Premišljujem
o svoji punčki. Kakšna bi bila pri treh mesecih. Kje vse bi se skupaj potepali v lepih sončnih dnevih, kako bi se zvečer z očkom crkljali, kaj vse bi skupaj počeli. Kako bi bilo z njo najino življenje srečno in lažje. Namesto tega pa sedim v službi žalostna in nesrečna, ker je ni z mano. Okrog mene je polno zadovoljnih mamic, ki ob tej uri hitijo po svoje malčke v vrtec. Zame in za mojo bolečino se nihče ne zmeni. Nikogar ni, ki bi me kdaj vprašal po njej. Za njih je moja zgodba preteklost, zame pa večnost.
Sem mislila, da sem najhujše že prebolela. Pa ni tako. Bolečina je še vedno prisotna. In danes je eden tistih dni, ko mi je neizmerno hudo, ko komaj čakam, da obiščem njen grobek, kjer lahko čutim njeno bližino, kjer sem z njo, kjer najdem notranji mir in kjer privre na dan neizmerna ljubezen in nežnost. Ob tem si zaželim, da bi bila z mano, da bi jo lahko stisnila k sebi.
Draga moja punčka, vsak dan z očkom misliva nate in si v mislih predstavljava življenje s tabo. Imava te neizmerno rada in zelo zelo te pogrešava.
Pozdravljena mamica*!
Kar si napisala je kot, da bi prebrala moje misli danes. Tudi jaz se že ves dan tako počutim, pa ni edini, ko je tako hudo. Vse okrog same nosečnice, ki bodo zdaja zdaj rodile in nove mamice, z majhnimi dojenčki v vozičkih. Kako hudo je. Kdor ne doživi ne more razumeti.
Še ko sem šla na pokopališče, sem spet srečala nosečnico in enega očeta z otročkom. Tako, da sem morala oditi, nisem več zdržala.
Pa še sin je te dni praznoval rojstni dan. Ko sem dajala svečke na torto me je obšla žalostna misel, da mali nikoli ne bom mogla narediti torte za rojstni dan,in da za njo ne bodo gorele svečke na njej.
Danes je pač še en težak dan. Prišli bodo novi, lepši.
Očitno je danes res nekaj takega v zraku, saj ko sem brala tvojo zgodbo, je bilo ravno tako, kot bi tudi meni brala misli…. Že cel dan sem nervozna in slabe volje in čisto na robu solz… Verjetno je pripomoglo k temu tudi to, ker je bila danes moja mami na operaciji in sem se zamislila, kako bi prišla z Maticem k njej in bi ji bilo takoj lažje in bi bilo tudi okrevanje hitrejše, ko bi imela tako motivacijo….
Tudi pri nama bi bil Matic star dobre tri mesecee….
O kako boli….
Zaenkrat upam samo, da bo vsaj z mojo mamico vse vredu, kajti še ene takšne bolečine ne vem kako bi prenesla…. Upam, upam in samo upam!
Draga mamica*!
Tako zelo razumem tvojo bolečino in tako zelo dobro poznam občutke, da naša mala pikica za večino ljudi ni obstajala. In to boli še najbolj. Boli tudi pogled na nosečnice in na srečne novopečene mamice. Boli in še bo bolelo. Res pa je, da boli vedno manj, čeprav je ta pot do “manj” zelo zelooo dolga in trnava. In pridejo dnevi, ko bolečina spet privre nazaj z vso močjo (pri tebi je danes tak dan, jaz sem ga doživljala včeraj) in potem se sprašuješ, če si spet na začetku. Odgovor je NISI. Počasi, zelo počasi gremo naprej, čepav spomin na naše pikice ostaja in hvalabogu, da obstaja. Brez tega ne bi mogla živeti, čeprav spomini bolijo.
Sama se skušam spominjati trenutkov, ki sem jih preživela z mojo hčerkico in so bili polni sreče in upanja. Res je, da se je vse to sesulo v trenutku, a vendar teh spominov ne bo izbrisal nihče. In ko je najhuje poskušam tiste težke spomine in slike in besede odmisliti in se spomniti samo srečnih. Ne uspe mi vedno, a vendar … in takrat pomaga.
Veliko moči ti želim!
Tudi jaz danes pogrešam mojo malo Anne Marie.Čez nekaj dni bi bila stara že tri mesece.Pa je že dolgo ni več ob meni.Jokam.Tako zelo si jo želim stisniti v svoj objem,da jo čutim,kako je ves čas prisotna,v mojih mislih.Ona je moj angel.
Tako,da tudi jaz razumem tvojo bolečino.Pri men je vsak dan lažja,ampak Anne Marie ostaja v mojem srcu-za zmeraj.
Moj angel,mamica te zelo pogreša!:(