POZDRAVLJENE!

Ima še katera tako čudovito taščo, ki vam v hišo prinaša zelenjavo,čeprav jo imate ve na vrtu, vendar tista, ki jo ona prinese, je še bolj bio od vaše? Ali pa kupite za otroke kaj za obleč, vendar ona je videla še kvalitatnejše in lepše stvari in vas hoče napotiti tja? Ali pa vi skuhate določeno jed in ona jo bo tudi skuhala čez nekaj dni ter vas učila, kaj je “dala noter” in vas 10x vprašala, ali ni dobro.
Ampak pazi, vse ji moraš pritrditi, se z njo strinjati, ker če tega ne narediš, te obsodi, da si nehvaležen, da jo nimaš rad … Ona želi za nas vse najboljše, mi pa ji ne izkazujemo ljubezni… Z otroki manipulira celo na način, da me žali, da govori, da ne zmorem sama, zato mi ona pomaga, da se imam preveč rada, da sem hladna do nje,kar pomeni, da nimam rada njenega sina…
In kadar ima njen sin izpade verbalne agresije, vsem pravi, da naj mu odpustimo in naj ga ljubimo, ker to je posledica njegovega otroštva in vzgoje njegovega očeta oz. njenega moža, ki je bil res tak in ga je zato zapustila in prišla na stara leta nazaj (meni sicer ni jasno zakaj, ker je z njim zdaj ravno tako nesrečna, le da ni več on tak kot je bil, ker je imel vmes težko bolezen). V glavnem se meni od njene silne skrbi za nas že počasi meša, čeprav sem ji že nekajkrat omenila, kaj me moti in ona potem naredi silno paniko, se en mesec nič ne oglasi, potem pa pride s kakšno stvarjo, kot da se ni nič zgodilo.
Tak podoben odnos ima tudi do svoje sestre, saj z njo so nekaj časa silno prijateljice, potem pa ko sestra ne bo kaj rekla ali storila, kot bi ona želela, ji bo očitala najbolj grozne stvari, jo žalila,ji bila prav nevoščljiva njenega dobrega družinskega življenja,ji očitala, da ji ni pomagala, ko ji je bilo hudo…. Pa vse to ni res. Ampak ona v besu zmelje človeka v prah in takrat se ne zna ustaviti. Mene je včasih prav strah, kakšne neresnice govori otrokom o meni, saj mi je hčerka že nekajkrat povedala prav grozne stvari.
Drugače je dobra in ji te stvari odpustim, ker vem da je imela v življenju tudi težke preizkušnje, vendar kaj menite vi – ali je to pametno ali se nam bo od njene manipulacije sfuzlalo?

Spoštovana ga. Amadea,

po vsem zapisanem verjamem, da ste tik pred tem, da se vam bo res »sfuzlalo« – predvsem vam in otrokom, ki ste res čisto nezaščiteni – tako ob možu, kot ob tašči.

Ja, težko je živeti ob taki tašči, pri kateri nikoli zares ne šteješ, o pohvali in priznanju lahko samo sanjaš, ne dobiš pa niti osnovnega človeškega spoštovanja, ki ti ga sicer izkazuje že »povprečen« dober sosed ali sodelavec. To je res krivica, ki boli. Sicer se lahko trudiš razumeti in opravičevati njeno ravnanje, a krivica ostane. In ni vam treba tega več prenašati!

Nič niste napisali o tem, kakšen odnos ima vaš partner (njen sin) do nje, kako reagira ob takih situacijah, ki so za vas neprijetne in skrajno ponižujoče, za vaše otroke pa čustveno zlorabljajoče (ker v otrokovih očeh »umazati« katerega koli od staršev (ali pa se vsaj truditi v tej smeri), je krivica do otrok – ki je nima otroku pravice nihče storiti, še najmanj pa tašča). Iz zapisanega se da slutiti, da onadva delujeta v navezi, ščitita drug drugega (vsaj za taščo ste to zapisali). In tu je problem.
Splošno pravilo namreč je, da odnose s taščo/tastom ureja »domači« – torej v vašem primeru vaš partner. On bo moral začeti skrbeti za »postavljanje mej«: da bo lahko »zaščitil« svojo družino, ji ponudil varnost, da boste lahko vsi skupaj sproščeno zadihali. Ker on še vedno čustveno živi v svoji domači družini in ne v vajini in verjetno bolje poskrbi za mamo kot za svoje otroke (vsaj v čustvenem smislu).
Ne vem, koliko se počutite izdani ob njem, da po tej plati ne poskrbi za vas, da ne da mami jasno vedeti, kje so meje, kaj je za vašo družino še sprejemljivo, kdaj pa je prestopila mejo, ki ste jo je vaša družina postavila postavila, in se pričakuje, da se bo umaknila (v najboljšem primeru pa še opravičila – kar bo pa še trajalo…).
Kajti vsaka nova mlada družina potrebuje svoj fizični in čustveni prostor – kjer si lahko sama postavi pravila, določi, kaj je pri njih sprejemljivo in kaj ne, kdo je pri njih zaželjen in kdo ne, kdaj ja in kdaj ne. In najbolj boleče je, če nekdo od domačih (po kateri koli strani že) tega ne zmore spoštovati. Boleče za novega člana (vas) in boleče za »domačega« (partnerja).

V reševanje problema boste torej nujno morali vključiti tudi njega (oz. se bo moral sam), saj brez tega ne bo šlo. Ali pa se boste morali odločiti, koliko časa boste to nasilje še prenašali (ki se mora nehati takoj). Še posebno, ker sta napisali tudi, da je tudi vaš mož lahko nasilen (vsaj verbalno) in se ga ne da ustaviti, tašča pa ga opravičuje, namesto da bi mu pomagala do spremembe, pomagala poskrbeti, da bo za svojo neukročeno agresijo, neobvladan bes znal poiskati pomoč (Npr. programe za ljudi, ki imajo težave z obvladovanjem nasilja in lastne jeze, ponujajo Društvo za nenasilno komunikacijo in različni terapevtski centri po celi Sloveniji. Če ne veste, na koga se obrniti in ste pripravljeni zaupati, v katerem delu Slovenije živite, vam lahko priporočim kakšen kontakt – lahko preko foruma ali preko maila).
Kajti očitno ste vi tista, ki boste morali ustavili to »norenje« po hiši – tako moževo kot taščino (Kje pa je njen partner, da bi jo ustavil?? Verjetno se je tudi on »boji«, tako kot sin…). Jasno boste morali postaviti meje najprej svojemu partnerju in tako prevzeti odgovornost za to, da več ne dopuščate nasilja nad vami in vašimi otroci, do katerih pa je to res čista zloraba, ki lahko pusti tudi težje posledice.
In če on tega ne zmore uvideti, ste vi kot mama dolžna za to poskrbeti in ustaviti to maltretiranje. Če je potrebno, tudi poiskati pomoč strokovnjaka, ki bo vaši družini lahko pomagal začeti razreševati te probleme (tako moževo nasilje, kot vajin odnos, ki je verjetno tudi v težavah, ker šele potem se bo lahko uredil tudi odnos s taščo – pri čemer pa bo ključno vlogo moral prevzeti partner).

Gospa Amadea, ni vam več potrebno dopuščati kakršnega koli nespoštljivega odnosa do vas, ki si brez dvoma zaslužite vse spoštovanje tako s strani moža kot tašče, predvsem pa poskrbite, da bodo tudi otroci imeli varen in prijeten dom in okoli sebe prijazne in spoštljive ljudi, da bodo lahko odrasli v zdrave in samozavestne osebnosti.
Verjamem, da ste dovolj močna ženska, ki bo znala poskrbeti zase in za svojo družino, predvsem najbolj ranljive člane. Pogumno naprej!

ojla, Amadea!

Moj nasvet je, da se čimbolj oddaljiš od tašče in njene namišljene skrbi in ljubezni. Kot pišeš, spada tvoja tašča med vrsto ljudi, ki slišijo samo sebe, drugih pa sploh ne. Zato se z njo ne splača truditi – itak ne boš nikoli zadostila njenim kriterijem (ki jih po potrebi spreminja, da lahko manipulira z ljudmi).

Njeno zamerljivost lahko uporabiš – Pripravi si zalogo stvari, kaj ji boš povedala, da ji ne bo všeč in bo toliko zamerila, da boste imeli spet kakšen mesec mir.

Vse dobro in ne sekiraj se preveč!

Hvala za vaša mnenja!
Res je.Oba sta že od nekdaj v navezi, saj on jo je že kot otrok reševal v sporih z možem, on ji je pomagal renovirati stanovanje, ko se je odselila, v bistvu je njen”reševalec” že od malega, vendar kaj imamo od tega mi?Potihem jo občuduje, skriva pa to na tak način, da ko pride do nesoglasij med njima , jo nadere, pošilja ven iz hiše, če je pri nas, ji prepoveduje , da še kdaj pride… in takih prizorov smo deležni potem vsi, kakšnih bistvenih sprememb pa ni nikoli,ker pri njih so že od nekdaj navajeni na tak način komunikacije, meni pa je to tako tuje, boleče in nesprejemljivo, da mi je res hudo, ker vsa taka dogajanja spremljata otroka.Vendar ona mu nikoli nič ne zameri, rekla je celo, da jo nadere takrat, kadar čuti, da jo jaz ne maram, tako je razlagala hčerki in s tem spet opravičevala njegovo obnašanje. Kajti mož na tako poniževalen način komunicira tudi z nami ,ko mu kaj ni prav, poleg so še grožnje, podcenjevanje, žaljivke in nabijanje krivde. Njegova mama prej ni bila verna, zdaj pa je skoraj že pretirano, zato nam tudi vedno govori o odpuščanju in ljubezni, ampak ne bom več dovolila, da trije ljudje trpimo zaradi takih psihopatov, ki kar jih poznam imajo vedno probleme med seboj,” spucajo” se pa na ostalih.Mož in njegova mama sta čisto obsedena od zdrave prehrane, zato imam jaz vedno kontrolo v kuhinji kaj kuham, koliko olja uporabim, kakšna sestava kakršnegakoli izdelka, ki ga kupim…Potem smo pri nas čisto zasvojeni z gibanjem, vsak dan naj bi tekali po bližnjih hribih.Ali si predstavljate, da hodite v službo, imate 2 otroka, hišo, vrt, psa…Zdaj sem si izborila vsaj toliko, da grem samo 3 krat na teden na sprehod, kar grem z užitkom, ne mislite, da sem zapečkar, kajti silno rada imam stik z naravo, ne pa tek po njej , ko ti uživanje lepot kar zdrsne mimo.Jasno da tudi v hiši ni vedno vse tipi top pospravljeno, vendar meni to ni tako pomembno, važno je kako se družina v njej počuti.Tako sem od tašče, ko pridemo iz dopusta, že večkrat dobila pod nos, kako mi je pospravila hišo, pomila po njej in okoli nje, da koliko je delala in da kakšno je bilo. In ko ji jaz rečem da sem ji hvaležna, vendar naj drugič pusti ,da bom že jaz, je spet očitanje..
S tastom pa nisem nikoli imela preveč dobrega odnosa, saj ko je živel ločeno, se je zgodilo, da je prišel po sina pozno zvečer in ga je odvlekel ven, saj on je bil mnenja, da mož lahko dela kar hoče, žena pa mora biti tiho.Še zdaj mu ne morem odpustiti, čeprav je videti, da se je po bolezni spremenil, vendar kaj dosti se ni, v bistvu se je prilagodil toliko, ker je sedaj on odvisen od svojih.Tako da sedaj on tiho hodi ob svoji ženi, vendar ko je ni poleg, govori, kako pogreša staro življenje in kako mu je zdaj hudo in kako je žena zmešana, vendar pa se je boji,ker ga zna z besedami čisto zmanipulirati in dotolči.NAJBOLJ MI JE HUDO, KER V TAKEM VZDUŠJU ŽIVITA OTROKA.Rada opravičim obnašanje nas odraslih, vendar se mi zdi krivično, da morata to doživljati, hkrati pa se bojim, kakšna bi bila šele manipulacija, če bi odšli stran , saj čisto stike ne morem prepovedat s starimi starši ali le?

> bi odšli stran , saj čisto stike ne morem
> prepovedat s starimi starši ali le?

zakaj pa bi karkoli prepovedovala? Enostavno jih nimaš in to je to. Jaz bi to mirno naredil, če bi si ustvaril družino(pri 31ih sem še vedno samski). Kaj pa bodo otroci dobivali skoz pod nos, da je z njimi nekaj narobe in se morajo spremeniti, če pa odrasli sami neprestano spreminjajo dogovore. Ali pa poslušati, da so nerazgledani od nekoga, Ki že 15 let ni prebral nobene knjige, šel v gledališče in cele dneve zija v televizijo. Da ne omenjam neprestanega nerganja glede hrane, pa jaz sem to, pa tisto, ti pa nisi, pa …. Naj mi samo eden idiot reče, da sem dolžan svoje otroke v to silit, pa mu odvrnem, naj pokliče policijo in me gre tožit. Ljudi, ki staršev niso videli že 10 ali 15 let, ni tako malo.

Temu, kar se vi greste, se reče patološki vedenjski vzorci. To, da to ni vredu, ti občutja govorijo že ves čas. Ampak ti sama v takšnih odnosih vztrajaš! Ti SAMA živiš tam, s tem človekom, ki se gre patološke odnose s svojimi starši in ti SAMA se čez vse to pritožuješ. Ona se spremenila ne bo. Še nobeden tak pacient se ni, spremenijo se samo takšni, kot si ti, ki vedo in čutijo, da so nekje v življenju močno udarili mimo in da bo potrebno nekaj konkretno spremeniti. Takšnim zdolgočasenim starcem so njihove krute igrice prav fajn. Moja mati pač konzumira južno ameriške limonade iz televizije, tvoja tašča pa jih ustvarja kar sama.

Naj uganem: seksaš tudi ne kaj dosti ali pa bolj kot ne na silo?

Ne zameri, ampak tvoj mož je njen čustveni partner in kolikor sem razbrala njemu tako paše….ne postavi se za VAS ampak za MAMO, ne pomaga tebi ampak pomaga MAMI….MAMA ima zmeraj prav ON pa jo podpre, vi se pa prilagajajte….sem to doživela in ker pri meni ni nič pomagalo ne vem kaj naj ti svetujem….
Na žalost pa imaš prav….če bodo otroci živeli v takem vzdušju bodo sami postali podobni …..Dokler se tvoj mož ne odloči in prereže popkovnice SAM ( pa naj bo to s terapijo, svetovanjem,…kakorkoli že) boste živeli po d NJUNO (mam+sin) diktaturo, saj sta trenutno onadva glavna…

WildWind

p.s.: upam, da se motim, saj vem, da je takšno življenje resnični pekel….

Hvala vsem za vaše videnje situacije.Posebno stavek od WildWind, da je pri nas nekakšno prikrito stanje diktature mama-sin mi je dalo misliti, ker ima v bistvu prav.Že od nekdaj oba v bistvu ne zaupata v moje znanje, sposobnosti….saj me tako eden kot drug stalno podučujeta o vseh mogočih stvareh, kot da sem laik na celi fronti, vendar na splošno sta tudi take osebnosti, da težko dasta komu drugemu prav, ker onadva sta alfa in omega,take ljudi pa je težko ustaviti.
srčno rada pa bi slišala mnenje gospoda en-bk, saj njegove odgovore zelo cenim in so mi dali že veliko za mislit.Zanima me, če je veren, saj jaz sem se v tej, včasih se mi zdi brezizhodni situaciji, začela obračati k

veri, kar imam s strani moža še dodatne težave, saj on vernike prezira?HVALA IN VELIKO ZAUPANJA V SAME SEBE ŽELIM VSEM!

Možu boš slejkoprej postavila ultimat. Tudi, če zdaj še nisi razmišljala o tem, bo to v določenem trenutku edina možnost. Najbolje, da to narediš čimprej, ker je za otroka zelo slabo, da imata takega fotra. Si pa predstavljam, da če bi ti ga uspelo utrgati njegovi mami, bo na vas 3 vedno valil krivdo, ker ne marate njegove mame itd.
TI NIMAŠ DVEH OTROK, AMPAK TRI, OD TEH DVA SVOJA.

Zakonska svetovalnica in rezanje popkovine ali pa se odseli.

Amadea, lep pozdrav

Včeraj sem ti pisal, pa je PC zviznil, ko sem oddajal pisanje. Zgleda, da je tako moralo biti.

Pravzaprav so ti že vse napisali moji predhodniki, jaz bi opozoril le na rdečo nit, ki se pojavlja v vseh nesrečnih zgodbah, ki jih beremo tu na forumu ali jih spremljamo v našem vsakdanjem življenju.

To je, ne vem kako naj rečem, nezavedanje ali nepoznavanje dveh zakonitosti, katerih živetje ali neživetje je pravzaprav vir naše sreče ali nesreče v odnosih, lahko pa rečem tudi v življenju. Ker življenje so odnosi. A ne, če bi bil človek sam sebi dovolj, mislm, da bi spoznal zakaj je tu, se naučil, kar se mora naučiti, pa tko, potem bi Bog dal vsakemu svoj planet, ne pa, da nas je strpal 7 miljard na tole kuglco. In zakaj nas je strpal vse skupaj? Ker se lahko naučimo, kar se moramo, le skozi interakcijo, skozi odnose z ostalimi, z okoljem.

Te dve zakonitosti sta:
vsak je sam odgovoren za svoje življenje, kar pomeni, da so drugi taki kot so, moj odziv nanje je pa moja stvar, moja odgovornost,kar spet pomeni, da drugih ne moremo spreminjati, da lahko spreminjamo le sebe /no ja, mislm, če se mi spremenimo, imamo fine šanse, da se drugi takisto a ne, ker, da je elastika napeta, jo morata napenjati dva, tko da pravzaprav lahko spreminjamo druge a le skozi spreminjanje sebe/, kar spet pomeni, da če me nekaj boli ali veseli, za to ni kriv en drug, on je samo sprožitelj, ker to je moja bolečina, moje veselje a ne in lahko poiščem vzrok za bolečino ali veselje v sebi, če hočem, lahko pa izberm kako drugo vedenje, ki bo imelo za posledico kaj drugega, recimo veselje, če je bila prej bolečina, ali še več veselja, če je bilo prej veselje ali olajšanje ali kakrkoli že pač izberem.

Moj prostor, moja osebna integriteta je samo moja in vanjo nima vstopa nihče, razen tistega, ki ga sam povabim, kar pomeni, da se tvoja osebna svoboda, tvoj prostor konča tam, kjer se prične moja svoboda, moj prostor. Moj prostor je svet, posvečen in meje, ki ga označujejo, nima nihče pravice prestopiti. Kaj je ta moj prostor? Nihče me nima pravice poniževati, pretepati, žaliti, diskreditirati kot človeka, kot osebnost…pa tko. Kaj pa če to kljub temu počne? potem je moja stvar, ali mu bom postavil meje ali ne. Če bom dopuščal tako ravnanje, potem so moje meje slabe. Dobre meje so recimo, če odidem a ne.
Kateri prostor je še svet, posvečen? Moja družina. Je mal širši a ne, ker v njem nisem sam, je še moj partner in otroci. In nihče več, če ni povabljen od vseh. Nobena mama, noben oče, nobena tašča, noben tast, noben sorodnik, prijatelj ali kdorkoli drug. Tudi ta prostor je treba zavarovati s trdnimi mejami, le da je to dolžnost obeh partnerjev. Zdej, če imata partnerja zdrav odnos, potem s temi mejami ni problema in noben nepovabljen ne bo vdrl v ta prostor. Če ga pa nimata, je pa kriza a ne, tako kot v tvojem primeru, ker en sam pa te meje ne more ne vzpostaviti ne obdržati in še najeda prostor, ki je pa samo tvoj, tvojo osebno integriteto. Kaj pa v tem primeru? Ja, v končni fazi je tvoj osebni prostor pomembnejši in če ga želiš ohraniti /potem, ko so izčrpane ostale možnosti/, ti ne ostane drugega kot odhod.

A je suhoparno a ne? Ja je, ampak vse se navezuje na ti dve zakonitosti in njuno živetje so dobri odnosi…povsod…do sebe, do prijateljev, do sodelavcev, do partnerja, do otrok, do staršev…pa tko.

A zgleda simpl? Ma ni. Ker zajema vpliv vzgoje in njenih mehanizmov na otroke, razreševanje vzorcev iz vseh obdobij, veščine komuniciranja, spoznavanje sebe, preobražanje senc, sprejemanje sebe skozi sprejemanje drugih, odpuščanje…pa tko.

Je pa fino, da se da te mehanizme, zakonitosti, ključe… naučiti, tko da, če se že ujamemo v peklenski krog obtoževanja, okrivljanja, poniževanja, podrejanja, ker nismo znali, nismo zmogli drugače takrat, lahko to spremenimo sedaj. Lahko poiščemo pomoč in znanje. Če se tako odločimo. Če hočemo. Družinski terapevti, psihologi, psihiatri imajo zagotovo znanje in znajo nuditi pomoč.

Sprašuješ ali sem veren. Ja, sem. Sicer ne hodim v cerkev k maši /če grem v cerkev, grem takrat, ko je prazna/, se pa z Bogom pogovarjava nonstop.

U, en majhen trik zate, pravzaprav sploh ni trik, ampak ful močna stvar.
Poskusi z blagoslavljanjem svoje tašče, tasta in moža. Hecn a ne, ker bi jih raje z mokro cunjo okrog kepe, kot pa blagoslavljala. Pa ni hecn. Ker, ko blagosloviš nekoga, mislm, to ne moreš storiti v sovraštvu, jezi, preziru. Takrat ta čustva zamenja umirjenost, blagost, sočutje, nežnost, ja, ljubezen. Evo, že samo to, da se za ta čas sprostiš, dobro dene tebi, tvoji duši, tvojemu telesu. Je pa še en keč. Ne glede na to, ali so oni takrat ob tebi ali na drugem koncu sveta, jih ta energija ljubezni doseže /tako kot tudi sovraštvo, jeza, prezir/. In slej ko prej se učinek zazna. Take so moje izkušnje.

Amadea, tako kot vsem drugim, tudi tebi želim, da bi izbrala pravo odločitev zate in da boš postavila dobre meje svojih posvečenih prostorov.

en bk

Vsi odgovori so zlata vredni.Ni kaj dodati. Problem je kompleksen in potem vložiš najvišjo karto – sebe, torej stopiš stopničko nižje od zemlje. Kdor je dal to skozi, razume. Včasih se prav čudim, da mi kdo reče, kako sem v redu in lepa, ker se snovno sploh ne doživljam več. To je moja cena…

Hvala en-bk!
Blagoslavljam jih že nekaj časa, v bistvu sploh nisem jezna na nikogar, samo nekaj vem, da spremenila ne bom nikogar, tudi nimam tega namena in ne moči. Zavedam se , da so tudi oni kot jaz zmes genov, življenskih vzorcev in primarne družine, dogodkov takih in drugačnih, ki so jih oblikovali skozi življenje.Me pa jezi, ker skušajo oni mene pregnesti kot glino in oblikovati po svoje. Oni niso niti najmanj umetniki človeških življenj.Ne vem kdo jim je dal to dovoljenje, oziroma jim ga moram vzeti jaz.Ne smem dopustiti manipulatorstva niti mene, niti mojih otrok.Toda pri otrocih je to tako težko, ker so še čisto nedolžne duše , še list papirja na katerega se piše njihova nadaljna usoda, duše, ki tako zaupajo in imajo radi vse ljudi okoli sebe in s temi bitji je seveda najlažje manipulirati.Veste kako boli, ko mi otrok zaupa, kaj je slišal od babice in ko hočem jaz razčistiti z njo, se on ustraši in reče nikar, ker me babica ne bo imela potem rada.A niso taka bremena nedopustna za otroke?
zato in še zaradi marsikaterih stvari, ki se dogajajo pri nas, mislim, da moram narediti rez, saj se čutim odgovorna za svoje otroke.Mogoče mi bodo zdaj zamerili, ker otroci ljubijo in odpuščajo in sploh ne vidijo tako tragično vsega, mogoče mi bodo odpustili, ko bodo odrasli in sprevideli, da sem se prav odločila.
Soul, tvojega trpečega izlitja pa nisem razumela, čeprav se mi zdi, da se skriva za njim veliko trpljenja.
Ko se odločiš, takrat se umiriš in nehaš iskati odgovore okoli, ker si ga končno našel v sebi.

Dragci verjetno razume. Pač sem se sprijaznila, pravljične harmonije ni, poizkušam sprejeti.
Počutim se ogoljufano, ker sem v čisto končni fazi sama. Saj veš, kako je, če mož pripada mami…, me pa kot tempirane bombe…

Ko se znebiš strahu, zaživiš po svoje in odločno tudi NAREDIŠ po svoje, ter vsem to tudi poveš,ko je opravljeno, se znebiš manipulacije. Ni pa rečeno, da ti bo najdražji sledil…

Soul, ne vem, če draghci čist razume. Čutim pa, da te vodi v razumevanju odnosov čisto duhovni pristop. Se pa strinjam z AMADEO, da seva tvoje pisanje malce žalostno energijo. A se mogoče motim? Pa besedo “sprijaznila” tudi ne maram preveč. rajši se drži sprejemanja, saj sama veš, pa kaj bi ti govoril.
Kar se pa tiče tebe, AMADEA, je pa stvar taka. Danes ne bi preveč na široko o tem in bom povedal samo bistva. Predvsem je v tvojem pisanju problematično absolutno pretiravanje v resnosti problema. Zaboga, katera tašča pa ni problematična?! Tvoja ni nič bolj kot moja in kot tiste, ki jih poznam. V tem občutku absolutno pretiravaša in močno se mi zdi, da preveč izhajaš iz sebe iz svojega značaja. To tvoje pretiravanje je stalno čutiti in nekateri so tudi padli na to finto. Po tej logiki bi morala iti cela Slovenija na terapijo. Saj razumem, da si vsaka želi ugajati tašči tako kot možu. Z tega stališča te popolnoma razumem, je pa to postalo zelo obremenjujoče, tako rekoč za vse, ki živijo okoli tebe.
V tvojem zadnjem javljanju je očitno, kako tudi ti obremenjuješ svoje otroke, saj namesto, da bi se pogovorila z njimi in tako razčistila problem, to poskušaš z taščo. In verjamem, da je to za otroke večja obremenitev in največ, ka si oni v tistem trenutku želijo je, da jim mama pove kaj pametnega in jim s tem pomaga se izvit iz tega primeža.
Seveda to sploh še ni vse. Vsaka oseba, ki je tu udeležena, ima svoj delež. Če hočeš in imaš voljo me brat, ti lahko ta delež pri vsaki osebi opišem, tako kot to pač jaz vidim. Pozdrav

DRAGHCI, ja zanima me tvoj pogled na moj problem, ker realnost je relativen pojem in jo vsak gleda malo ali veliko drugače.Seveda se zavedam tega, zato tudi toleriram preveč stvari.Otroke pa obremenjujem s problemi nas odraslih kolikor morem malo, v bistvu jim stvari pojasnim in jim ne dodajam še dodatnih bremen.Tudi tašči sem prepovedala otroke obremenjevati z našimi medsebojnimi odnosi,oz s trenutnimi mračnjaškimi mislimi o kom.(samo primer:tašča je po res grdih izrečenih besedah o meni, hčerko naslednji dan poklicala in ji rekla, da naj pozabi besede, ki jih je izrekla o meni, da ni tako mislila, da ji je žal in da me ima tako rada, da bi umrla zame)Ali ni to grda manipulacija z otroci?Katerim besedam bo otrok po večkratnih podobnih situacijah verjel?Ali se ne bo nehote začel spraševati, če pa to drži?
Ugajati ne želim nikomur, čeprav sem imela nekaj časa res to željo, vendar zdaj bi rada bila samo to kar sem, ker vem da le nisem nič slabša kot drugi.Sem samo človek tudi z napakami, ki se jih zavedam in jih skušam omiliti ali se jih čisto znebiti,čeprav karakter pa je vsak kakršen je, prek tega pa ne more nihče.Zavedam se, da se včasih v žalosti in stiski zaprem, namesto da bi zarobantila, vendar to je spet posledica raznoraznih stvari,ki sem jih tudi že omenjala.Rada imam spoštljiv dialog, tudi če je kritizerski ali boleč, ker le tako človek usmeri pogled še v drugo stran, ki mogoče prinese čisto ali malo drugačno videnje obzorja, zato hvala za tvoje videnje.

Draghci, si 100% točna v svojih občutjih ! Hvala.

AMADEA, jutri grem V Čatež in me en teden ne bo, tako, da brez panike, vse bom napisal, tako kot sem obljubil. Včeraj sem se o tem pogovarjal z ženo in mi je povedala o tem svojo izkušnjo. Bilo je ful zanimivo in mi je kar žal, da je nisem posnel in to prepisal. Vse resnice imajo enako vrednost, tako tudi moja ne bo bolj resnična od ostalih. Dobila si že veliko dobrih nasvetov, sploh je od en bk-a dobro povedano. Mogoče je tu samo ena stvar, ki je dokaj pomembna, ko začnemo spreminjat svoje vzorce, to pa je, ali smo dejansko pripravljeni kaj naredit, ali imamo to voljo po spremembi res v sebi. Nekateri ljudje so tako nezainteresirani, da potrebujejo močno spodbudo, da se kaj premakne. Če na kratko omenim še tvoj primer, bi lahko rekel, da boš imela urejen odnos s taščo takrat, ko boš to znala prenesti tudi svojim otrokom.
Pa še nekaj bi rad omenil, spodbuda pa je pisanje od SOUL. Duhovnost so odnosi in obratno. Recimo, da vemo, kaj pomeni duhovnost. Ali, če še bolj preprosto povem, ne moreš se spreminjat, če zanikaš duhovnost. Ali, če še bolj preprosto povem, ne moreš iti ustvarjalno v partnerski odnos, če rečeš hkrati, da ne verjameš v posmrtno življenje ali pa recimo v reankarnacijo, da ne verjameš, da si si sam izbral starše in podobno. Kako si lahko iskren v dojemanju samega sebe in to deliš z drugimi, če tega ne sprejemaš. Kako sploh lahko razumeš partnerski odnos, če hkrati vse to zanikaš. Ravno zato imam velikokrat občutek, da partnerske posvetovalnice žanjejo uspehe, samo na videz, da sta se recimo partnerja v bistvu samo prilagodila drug drugemu in sprijaznila z odnosom. Skratka, da ta negativna energija, ki blokira in veže dva skupaj še vedno deluje in lepo prospirira naprej. Ta energija deluje na zelo močnem orožju, ki se mu pravi občutek krivde. To močno orožje je prefinjena zadeva, ki vzdržuje mnogo parov skupaj, saj tisti, ki je bolj pod vplivom te energije obsoja in projecira, tisti ki pa ni, pa tlači in prevzema nase ter se boji pokazat kakršnokoli negativnosti in s tem, seveda, izgublja svojo moč. Tiran in pohlevnica sta skrajnosti takega odnosa, je pa cel kup vmesnih variant. In tu je ta blokada, ki jo lahko preseka samo bolj ustvarjalni del nekega odnosa. To pa lahko naredi tako, da se reši vseh občutkov krivde, ki mu jih nalaga neustvarjalni del. Saj, če ni občutkov krivde, ni slabih dejanj. AMADEA, ali si ti lahko ta ustvarjalni del in rešiš te odnose. Vse izhaja iz tebe. O vsem, kar se ti dogaja se sama odločaš. Lahko postaneš srečna, lahko pa se mučiš do konca življenja. Saj vem, da so prava sreča samo trenutki v življenju, lahko pa jih je čim več.

DRAGHCI,ODLIČNO. Z VELIKIH VESELJEM IN ZANIMANJEM ČAKAM ŠE OSTALO, KOT SI OBLJUBIL.ŽE TO MI JE DOBRODOŠLO IN V RAZMISLEK OZ. RAZMIŠLJANJE.BLAGOR LJUDEM, KI LAHKO TAKO DISKUTIRAJO S PARTNERJEM IN SI DRUG DRUGEMU POMAGAJO V DUHOVNI RASTI. SREČNO!

Nekaj moraš vedeti.
Tašči in možu ne moreš ničesar prepovedati, ne moreš jima ukazovati in govoriti, kaj lahko in česa ne smeta reči tvojim otrokom. saj vem, da si želiš, da bi na ta način kaj dosegla in uredila razmere, a pri takih ljudeh to enostavno ni možno. Vic je v tem, da si zdaj zaradi njiju ti postala njima podobna in se v bistvu greš iste fore. in to ni pravi pristop, ker boš/si čustveno čisto zapadla v to, otroka pa tudi.
Meni je postalo jasno, ko sem prebrala W. Glasserja, kontrolna teorija.
Bistvo je v tem, da za svoje življenje odgovarjaš sama.
Ne moreš spreminjati ljudi okrog sebe, ampak le svoje doživljanje vsega, kar se ti dogaja. In v tem duhu lahko potem vzgajaš svoje otroke.
Pri tebi je zelo problematično to, da je mož podoben tašči. A če se z njo krega, jo naganja iz hiše, s tem v bistvu vseeno brani svojo primarno družino in imam občutek, da čeprav mati vseskozi visi na njem, ni tipični mamin sinek. V bistvu je žrtev in morda bi ta knjiga tudi zanj bila odrešitev. V tem primeru, bosta z vajinim ravnanjem razmere zelo hitro uredila in videla boš, da se tudi tašča enostavno ne bo imela možnosti prepirati z vama, če se vidva ne bosta z njo.
Če mož recimo tega ne skapira, bo zadeva težja (in vsekakor ne brezupna),ker, kot že rečeno, se tudi on ne bo imel možnosti prepirat s tabo, če se ti ne boš z njim.
Vic je v tem, da uravnotežiš sama sebe, da si ( in tako se tudi obnašaš ) samozavestna in trdna v svojih stališčih in ravnanjih.
Da delaš stvari, ki jih ti želiš in kolikor si ti želiš, na način, ki je tebi blizu. Pri tem ne sprašuješ za mnenja, se ne podrejaš željam drugih in tudi od njh ne pričakuješ, da bodo ravnali po tvoji volji.
Seveda moraš pri tem ohraniti skrb za družino, a na svoj način in po svojih željah. Kar počneš ti, pač počneš po svoje. Lahko se potrudiš in upoštevaš želje drugih, a kolikor in kakor to tebi ustreza.( npr. kuhanje kosila, sprehodi…).
In ostaneš vljudna. ko ti tašča kaj prinese, se pač zahvališ, pa če že naslednji trenutek vse skupaj ( seveda naskrivaj) vržeš v smeti. Komandirat se pač ne pusti. Če ti daje navodila, kako kaj skuhati, pač mirno poveš, da ti to pač počneš drugače in da boš to tudi v prihodnje tako počela. Brez kreganja, nepotrebnih besed in obtoževanj.
Bolj ko bo strupena do tebe, bolj bodi vljudna, a hkrati hladna in uradna. Ne dovoli si več, da se z njo spuščaš v polemike, ki itak nimajo nobene koristi.
Mogoče se sliši komplicirano in nemogoče, a ko pogruntaš bistvo tega, je dosti lažje, kot si zdaj predstavljaš. In po nekaj mesecih se zna zgoditi, da boste čisto normalno vozili.
In če boš/bosta to zmogla, se nimaš kaj bat za otroke. Prevzela bosta vzorec obnašanja in boš videla, kako dobre senzorje za taščo bosta imela. tudi onadva bosta znala babico “vzgajati”.

ojla,
takoj na začetku: resnično toplo ti priporočam, da obiščeš eno izmed partnerskih svetovalnic.
Sama sem bila oz. sem še v podobni situaciji. Tašča popolna, vedno pripravljena pomagati, vedno sladka kot med, a kaj ko išče samo koristi in animatorje v svojem dolgočasnem življenju. Vse to se je začelo ko sem rodila, saj prej vseh 7 let smo imeli stike cca 1x mesečno. Po porodu bi pa kar posvojila malega če bi ga lahko in ga vzgojila po svoje: ob TV-ju, sladkarijah in poležavanju. Če bi ji jaz dopustila seveda. Pa sem takoj uvedla distanco, začela sem se izogibati stikov z njimi, ko jo vidim se mi vidno spremeni izraz na obrazu, kar opazi tudi sama. Saj konec koncev ne uničuje življenja samo meni, ampak tudi svojemu preljubemu sinu, ki ji seveda ne upa ugovarjati.
No, u glavnem. Mojemu sem povedala, da če bo šlo tako naprej, bom spokala, ker moje življenje, moja zasebnost, moje vrednote so močno ogrožene z njenim načinom življenja in vtikanjem v vse stvari.
in sva začela hoditi na partnersko svetovalnico in lahko rečem, da se moj partner šele sedaj zaveda problema, ko mu je tretja oseba predstavila situacijo, v kateri se nahajava. Tako da sedaj priznava, da to je problem (to je napredek, ker prej sem si jaz samo domišljala in bila preobčutljiva…). Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Amadea, svetovalnico ti res toplo priporočam, seveda če bo tvoj pripravljen iti.
Drugače se pa popolnoma strinjam z sporočilom od En_bka. Res, spreminjamo lahko samo sebe. Ampak ne gre mi v glavo: nekateri ljudje delajo res velike traparije in napake v življenju, pa se nikoli ne vprašajo, če je to dobro? Zaverovani vase, v svoj prav, sejejo samo slabe stvari na svetu. in takšni kot sem jaz, občutljivci, mogoče malo premalo samozavestneži, ki delamo na osebnostnem razvoju, se non stop sprašujemo kaj je prav in kaj ne? in če nas dobijo v trenutku nemoči, nas z lahkoto povozijo.
Čeprav se mi včasih vse skupaj zdi že brezveze, najbolje da tudi sama postanem en stroj, ki ruši vse pred samo in gleda samo nase. Ampak še vedno nisem obupala, verjamem, da pozitivno mora zmagati nad negativnim. To delam zase in za svoje otroke, za svojo družino, če bo obstala!
Srečno tudi tebi Amadea!!

Amadea, lep pozdrav
To kar sledi, ni produkt samo mene, ampak spoznanja in izkušnje moje žene. Je pa res, da tudi jaz stojim za vsem tem in z veseljem prenašam naprej. Biti tašča najbrž ni zelo drugače kot biti tast, ampak dejstvo je, da je naravna povezanost mame z svojimi otroki večja kot pri očetu, pri katerem so vplivi in povezave zgrajene bolj na avtoriteti, bolj na zunaj bi lahko rekli. V očetu vseeno ni vseh teh čutenj kot pri mami ali pa so pri njej toliko bolj poudarjene.
Če nekje začnem, bi lahko rekel, da si tašče želijo, da bi njihov sin dobil ravno takšno ženo, kot so ona same. Ponavadi se to tudi res zgodi. In to je osnovni problem, iz stališča tašče, seveda. Vse je potem odvisno od njenega življenja, njene vzgoje, njenega značaja. V bistvu sploh niso vse slabe, da ne bo izpadlo kot neko posploševanje. Vse je odvisno, kako se bo ta mlada ženska obnašala do nje, kako bo znala te taščine “nagone”, če lahko tako rečem, preusmerit sebi v prid. Ker pa so mlade ženske ponavadi svojeglave in hočejo ravno to podret, kar je tašča naredila in bit boljše kot one in se hočejo še bolj uveljavit, pride do konflikta. Na drugi strani, pa tašča noče dat priznanja tej mladi ženski, da sploh kaj zna, da kaj razume. Kaj lahko ona več da, kot je ona dala svojemu sinu. To pomeni res vse, v globalu, celo ljubosumna je na tisti seks, ki mu ga da snaha da, ker ona mu ga ni mogla dat. Nekje v podzavesti, seveda, se dogajajo ti miselni procesi, da ne bo prehudih občutkov krivde onih, ki bodo to prebrali. Vse to je tista frustracija, saj kolikor koli mu je dala, mu nikoli ni dala toliko kot mu da žena.
Tašča hoče biti še naprej prisotna in sprejeta v tej mladi družini. Saj to ni iz kakšne zlobe ali kaj takega. Na en način jim hoče pomagat, ker pa ni prave mere, nastane konflikt, no, saj pri večini. Vsaka mama misli, da najboljše ve za svojega otroka, da ga je najboljše vzgojila, mu najboljše kuhala, da ga najbolje pozna, da ve kako misli, da ve kako se bo obnašal. Ko pa sin ali tudi hčerka gre, se začne tudi drugače obnašat in zato ona izgublja kontrolo. To kontrolo potem poskuša nadoknadit s tem, da kdaj kaj prinese, da kakšen nasvet (začimbe). V bistvu hoče, da se ji potrdi vse tisto, kar je dala in delala za tega otroka. Ona se počuti skozi to, da ona še vedno najbolj ve in vse zna. To njeno početje je početje skozi ljubezen. Ne izpusti otroka od sebe, se ne zna distancirat, ker svojega življenja nima, ima mogoče neurejen odnos z svojim možem. Njene misli so tudi, lahko bi bil tak pa tak, boljši kot njegov oče, pa vseeno ni šlo. V bistvu se pa ne zaveda, saj bi lahko bil še slabši kot njen mož. Ko je bil majhen, ga je vezala nase z hrano in z obnašanjem in s tem hotela, da bi se njen otrok razvijal v tako smer kot je ona pričakovala in zato hoče to sedaj še naprej delat. Pozablja, da je njen otrok odrasel, da ima svoje življenje, svoje potrebe in tudi svoj značaj. On ne mora zadovoljevat potreb svoje mame, ampak najprej svoje. Potem je tu še njegova žena in v tem odnosu se enostavno več ne znajde.
Mož je pa še vedno otrok svoje mame in ni zadosti odrasel in samostojen, da bi si ji uprl, oziroma, ne zna si ustvarit eno distanco obnašanja do svoje mame in med mamo in med ženo. Žena ima svoja pričakovanja in zahteve in potrebe in tašča tudi. Vsak od nekoga nekaj hoče. Žena hoče od tašče od moža (sina) in obratno. Nobeden se pa ne mora obnašat kakor eden hoče. Pot k reševanju teh odnosov bi bila, da bi se moral mož lepo pogovorit z mamo in z ženo. V pogovor bi moral iti z razumevanjem vseh teh odnosov, ki jih tu opisujem. Mami bi moral namesto nje povedati kaj vse si je ona želela in pričakovala od njegovega življenja, da je on odrasel in kako si on zamišlja življenje. Kako je on pripravljen imeti odnos z mamo, ne na njeno škodo in sploh ne na svojo škodo in ne na škodo žene. Za to morajo biti res vsi zreli in odrasli, kar pa ponavadi niso. Pri možu je vest mama in dolžnost in tudi ljubezen do žene in obratno pričakovanje. Če žena ni sposobna sprejet, da so tašče oz. mame glede na tradicijo, na vzgojo, na starost, na izkušnje in se ne morajo obnašat tako kot bi ena mlada ženska pričakovala, bo pač rešitev problema daleč stran. Mora sprejet, da so mame tašče pač take in usmerit svoje pričakovanje in obnašanje, da to ni za to, ker ti ona hoče škodit ali zanemarjat ali kakorkoli, ti pa pričakuješ, da te bo tašča ravno tako oboževala kot te mož, ker te mogoče tudi mož ne toliko, ker te ima mogoče samo rad, mora dodat svojemu življenju, mora sprejet, da je dobila z možem tudi njegovo mamo, da jo ne mora kar odpisat in odhaklat. Ta stara ženska iz neke skrbi in ljubezni prinese ali pa kaj kupi za otroka in podobno. Če recimo reče, da bi bile potrebne te in te začimbe in da je ona tudi skuhala, pa je bilo zelo dobro, pomeni, da še vedno zna, da ni za v smeti, da bi jo sprejeli. Ravno tako hoče tašča, da bi jo sprejela snaha in ji dala neko potrditev, da je tega otroka v dobri veri gor spravila, da mu je v končni fazi dala vse, kar je mogla, ne iz sovraštva, ampak iz ljubezni. Ta mlada ženska bi morala vseeno to nekako sprejet in ne tako za slabo vzet, če to ona to tako reče. Mama pač hoče imeti neko potrditev, da je res dobra, da tako kot je hotela sinu dobro, sedaj hoče dobro tudi tej mladi družini, kar je pa res lahko “malce” vsiljivo. Če je mlada ženska zadosti prepričana sama vase in samozavestna, bo znala ugotovit tudi pri sebi občutke, ki jo silijo v neprijetnosti in konflikt z taščo.

Nadaljevanje v ponedeljek, da ne bi slučajno upali, da je že konc.