napisano, popolnoma se strinjam.
Nekatere matere nekako ne zmorejo odločnosti v nekaterih situacijah. In mali brihtneži to strašno hitro pogruntajo, še preden shodijo, še preden začnejo govoriti. Signal, ki ga oddaja nesigurna, premehka mama, hitro obrnejo v svojo premoč. In potem je tako, da vodi igro otrok, mama pa nemočno statira.
In popušča, ko ga je treba odvaditi pleničke, ko ga je treba peljati k zobozdravniku, ko mu karkoli ni všeč,… in ko s silovitim jokom protestira, je taka mama na tleh.
Ne,ni problem v otroku. Mama je problem.