Jaz pa že dolgo berem te odgovore in se sprašujem, ali svetovalci črpajo iz teorije in terapevtske prakse ali svoje odgovore pišejo tudi na podlagih lastnih izkušenj, ki jih živijo s svojimi partnerji (če jih imajo)?

Eno je teorija, ki jo bereš iz knjig g. Gostečnika, ker vsi se nekako opirajo nanj, drugo pa je resnično življenje , kjer se teorija tudi konkretno preizkuša.

Ali imate vi moderatorji tudi svoje družine, otroke, može in žene in praktitirate to kar svetujete?

Pa brez zamare.

Pozdravljeni!

Če prebirate odgovore različnih terapevtov, boste opazili, da so naši odgovori sicer identični, saj zastopamo Relacijsko družinsko terapijo, pa vendar zelo različni, saj odsevajo naše lastne izkušnje v življenju, ki pa so zelo različne.

Z možem zastopava družinski in zakonski center Midva na Ptuju in imava dva otroka. Iz svoje izkušnje lahko povem, da zelo težko pišeš tisto, česar ne čutiš. Eno je teorija, kot pravite in drugo je praksa. Za sočuten in empatičen odgovor pa potrebuješ oboje.

Imejte se lepo.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT

Pozdravljeni

Verjetno “aktivna” ni edina na forumu, ki si postavlja taka vprašanja in je dostikrat jezna, ko bere naše odgovore. Bom zato napisal malo daljši odgovor na konkretna vprašanja “aktivne” in tisto, kar sem ujel med vrsticami.

Kmalu bom poročen 20 let in imam dve hčerki, ki imata dobrih 14 oziroma 18 let. Kot mož in kot oče poskušam prakticirati to, kar sem se naučil v času študija in pri terapevtskem delu. Težko sam zase presojam, koliko od tega resnično uspem udejaniti v vsakodnevnem življenju. Včasih imam občutek, da mi (nama, nam) gre dobro, drugič se počutim zelo negotovega, se ujamem na taki “napaki”, da kar ne morem verjeti, da se mi še vedno to dogaja.Včasih najdem odgovor, drugič ostanem povsem na planem, povsem brez odgovorov, še večkrat se mi zdi, da poznam odgovor, pa mi ga nikakor ne uspe spraviti v življenje. In ravno na tej točki, ko ostanem brez odgovora ali pa ga ne znam živeti, mi najbolj pomaga strokovno znanje, ki mi tudi v najtežjih situacijah (ali kmalu po njih) omogoča, da vidim vsaj smer rešitve. Znanje ne daje konkretnih odgovorov, ampak smer, v kateri jih je treba iskati. Znanje in izkušnje mi pomagajo, da bolje zdržim v zavedanju, da so moja čutenja samo moja in da noben drug ni odgovoren zanja, da svojo “situacijo” lahko spremenim samo jaz sam. Znanje mi pomaga, da znam bolje presojati, kdaj vztrajati in kdaj odnehati. Toda znanje ni dovolj. Življenja se učim vsak dan sproti, kot tudi vsi vi, obiskovalci tega foruma.

g. Christian Gostečnik ni padel z drugega planeta in ni odkril tople vode. Je pa iz tujine v Slovenijo prinesel svež pogled na družine in odnose v njej. Ogromno je knjig drugih avtorjev, ki pišejo zelo podobno. Vsak od teh avtorjev ima mogoče malo drugačen pristop in pogled, toda sčasoma opaziš, da obstaja neko jedro, ki je skupno vsem. In ko to jedro pošteno in odkrito združiš s svojimi izkušnjami, enostavno začutiš, da je to tudi tvoje jedro. Seveda so ob tem dvomi, kakšna stvar se včasih tudi meni zdi preveč teoretična ali celo “prelepa”. Sam se spopadam s temi dvomi enostavno tako, da vse skupaj preverim v praksi: doma z otroki, z ženo ali pa v terapiji s svojim klientom. Pri tem sem vedno znova presenečen, da zadeve večinoma res delujejo. Ta “večinoma” pa me hkrati opominja, da lahko drži tudi tisto, kar na videz ne deluje. Morda samo nisem poskusil na pravi način.

“Aktivna”, odgovor na vaše prvo vprašanje je torej, da pri svojih odgovorih predvsem uporabljam znanje, ki je preverjeno z lastno izkušnjo iz zasebnega življenja ali terapevtske prakse. Ko mi teh izkušenj zmanjka, zaupam teoriji, ker mi enostavno še ni uspelo v njej najti večje luknje. Toda teoretsko in praktično znanje in razumevanje ter življenjske izkušnje niso dovolj. Predvsem pomagajo razumeti, kje trenutno smo in zakaj ter v kateri smeri in kaj moramo narediti, da bomo enkrat prišli tja, kamor želimo. Od tu naprej pa potrebujemo predvsem ODGOVORNOST in VZTRAJNOST. Ker te poti iskanja ni nikoli konec – tudi za moderatorje.

Spoštovana “aktivna gospa”,

hvala za pogum, da ste postavili vprašanje, ki nam ga pogosto zastavljajo tudi klienti na terapijah.

Sicer sta vam moja kolega že odgovorila, a bi sama vseeno dodala še en drobec k tej zgodbi.

Vem, da vam in vsem ostalim obiskovalcem foruma veliko pomeni, če začutijo, da za odgovorom ne stoji samo teorija in delovne izkušnje, pač pa osebna izkušnja. Da se počutijo bolj varne, razumljene, sprejete in nagovorjene.

Že to, da nekdo gre študirati zakonsko in družinsko terapijo, pove veliko o njem in njegovi zgodovini in njegovem trudu, kako spremeniti stare vzorce, predelati posledice kakih težkih trenutkov, ki jih je v življenju vsakega nekaj.
Med sošolci in kolegi terapevti skoraj ne poznam človeka, ki ne bi tudi sam kdaj v preteklosti bil v res hudih osebnih in/ali partnerskih ali družinskih stiskah in se je pač na poti reševanje (sedanjih ali pretekli travm, ponavljanja vzorcev) srečal z relacijsko družinsko terapijo oz. dr. Gostečnikom in njegovimi sodelavci. In odločil poglabiti v teorijo, da bi najprej pomagal sebi, šele nato drugim. Na začetku študija so nam dali jasno vedeti, da kdor je prišel, da bo pomagal drugim, je na napačni poti. Najprej si moraš sam (pustiti) pomagati.
In kot je rekel že Izidor – ker smo doživeli v lastni izkušnji, da “stvar deluje”, smo postali zakonski in družinski terapevti in sodelavci tega foruma.

Po drugi strani pa ni nujno, da je terapevt doživel ravno vse, kar se dogaja njegovim klientom na terapiji ali obiskovalcem foruma – mora pa biti pripravljen se dati na razpolago do te mere, da ZAČUTI stisko človeka (ne da zgolj razume in odgovori po teoriji, pač pa da “sledi čutenjem”, kot pravimo v našem žargonu).

Hkrati pa tu “vskoči” še nekaj “tretjega” – naša intuitivna narava – ponavadi “se kar zgodi”, da se najdejo skupaj ljudje, ki so si na neki ravni “kompatibilni” – pač se ujamejo (tako kot pri romantični zaljubljenosti naše podzavesti v nekaj sekundah prepoznajo sorodno dušo). In tako tudi na terapiji ali na tem forumu – verjemem, da po čisto človeški intuiciji dobite odgovor terapevta, ki je namenjen prav vam. In če niste z njim zadovoljni, potem je to verjetno tudi del vašega in terapevtovega “sistema” (družinskih vzorcev, v katere sta se oba ujela in ki se kar ponavljajo, dokler se pač v enem odnosu ne razrešijo – verjetno ni prvi, ki ni povsem razumel ali začutil, mogoče je pa prvi, ob katerem lahko o tem govorite in tudi kaj razrešite (zakaj npr. se vam to dogaja)… ).

Po četrti plati pa smo vsi samo ljudje (tudi terapevti) in je čisto možno, da kdaj kaj spregledamo ali česa ne začutimo takoj. Zato pa je možnost začeto komunikacijo nadaljevati. Tako kot v realnem življenju – če se ne razumemo, poskusimo še enkrat…

Vse dobro, pa ostanite še naprej tako aktivno radovedni!

Pozdravljeni,

se pridružujem navedbam kolega in kolegic, dodajam pa še svoje razmišljanje.

Všeč mi je, aktivna, ker ste iskreni. In na nek način iščete poti do zaupanja v to, kar napišemo. Kar je tudi prav. Se v celoti strinjam, da je teorija nekaj, praksa pa drugo, vendar se eno z drugim dopolnjuje. Teorija prinaša razumevanje in vpogled v to, kar v življenju počnemo in mislimo, medtem ko so praktične izkušnje tiste, ki prinesejo čustveno vsebino. Eno brez drugega pa so vrzeli, s katerimi se v življenju srečujemo – so stiske in težave, v katere se zapletamo. Včasih nekaj čutimo, pa ne vemo, zakaj; včasih pa nekaj delamo, ne da bi vedeli, kaj občutimo. Povezanost teh dveh segmentov nam olajša mnogo težav. Ko človek npr. razume, da ni z jezo nič narobe in da je tisto, kar čuti, prav, je precej lažje. Mene so kot otroka npr. učili, da se ni dobro jeziti (čeprav sem jezo čutila), kar je privedlo do tega, da se nisem jezila, če sem želela biti sprejeta od staršev, zato sem jezo vedno zanikala in potlačila. Kasneje v življenju, kadar sem bila ob nekom jezna, tega nisem pokazala, kar je bilo meni v škodo. Ko sem sama dognala, da ko čutim jezo, je sigurno utemeljena oz. obstaja razlog za jezo, jo lahko precej konstruktivno uporabim, nenazadnje tudi vsakič znova poskušam razumeti, zakaj jo čutim – ko razumeš, se umiriš.

Kot je že Anica zelo dobro opisala, je naše terapevtsko delo v precejšnji meri povezano s tem, kar čutimo in na ta način sledimo ljudem. Vseh izkušenj ljudi, s katerimi se srečujemo, vsekakor nismo sami doživeli, mnoge pa. Mnoge se da začutiti, pomembno je sočutje in iskrenost. Biti iskren in pristen, kar čutiš v danem trenutku, na ta način se da marsikaj v praksi narediti.

Pa srečno!