Mednarodni dan gluhih
Tole je prekopirano z Dnevnikove spletne strani in je reakcija na besede, ki jih je zopet izrekel sekretar ZDGNS. Vam v premislek. Lep pozdrav
Gost | 29.09.2007 ob 11:07Citat Odgovor
http://www.socialnidemokrati.si/
Gost | 29.09.2007 ob 13:05Citat Odgovor
GLUHI &SPRENEVEDAVI OBLASTNIKI
Gost | 29.09.2007 ob 16:02Citat Odgovor
Nehajta, ker ne slišita eden na levo, drugi pa na desno !
Kaj ne vesta, kaj se je zgodilo onemu, ki je vpil:
“Ne čujem dobro”.
Se ni za hecat !
Gost | 30.09.2007 ob 12:16Citat Odgovor
Najbolj žalostno je, da je ravno Redžepovič kriv za tako stanje med gluhimi. Kar pojdite na http://www.med.over.net, poiščite Forume in v forumu V svetu tišine preberite, kako se on in njegova druščina bogati na račun gluhih in naglušnih Slovenije. Pa še to, verjetno niste vedeli, da je edini slišeči sekretar v Zvezi gluhih in naglušnih na svetu. Povsod drugod po svetu so sekretarji v tpodobnih organizacijah gluhi inj naglušni. V premislek. Vse njegove izjave pa so tako kot vsako let samo pesek v oči slovenski javnosti. Denar sveta vladar.
Gost | 30.09.2007 ob 12:20Citat Odgovor
Yanimivo branje tale Forum. Še posebej tema: A mi lahko razložite kaj sploh je problem. Pa še nekaj takih udarnih je tam gori. Sama korupcija v tejle Zvezi gluhih in naglušnih. Kje je policija in ostali organi pregona, da vpletene da za zapahe? Očitno je v demokraciji dovoljeno še več, kot v starem sistemu.
Gost | 30.09.2007 ob 14:38Citat Odgovor
Kako je že rekel Boris Popovič? Kdo da krije hrbte takim supersposobnim brezdelnežem inzdraharjem? Tudi tu je v ozadju isti klan, zato se nikoli ne bo nič spremenilo (tudi za naslednike znajo dorbo poskrbeti). In v to leglo si niti dregniti nihče ne upa, še najmanj policija. Med vsemi slovenskimi novinarji je bil samo eden (SŠ pri Magu), ki si je sploh upal kaj napisati o tem početju, pa še ta je kmalu odnehal. Denarja imajo toliko, da ga še oni ne znajo zapraviti – tudi za najboljše in najdražje odvetnike jim ga nikoli ne zmanjka! To velja za praktično vse invalidske organizacije. Če bi se našel kak pogumnež, ki bi podrobno preiskal, na podlagi kako lažnih podatkov pridobivajo sredstva za svoje delvanje, bi bilo marsikaj jasno. Hočete primer? tudi zveza Sonček ima na svojem spisku že leta in leta tudi ljudi, ki s cerebralno paralizo nimajo čisto nič skupnega. Še tega nihče ne ve, kako so prišli do njihovih osebnih podatkov, ki so pri nas na papirju zelo dobro varovani z zakonom. Dovolj dela torej tudi za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Ampak, kjer je zadaj MK, se očitno nihče nič ne upa! Sprijaznimo se s tem.
Glede velikega šefa gluhih pa le tole: pred dvema letoma je javno govoril vsem, ki so ga še voljni ali pa ga morajo poslušati, da odhaja v pokoj. Malo morgen – bo imel prej tablico na žalah!
Gost | 30.09.2007 ob 18:02Citat Odgovor
Citat:
.., da odhaja v pokoj. Malo morgen – bo imel prej tablico na žalah!
Povejte mi, kateri idiot bi se pa odpovedal prelepi možnosti, da mu vsak mesec v žep kapne kakšnih 3.000 €? Ker je pa omenjeni osebek znan po pogoltnosti in nenasitnosti, je pa jasno, da o penziji niti pomisli ne!
Gost | 30.09.2007 ob 15:10Citat Odgovor
Res je. Vsako leto ponavlja tisto zgodbo o sivi lisi. Naredil ni pa nič, oziroma je, sebi in svojim prijateljem je napolnil žepe. Ščiti ga pa hčerka njegove bivše……. uslužbenke. Kje so kolesja pravice? Me zanima če so plače na Zvezi in društvih usklajene z zakonom?
Gost | 30.09.2007 ob 15:11Citat Odgovor
Menda samo bog ve, kako to, da se v imenu gluhih že celo večnost oglaša nekdo, ki sliši in goori, in verjetno le oni tam zgoraj ve tudi to, kako da se zelo malo oglaša predsednik, kar naprej pa razpreda že tisočkrat premlete nesmisle in nebuloze njihov sekretar. A so tam še partijske razmere iz polpretekle zgodovine, ali kaj? Slovenske invaldske organizcije so avadne skrajno zbirokratizirane politične organizacije – in temu primerno so tudi skregani med seboj – takšni “poklicni govorci”, ki nikoli nič ne povedo, jih pa veselo vodijo za nos in žejne preko vode. Naj TV Slovenija predvaja naključno izbranih 10 javnih nastopov tega Redžota, pa boste videli in slišali, da v zadnjih dvajsetih letih še niti povedal ni čisto nič, naredil pa še veliko manj. Zvezo gluhih pa ima v svojih rokah menda že od rojstva! Gost | 30.09.2007 ob 15:16Citat Odgovor
Zgoraj napisana tri mnenja so še kako resnična – še premalo ste povedali! Jaz pa temu ne bom nič dodal. Grem pa stavit kolikor hočete in kar hočete, da se bo na to vaše pisanje kaj kmalu odzval kdo, ki bo napisal, da napadate uboge invalide! Ne bo se oglasil Redžepovič, ne bojte se – za kaj takega pa on že nima jajc… Oglasil se bo nekdo, ki mu bo on narekoval, kaj naj napiše. Tudi to ne bo nič novega.
Gost | 30.09.2007 ob 15:26Citat Odgovor
Redžepovič spet meglo prodaja naivnim ljudem. Javnost pa mu še kar naseda. Sram nas je lahko, da se pustimo človeku, ki je iz gluhe populacije Slovenije naredil idiote, vleči za nos.
Gost | 30.09.2007 ob 15:33Citat Odgovor
Jasno, da se bo oglasil predsednik Planinc ali pa Redžepovićev prijatelj Vidmar, ki je tiskarno Dan z njegovo pomočjo spravil v stečaj, stroje pa poceni prodal Borisu mega bogatašu invalidskemu podjetniku, ki ima še vedno v rokah škarje in platno v invalidskih organizacijah.
Gost | 30.09.2007 ob 15:36Citat Odgovor
Če ne prej, so imeli gluhi leta 2005 priliko spoznati na podlagi dokazov, kaj počne Redžepovič, pa niso verjeli poštenim in dobronamernim ljudem, ampak spet njemu. Zelo zvito manipulira z njimi, oni pa jamrajo in se pritožujejo celo čez tiste, ki jim pomagajo. Torej so si kar sami krivi. Veliko bi lahko naredili slovenski mediji (vseh vrst), a kaj ko je tudi tu stanje vse bolj borno – pravih novinarjev je kaj malo, pogumnega pa nobenega več. Razvpiti primer Petek je pač dosegel svoj namen! Tale doživljenjski vodja gluhih je pa vsaj tako dobro zaščiten kot so bili tisti, ki so naročili prebutat Petka.
Gost | 30.09.2007 ob 15:39Citat Odgovor
Ali je kdo v TV prispevku morda opazil, da je kdo kaj vprašal kakšnega gluhega? Ne? Seveda ne! Niti novinarjem niti gluhim to ni dovoljeno! In kdo jim prepoveduje? ON!!
Gost | 30.09.2007 ob 15:44Citat Odgovor
Nekdo je podvomil v zakonitost plač funkcionarjev v invalidskih organizaicjah. Bodite prepričani, da so v skladu zakonom, so pa zelo visoke! Ampak to je le del njihovih prejemkov – pri mnogih niti polovica! Pri temu, okrog katerega je danes največ besede, že ne!
Gost | 30.09.2007 ob 15:45Citat Odgovor
Drago Kos in Nataša Pirc-Mustar: AKCIJA!!
Gost | 30.09.2007 ob 15:46Citat Odgovor
Saj je pisla ena novinarka takrat o teh stvareh, pa ni imela dovolj poguma, da bi dreznila v osje gnezdo. Se je raje spustila v pisanje o Forumu in nepomembnih stvareh. Očitno danes novinarji niso več raziskovalci, temveč zgolj pisuni, ki napišejo članek po liniji najmanjšega odpora. Izziv za novinarje Dnevnika! Raziščite situacijo v Zvezi gluhih in naglušnih in povejte vse kar se tam dogaja. To je ena navadna banda.
Gost | 30.09.2007 ob 15:48Citat Odgovor
Jaz imam pa še en predlog: javno vprašajte enako večnega Janeza Kocjančiča, če je kaj ukrenil na podlagi prijav o nepravilnostih v času Olimpiade gluhih v Avstraliji leta 2005. In ker ni ukrenil prav nič, ga vprašajte, kako to, da svojemu prijatelju redžepviču ni vsaj malo izprašal vest! Ali je pa nihče od njiju sploh nima!
Gost | 30.09.2007 ob 15:52Citat Odgovor
Če smo pošteni, so takrat vsak po en člančič napisali trije novinarji, res pa je, da ni nihče upal nič več ko to. Novinar Slovenskih novic, ki pa je prejel ogromno podatkov in nekaj dokazov o nepravilnostih, pa je naredil tole: šel je vprašat Redžepoviča, če je vse to res. Ne boste verjeli, ampak Redžepovič je vse zanikal – in “novinar” ML si niti člančiča ni upal spisati!
Gost | 30.09.2007 ob 15:52Citat Odgovor
Vem da pred dvemi leti plače niso bile v skladu z zakonom. Kako to vem ? Prebral na Forumu http://www.med.over.net, zanimivo, da je stanje po dveh letih še vedno nespremenjeno, navkljub pisanju množice ljudi, ki so z dokazi hoteli lopovom, ki jih kradejo stopiti na prste. Le zakaj je še vedno tako?
Gost | 30.09.2007 ob 15:57Citat Odgovor
Redžepović, Kocijančič, Vidmar, Šuštaršič, Planinc,….. imena vsi poznamo. A so oni bogovi ali kaj, da jim nihče nič ne more? Saj to je noro.
Gost | 30.09.2007 ob 16:18Citat Odgovor
Citat:
Redžepović, Kocijančič, Vidmar, Šuštaršič, Planinc,….. imena vsi poznamo. A so oni bogovi ali kaj, da jim nihče nič ne more? Saj to je noro.
Da, obnašajo se kot bogovi in tako se tudi počutijo. Ne le, da jim nihče nič ne more – stvar je še bistveno bolj nora: nihče se jim nič ne upa reči! Beri malce višje o posledicah, ki so jih doživeli tisti, ki so si upali…
Gost | 30.09.2007 ob 18:25Citat Odgovor
Citat:
Redžepović, Kocijančič, Vidmar, Šuštaršič, Planinc,…..pa dodajmo še Murija, Okorna, Maliča, ….noro.Gost | 30.09.2007 ob 15:59Citat Odgovor
A zakaj je še vedno tako? Nekdo je že zgoraj zapisal odgovor, ko je omenil Borisa Popoviča. Veste, Aljoša je zelo dober prijatelj Janeza, Janez pa je Milančkov še boljši prijatelj…. Prijatelji p drug o drugem veliko vedo, mar ne? In če bi spregovoril eden, bi tudi drugi, tretji,… in njihov sistem bi bil ogrožen. To pa oni obvladajo do potankosti, zo bonikoli nikomur uspelo. Edino upanje sta verjetno res Drago Kos in Nataša Pirc!
Gost | 30.09.2007 ob 16:04Citat Odgovor
Veste, dragi moji, ta njihova mreža je strahotno razpredena in vpeta v mnoge strukture, tudi tiste, ki z invalidi niti nimajo nič skupnega, imajo pa veliko opraviti z oblastjo (in to ne glede na barvo). Popolnoma razumem novinarje, da si v to gnezdo ne upajo dregniti. Tisti ljuje, ki so si pa upali javno kaj več povedati in celo z dokazi podpreti resničnost svojih navedb, so pa že čutili posledice. Zelo konkretne! Avtor prvotne spletne strani Zveze za šport invalidov je že eden takih! Banda je daleč premil izraz – na takem principu deluje kvečjemu mafija.
Gost | 30.09.2007 ob 16:13Citat Odgovor
Demokratična družba bomo tedaj, ko se bo s svojim komentarjem tukaj oglasil Jože Romšek, Dragutin Mate ali pa Barbara Breigar, ali pa morda Igor Šoltes in nam vsem povedal,i, zakaj tem ljudem niso doslej ntii papirjev pošteno pregledali? Dokler bodo pa ti mogotci lahko na TV Slovenija trobezljali, kar jim paše in predvsem, kadar to njim paše, in se hkrati redno izogibali soočenjem, pa smo v marsičem še najmanj 20 let v zgodovini. Živela KPS! Gost | 30.09.2007 ob 16:15Citat Odgovor
Maš prav. še bolj demokratičn adružba bomo, ko bo Slavko Bobovnik organiziral kakšno tako soočenje in nanj povabil tudi mene. Ampak ne le povabil: demokracija bo skoraj popolna,če bo dal tudi meni priložnost, da mu še pred snemanjem povem nekaj dejstev, tako imajo oni vedno vse vanprej zrežirano. Ne verjamete meni? Vprašajte Eleno Pečarič!
Gost | 30.09.2007 ob 17:52Citat Odgovor
O čem takem lahko samo sanjate. Dokler bo ta sekretar urejal in odrejal čisto vse, pa celo prikrajal, cenzuriral ali pa kar “režiral” prispevke, ki so o gluhih objavljeni na javni TV, dotelj ni niti najmanjšega upanja, da bi se sploh kaj spremenilo. Dokler je temelj obveščanja laž in izmišljotina, ne more biti drugače. Gost | 30.09.2007 ob 20:19Citat Odgovor
Vse to nam daje misliti, da je stvar zrela za podrobnejši pregled.
Gost | 01.10.2007 ob 02:28Citat Odgovor
A se ni ravno zaradi cenzure, ki so jo uvedli med obiskom v Avstraliji, začel odvijati klopčič? Zakaj se je vse ustavilo in pometlo pod preprogo?
Kje so odgovori na zastavljena vprašanja? Zakaj ti ljudje še vedno zasedajo položaje in gluhe v Sloveniji ovirajo pri njihovem razvoju? Ali bodo gluhi drugo leto še vedno siva lisa, kot vsa leta dosedaj? Tole novico shranimo do drugega leta, da bomo lahko primerjali. Ali še bolje primerjajmo jo z lansko letno novico. Iste besede, drug vrstni red. In Redžepović je nekakšen magister?
Sem na tv videl tadva gospodarja, planinca in redjepovića.
Pa sem ujel le drobec od slednjega pa malce novinarskega komentarja.
Pa to le zato, Ker mi to dol visi.
Ni namreč nikakršne volje da bi se karkoli menjalo oz urejalo. Ne med gluhimi, ne med slišočimi. In v takem primeru miheljnu dol visi.
Bi pa izpostavil to, da je z globokim glasom g sekretar bluzil o izobrazbeni strukturi gluhih. Kako da so zvečine s poklicno šolo.
Pozabil je pa povedat, da si je menda na račun Zveze ogledal vse kontinente, da so si zrihtali počitniška gnezdeca 1A, da so sebi in sorodnikom kao baje poceni zrihtali odkup stanovanj….
Ne bi govoril o terenskih avtih sejninah…
Sem pa sicer to le po forumih zvedel, nisem bil zraven.
Saj še mene mika zarad takih bonitet bit sekretar, verjetno pa nisem primeren ker ne potujem rad, pa verjetno je moja stopnja izobrazbe previsoka.
In,
vest imam.
Zanimiva je problematika homoseksualcev, ki je ogromna v primerjavi z našimi problemi, problemi gluhih.
Kar preberite tule:
Homoseksualnost so vse do pred nekaj desetletji razumeli kot duševno motnjo, ki se jo da zdraviti. Danes je položaj gejev in lezbijk drugačen, še vedno pa ne lahek.
Kot piše na spletnih straneh Mirovnega inštituta, se od oseb z istospolno usmerjenostjo še vedno velikokrat pričakuje, da jo bodo kazali samo v zasebnem življenju. Gejevski in lezbični aktivisti po vsem svetu se morajo vsak dan znova boriti z različnimi predsodki, vseeno pa so odločeni, da dosežejo enake pravice, kot jih imajo heteroseksualni pari, vključno s poroko. Slovenija je poleti uvedla zakon o registraciji istospolnih partnerjev, ki pa ne podeljuje takšnim parom enake pravice, kot jih imajo heteroseksualni zakonski pari.
Kako je z gejevsko zakonodajo po svetu?
Na Nizozemskem, v Belgiji, Španiji in Kanadi so poroke istospolnih partnerjev dovoljene, v ZDA pa jih večina zveznih držav izrecno prepoveduje. Edina država, ki dovoljuje poroko istospolnih partnerjev, je Massachusetts, poleg nje pa obstaja še pet držav, ki (za zdaj) nimajo ne zakona ne amandmaja, ki bi izrecno prepovedoval poroke, niso pa izrecno dovoljene.
Med države, v katerih imajo geji možnost civilne zveze ali registracije istospolne zveze, poleg Slovenije sodijo še Andora, Argentina, Brazilija, Hrvaška, Francija, Nemčija, Češka, Izrael, Velika Britanija, Portugalska, nekaj ameriških zveznih držav (Kalifornija, Connecticut, Havaji …), Islandija, Norveška, Švedska, Švica …
Skandinavske države najbolj liberalne
Prva država, ki je pravno gledano priznala istospolno zvezo, je bila leta 1989 Danska; prva, ki je priznala poroko istospolnih partnerjev, pa je bila 1. aprila 2001 Nizozemska. Tudi sicer skandinavske države sodijo med najbolj liberalne, saj večinoma izenačujejo položaj istospolnih in heterospolnih parov, na Švedskem in od junija še na Islandiji tudi glede posvojitve. Ravno tema skrbništva istospolnih partnerjev deli mnenja v številnih državah. Mnogi namreč menijo, da bi se geji sicer lahko poročali, nasprotujejo pa možnosti, da bi imeli otroke.
Izrael priznava vedno več pravic istospolnim parom. Maja je vlada ustanovila komisijo, ki je predlagala, naj v zakonodajo vključijo tudi pravico do dedovanja pri istospolnih parih, že februarja pa je sodišče za družino priznalo istospolnemu paru skupno skrbništvo nad otrokom.
Položaj je nasproten v muslimanskih državah, kjer so geji še vedno izločeni iz družbe, v Iraku so pred nekaj meseci geje celo zbrali na ulicah Bagdada in jih postrelili. Latvija, Poljska in Litva so edine tri države Evropske unije, ki so v ustavi zapisale, da je poroka opredeljena izključno kot zveza med moškim in žensko.
New Jersey na strani gejev?
V zadnjih dneh je največ prahu dvignila debata o poroki istospolnih partnerjev v ZDA. Vrhovno sodišče ameriške zvezne države New Jersey je odločilo, da imajo homoseksualni pari enake pravice kot heteroseksualni.
Pri tem pa je sodišče dodalo, da je v rokah zakonodaje, da sprejme odločitev, ali bo država dovolila poroko istospolnih parov ali kakšno drugo obliko civilne zveze. Primer so sodniki obravnavali potem, ko je sedem gejevskih parov dokazovalo, da jim ustava dovoljuje poroko.
Froncl sitarjev.
A zdej ste se pa name spravli? pa na geca?
za mihau (z malo) stoji mihau, ne pa neki čedokojekakav. Pojma nimam kdo je to. In mam dost teh psihosociologov sekretarskih bivsih in sedanjih.
Potrjujete to kar sem zapisal, da butalcem butale in butalska situacija ustreza.
In taki si boljšega ne zaslužijo.
Kar prav vam je.
K sreči nimam nič z vami.
K sreči sem en iz tistega dela gluhih, ki ni državljan (član zveze) B.
Revščina!
Franci ali nekdo iz Tabora osebe, ki vas vsa ta leta vleče za nos. Na provokacije dejansko ne mislim nasedati. Za Škondriča sem slišal oziroma prebral na straneh tega Foruma. Osebno človeka ne poznam, čeprav se je v mojem raziskovanju po temni preteklosti gluhe slovenske populacije večkrat pojavil, vendar samo kot ime.
Prosim samo, da se ne obtožuje oseb na slepo. Prav tako se mi zdi, da si primerjave s komerkoli nihče od nas, ki smo od vašega vodstva zahtevali samo pojasnila o problemih, ki jih imate, ne zasluži.
Očitno pa je, da so vas dobro prestrašili in vam oprali možgane z varikino.
Za sodelovanje na ti strani je potrebno obvladali seštevanje.
Morda bi kazalo namesto seštevanja zahtevati množenje ali deljenje, tako butalci kot je francis ne bi mogli dostopit, ker dvomim da obvladajo množenje.
Seštevajo pa na prste. (butalska univerza in akademija)
Drugo bi rekel.
Morda sem preuranjeno regiral na bebav butalski podtik da imam povezavo z nekom na ić priimkom. Pa nimam nič proti njim (dokler upoštevajo civilizacijske norme eu).
Namreč, zanimivo, da čim nekdo napiše nekaj proti sekretarju ZK in predsedniku CK (citat posta)
“Pozabil je pa povedat, da si je menda na račun Zveze ogledal vse kontinente, da so si zrihtali počitniška gnezdeca 1A, da so sebi in sorodnikom kao baje poceni zrihtali odkup stanovanj….
Ne bi govoril o terenskih avtih sejninah…
Sem pa sicer to le po forumih zvedel, nisem bil zraven.”
takoj dežurni butalci osebno planejo po piscu in to z bebavimi posti na nivoju industrijskih psihologov, sekretarjev ZK, raznih tajnic in priležnic, hvaležnih nastavljenih precednikov.
Ja,
prenagljeno sem reagirav na tak butalski post.
Reveži ste, po duhu, po morali in vesti pa še bolj.
MIHAU,Strokovno mnjenje je samo za Vas.Pričakujem Vaš odgovor,oziroma komentar.Lp
STROKOVNO MNJENJE
Podlaga za pripravo tega strokovnega mnenja so vprašanja, ki jih je postavil naročnik strokovnega mnenja. Mnenje se naslanja na relevantno literaturo s področja komunikacije gluhih, ki je citirana in navedena v seznamu literature.
Vprašanja naročnika so sledeča:
1. na osebni ravni:
– Kako gluha oseba funkcionira v komunikaciji s slišečo osebo ?
– Kako gluha oseba sprejema in razume dogajnja v odnosu s slišečo skupnostjo ?
2. na ravni gluhe skupnosti
– Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da gluha oseba lahko avtentično izrazi sebe, odgovorno sprejema odločitve in neovirano komunicira z državnimi in drugimi institucijami ?
3. dejanska organiziranost gluhe skupnosti v ostalih državah članicah EU in vključenost te skupnosti v smislu enakopravnosti v smislu stopnje samostojnosti
– Kakšna je organiziranost gluhe skupnosti v drugih državah članicah EU in tretiranje gluhe skupnosti v odnosu do državnih organov ?
1. Definicija gluhote.
Gluhota je nevidna motnja, ki je ljudje ne opazijo dokler ne pridejo v kontakt s človekom.
Najpreprosteje je oseba gluha, če ne sliši zvokov in glasov iz svojega okolja, naglušen pa jih sprejema le delno. (Košir, 1999)
To pomeni, da gluh lahko zazna zelo močne zvoke in to le nekatere ne pa vseh. Ti močni zvoki pa v življenju redkeje nastopajo. Posebno ne v govoru. Naglušen pa zazna tudi zvoke okolja, tudi govora vendar ne vseh in jih zaznava kvalitativno drugače kot slišeč človek.
Gluhota zmanjšan ali ugasel sluh (Medicinska, 1980 str 333)
Glede na mednarodno klasifikacijo okvar, prizadetosti in oviranosti ki jo je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija (Mednarodna, 1997) je gluha tista oseba, ki je izgubila sluh na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na nivoju 80Db ali več. Sem spadata popolna izguba sluha in zelo težka izguba sluha (več kot 91 Db). Naglušna pa je tista oseba, ki ima povprečno izgubo sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz na nivoju med 40 in 90 Db. Sem sodijo težka izguba sluha (71-91Db), zmerno težka izguba sluha (56-70 Db), zmerna okvara sluha (41-55 DB) in blaga okvara sluha (26-40 Db). Vse te okvare so biološke, fiziološke in nepovratne. Klasifikacija govori tudi o prizadetosti, ki je posledica doživljanja te okvare na nivoju posameznika. Te prizadetosti zadevajo lahko eno ali več področji na različnih nivojih. Ta področja so sporazumevanje, vedenje, telesne zmogljivosti, spretnost in prilagajnja okolju. Poleg teh omejitev na nivoju posameznika klasifikacija opredeljuje tudi oviranost kot posameznikovo nezmožnost ali zmanjšano možnost, da bi odigral za svojo starost in spol pričakovane družbene vloge. To so družbene posledice izgube sluha. Imenujemo jih oviranost in se nanašajo na orientacijo, zaposlitev, socialno integracijo v družbo in ekonomsko samozadostnost.
Tako vsaka izguba sluha povzroča poleg svoje biološke okvare, ki je nepopravljivo stanje, tudi prizadetost in oviranost na različnih vsebinskih področjih človekovega delovanja in v različnih stopnjah.
Navedene klasifikacije vsebujejo spoznanja, da gluhi imajo nekaj ostankov sluha in da se na podlagi takega sluha konstituira povsem nova osebnost človeka, ki ni slišeč človek minus sluh, ampak se gluhota odrazi na mnogoterih področjih človekovega funkcioniranja.
Definicije ne vsebujejo pomembnih spoznanj ali in v kakšni meri ti ostanki služijo razumevanju govora. Obravnavajo zgolj prag poslušanja čistega tona, ne pa prag razumevanja govora, auditivne lokalizacije govora, prag poslušanja v pogojih hrupa, sposobnost razlikovanja govornih fragmentov, časovne reakcije na akustično stimulacijo, akustičnega spomina.
Kljub opisu nekaterih bioloških pogojev se definicije ne dotikajo pomembnih dejavnikov za posameznikov komunikacijski razvoj, ki jih predstavljajo: čas v katerem je posameznik izgubil sluh, stopnjo izgube, nivo okvare, družino in njeno komunikacijsko naravnanost, čas ki je minil od izgube do intervencije, preostale kognitivne sposobnosti.
Z rehabilitacijo in osveščanjem ter informiranjem okolja se lahko prav prizadetost in oviranost posameznika omili in zmanjša ob sicer nespremenljivi biloški okvari.
2. Pomen sluha
Človek se nauči govora spontano ob pogojih da dobro sliši, ima ustrezno razvite duševne sposobnosti in razvite govorne organe s tem, da govor okolja posluša, ga imitira in rekombinira ter na novo ustvarja. Pri osebah z motnjo sluha prvemu pogoju ni zadoščeno. Zato ne doživlja sveta celovito, tudi auditivno, tudi sebe ne. To ima za posledico, da se verbalnega govora ne more naučiti, kjub ustreznem intelektualnem potencialu in ob dobro razvitih govorilih. Dejstvo, da otrok ne sliši, se najbolj pozna pri njegovem razvoju verbalnega jezika, govora in predvsem komunikacije.
Poslušanje je proces, v katerem se otrok uči prepoznavati in razumevati zvočne signale. Je rezultat iskanja pomena zvoka. Ključni elementi tega procesa zajemajo štiri stopnje: zaznavanje, razločevanje, prepoznavanje in razumevanje zvočnih signalov. Na stopnji zaznavanja se otrok preprosto odzove na prisotnost ali odsotnost zvoka, je pozoren na zvok. To sposobnost ima že 26 tednov star zarodek. Nekateri gluhi/naglušni imajo težave že na tej stopnji, da določenih zvokov ne zaznajo. Sposobnost razločevanja nastopi, ko se otrok nauči suprasegmentalnega razlikovanja jakosti, trajanja in frekvence (višine) zvoka. Znano je, da že novorojenček loči moški glas od ženskega. Nekateri gluhi/naglušni pa imajo težave na tej stopnji, da ne razločijo dveh zvokov. Zaznajo pa njihovo prisotnost, vendar med dvema različnima zvokoma ni razlike. Na stopnji prepoznavanja otrok ponovi ali pokaže na izvor zvoka. Za to je potreben spomin, ne pa tudi dojemanje. Ta proces je pri gluhih/naglušnih upočasnjen, ker je zanj pomembno učenje, ki predstavlja pogostost srečevanja z zvokom. Z zvokom se lahko srečajo le v posebnih pogojih in še to le z nekaterimi zvočnimi dražljaji ne pa vsemi. Ker se srečujejo le z nekaterimi zvočnimi signali in to mnogo redkeje kot slišeči otroci se prepoznavanje časovno zelo zavleče. Končna stopnja je razumevanje zvočnih signalov, ko otrok ne le ponovi, ampak z adekvatno reakcijo tudi pokaže, da razume pomen zvoka, ki ga je slišal. Vodi v razumevanje zvokov in seveda tudi besed. Otrokova reakcija na zvoke vedno bolj postaja beseda. Stopnja je posledica učenja, neprestanega poslušanja, akustičnega pomnenja, motorične dejavnosti, asociacijskih miselnih povezav, kot tudi kontrole nad lastno produkcijo. Pri gluhih/naglušnih se časovno zelo podaljša in ne dosega enake kvalitete kot pri slišečih otrocih. Posledice se ne kažejo le v tem, da posameznik ne govori, ali da ne govori razločno, ampak tudi ne razume povedanega, ne piše in ne razumeva napisanega ker si ni mogel ustvariti jezikovnega sistema kot osnove sporazumevanja. Oseba nima dovolj besed v svojem besednjaku, nima ustrezne vsebine za besede, ne pozna stavčnih struktur in s tem ne razpoznava sporočila ali si ga interpretira na osnovi le nekaj prepoznanih dejstev v sporočilu.
Zmožnost deliti z drugimi misli, želje, ideje in čustva loči človeka od živali. Medsebojno sporazumevanje je verbalno in neverbalno (kretnja, mimika). Oba načina sporazumevanja se prepletata. Že takoj po rojstvu se med novorojencem in starši razvijajo čustvene vezi, ki jih ponazarjajo obrazna mimika, dotik, glas. Lingvistična sposobnost se prične graditi na tovrstnem socialnem vedenju. Malček prične zvok povezovati z izvorom in pomenom. Predmete v okolici prijemlje, ogleduje, okuša, posluša. S pomočjo čutil sklepa na njihov pomen. Tudi sam proizvaja zvoke, joka, vokalizira, beblja, ob čemer se slušna in kinestetska povratna informacija strneta v možganih. Starši spremljajo otrokovo senzorno izkušnjo z jezikovnimi simboli. Ob številnih ponavljanjih sčasoma začne otrok povezovati besedo, simbol, s predmetom ali dejanjem. Otrokova misel tako dobi notranji govor, receptivni jezik, ki mu kmalu sledi tudi ekspresivna produkcija.
Neokvarjena slušna pot in kognitivni procesi ter primerni govorni organi so osnova za učenje jezika in govora. Dovzetnost živčnega sistema za fonološke, semantične in sintaktične sposobnosti pa ni časovno neomejena, ampak je povezana z določenimi časovnimi razdobji v življenju posameznika. Fonološko razločevanje se razvije v starosti enega leta. Semantične sposobnosti se razvijajo v prvih štirih letih, razumevanje sintakse pa se lahko zavleče do pubertete. Ta obdobja predstavljajo zato optimalen čas za učenje jezika in govora tudi pri otrokih s slušno motnjo. Zato je tako pomembno takoj po diagnozi začeti z vajami poslušanja in govora. Z zakasnitvami se izgublja optimalno obdobje posamezne faze in učenje v drugih obdobjih je manj učinkovito.
Okvara sluha, ki je prisotna že ob rojstvu, vpliva na odnos starši – otrok. Pogovarjamo se navadno na jakosti okoli 60 dB. Človeški glas ima kvalitativno – frekvenčno območje od 200 Hz do 7000 Hz. Večina soglasnikov, ki so pomembni za okoli 60% razumljivosti govora, se nahaja v frekvenčnem območju nad 1000 Hz. Dojenček, ki joka, a ima okvarjen sluh, ne sliši matere, ko mu govori oddaljena od zibke. Če joka, ga ustavi le pogled nanjo, oziroma pestovanje. Zato mati v nekaj dneh preneha ogovarjati otroka. Še huje, mati ga ima za »sitnega«. Zvočni signali, ki prispevajo k vezem med starši in otrokom, pojemajo in izginejo. Ko se to zgodi, ni odločilne stimulacije za razvoj poslušanja. Pomanjkanje otrokovega odziva starši lahko napačno razumejo kot emocionalno apatijo ali mentalno subnormalnost. Če zvočnih signalov naklonjenosti in ljubkovanja, ki povezujejo ljudi, otrok ne zazna, to vpliva na njegovo samozavedanje. Ne dozori zaželjen ljubeč odgovor otroka. Neprepoznani zvoki nevarnosti pa imajo lahko še hujše posledice.
Raziskave kažejo, da imajo naglušni otroci okoli dve leti zaostanka v razvoju jezika in govora, gluhi pa do pet let. Besede z različnimi pomeni, abstraktni pojmi, figurativni jezik, pregovori in fraze predstavljajo gluhemu nepremagljive ovire. Pomanjkljivost njegovega jezika in govora sta direktno sorazmerna stopnji in času nastanka okvare sluha.
Seveda je skupina gluhih/naglušnih zelo heterogena. Pomembno se razlikuje glede na stopnjo izgube sluha, čas ko je do izgube prišlo in s tem že doseženi govorni razvoj, vzroke okvare in nivo okvare (srednje uho, notranje uho, živčne poti ali centri) ter ožje in širše okolje. To vse vpliva na bodoč verbalni razvoj in ostale posledice, ki jih lahko opažamo. Čim večja je stopnja izgube in čim zgodneje v razvoju otroka je do okvare prišlo tem težje so posledice za razvoj verbalnega govora. Vendar se že blaga naglušnost odraža na govoru. Zelo opazen je govor zmerno naglušnih, medtem ko pri težki naglušnosti do spontanega razvoja govora brez tehničnih pomagal in vaj ne pride več. Gluhost in naglušnost je stanje, ki je nepopravljivo, neozdravljivo in se mu lahko le prilagodimo. Navadimo se živeti z naglušnostjo/gluhoto in čimbolj zmanjšati slabe posledice, ki jih prinaša. Za to obstoja le ena pot: praksa, vaje. Govoriti se naučimo s tem da govorimo. Bližnjice v alternativni medicini, zeliščih, bioenergiji, radiosteziji, parapsihologiji, kristalih in podobnem ni.
Poimenovanje Socialne težave Govorna percepcija Tonalna percepcija
Normalen sluh Ni Nad 8 m oddaljenosti Pod 10 dB
Lahka naglušnost Pri večji oddaljenosti govorca Do 5 metrov oddaljenosti 10 – 30 dB
Zmerna naglušnost Pri majhni oddaljenosti govorca Do 1 m oddaljenosti Do 60 dB
Težka naglušnost Resne težave pri normalnem govoru od blizu Na uho Nad 60 dB
Gluhota Govora ne sliši Ne sprejema Nad 90 Db
Tabela 1: Socialne težave pri posamezni izgubi sluha.
Razvoj gluhega ali naglušnega otroka poteka skoraj na vseh področjih po enakih razvojnih principih kot pri slišečih otrocih. Seveda to ne pomeni, da je popolnoma enak. Izguba sluha prinaša posebnosti v razvoju gluhega otroka in tega ne smemo in ne moremo spregledati. V največji meri izguba sluha vpliva na razvoj verbalnega jezika, govora in komunikacije. Ta pa je ozko povezan tudi z drugimi področji in vpliva na spoznavni, socialni in osebnostni razvoj otroka.
Drugačnosti v razvoju gluhega oz. naglušnega otroka niso posledica same gluhote, slabših sposobnosti, prizadetosti ali nezmožnosti, kot misli veliko ljudi. Vse potrebne lastnosti in spo¬sobnosti večina otrok ima. Ker pa je razvoj verbalnega jezika in komunikacije pri naših otrocih slabši, ne razumevajo dovolj zakonitosti sveta okoli sebe, primanjkuje jim informacij in razlag, njihovi socialni stiki so omejeni in možnost frustracij je večja. To pa se pozna v razvoju in napredku otroka. Nerazvit ali slabo razvit govor pa ima lahko naslednje posledice, ki se različno močno odražajo:
Zaradi nesposobnosti ali omejene sposobnosti za spontan razvoj verbalnega jezika se osebe z motnjami sluha kot socialna bitja zatekajo k nebeseni komunikacji, razvoju znakovnega jezika kretenj kot komunikacijske možnosti posameznika. Do tega razvoja lahko pride le v stiku z znakovnim jezikom. To pa je bodisi v družini gluhih staršev, ali med vrstniki v društvih gluhih.
Znakovni jezik pa ni enak besednemu jeziku ampak izpolnjuje predvsem druge jezikovne funkcije kot besedni jezik. Z ene strani je slabo raziskan vendar spoznanja kažejo na veliko skromnost v besednjaku, nestandardiziraosti v besednem redu, skromna so gramatikalna pravila, se ne notira, Tako je potrebno nebesedno sporočilo pogosto interpretirati iz konteksta, situacije, ker je samo premalo informativno. To predstavlja večpomenskost, interpretativnost ki je za prenos informacij zelo slaba saj dejstva niso enosmiselno določena.
Tako se komunikacija oseb z motnjo sluha nahaja na kontinuumu med verbalno in neverbalno komunikacijo
Kod most med slišečim in gluhim svetom se vzpostavljajo tolmači za znakovni jezik. Ti naj bi posredovali informacije med guho in slišečo osebo. Tudi v Sloveniji imajo gluhe osebe, ki si to žele pravico do brezplačne uporabe tolmača v vseh stikih z javnimi službami poleg tega pa v določenem deležu tudi v privatnih stikih.
Kvalitativno in kvantitativno drugačne komunikacijske spsobnosti oseb z motnjo sluha pa se posledično v različnih stopnjah odrazijo tudi v
• Mišljenju gluhe osebe V stari Grčiji in Rimu so smatrali, da so gluhi intelektualno manjvredni in da jim ne pripadajo iste pravice kot ostalim ljudem. Tako mnenje je zagovarjal celo veliki antični filozof Aristotel.
Stališče, da so gluhi v svojih kognitivnih sposobnostih bistveno slabši od drugih, je prevladovalo tudi še v tem stoletju nekako do 2.svetovne vojne. Na splošno so menili, da gluhi dosegajo dve¬letni zaostanek na inteligenčnih testih in petletni na testih znanja. Zato so bili prepričani, da so kognitivne sposobnosti pri gluhih kvalitetno in kvantitetno drugačne kot pri slišečih in da so te razlike posledica gluhote (Pinter 1933).
Od konca 2.svetovne vojne pa do konca šestdesetih let je prevladovalo stališče, da gluhi niso intelektualno manjvredni, vendar pa obstajajo določene kvalitativne razlike. Gluhi naj bi bili enakovredni slišečim predvsem na konkretni ravni, ne pa na abstraktni ravni. Avtorji (npr. Myklebust 1964) so smatrali, da so razlike med slišečimi in gluhimi predvsem posledica slabšega jezikovnega razvoja gluhih ljudi. Zato mentalni razvoj in intelektualno funkcioniranje gluhih ne poteka vzporedno s slišečimi otroci. Piaget (1974) je menil, da imajo gluhi zaradi pomanjkanja slušnih dražljajev in izkušenj take primanjkljaje tudi v sposobnostih simboliziranja, kar se pozna v njihovem mentalnem razvoju.
Razumljivo je, da so strokovnjaki prihajali do takih zaključkov, saj so preizkušali inteligenco gluhih ljudi z zanje neprimernimi preizkusi, ki niso upoštevali njihovega jezikovnega razvoja. To pa je približno tako, kot če bi afriškega otroka preizkušali s testom, ki je izdelan za Evropejca. Tako so na the, pretežno verbalnih testih dosegali precej nižje rezultate kot slišeči. Podobne rezulate dosegajo otroci iz drugačnega, neslovenskega kulturnega in jezikovnega okolja na slovenskih preizkušnjah.
Od konca šestdesetih let pa prevladuje prepričanje, da so gluhi na področju kognitivnih in intelektualnih sposobnosti povsem normalni ter da je mišljenje gluhih in slišečih podobno (Rosenstein, Vernon, Furth, Moores – 1987), le da se pri gluhih/naglušnih nekateri procesi pojavljajo nekoliko kasneje. Furth v svoji knjigi Thinking Without Language (1966) pravi: “Logično, inteligentno mišljenje ne potrebuje podpore jezikovnega simbolnega sistema. Inteligenca ni odvisna od jezika, pač pa je jezik odvisen od strukture intelekta.”
Danes je s pomočjo prirejenih in na gluhi populaciji standardiziranih testih dokazano, da imajo gluhi in naglušni ljudje podobno distribucijo inteligentnosti kot celotna populacija. Številne študije potrjujejo, da ni direktne povezave med gluhoto in inteligenco (Stančić, 1977)
Stališča filozofov in psihologov o odnosu med govorom in mišljenjem so tudi danes zelo raznolika. Od enačenja v smislu govor je enako mišljenje, do koncepcije po kateri je mišljenje relativno neodvisno od govora. Kar pomeni, če ni govora ni mišljenja ali v drugi skrajnosti mišljenje se razvije neglede na govor. Izgleda pa, da nimamo dovolj argumentov, da bi sprejeli katero koli od obeh navedenih stališč. Jasno je, da se mišljenje slišečih ljudi razvija pod vplivom celokupne senzorike, pri gluhih/naglušnih pa predvsem pod vplivom vida, brez akustične komponente. Zato strokovnjaki za sluh in govor izpostavljajo, da je mišljenje gluhih osnovano na vidnih slikah, predvsem konkretno, statično, manj pa abstraktno, manj dinamično in manj relativno.
Gluhi in naglušni so prav tako kot slišeči zelo različni po intelektualnih sposobnostih. Razpon se giblje od zelo inteligentnih do duševno manjrazvitih. Nikakor pa gluhota sama na sebi ne vpliva na nižje intelektualno funkcioniranje ljudi.
Zaključimo lahko, da imajo gluhi in naglušni otroci normalne intelektualne potenciale od zelo visokih do zelo nizkih.
• Akademskih znanjih. Če ugotavljamo, da imajo gluhi in naglušni otroci normalne intelektualne potenciale, pa moramo žal ugotoviti, da so njihovi učni in šolski dosežki bistveno slabši od pričakovanih in povprečno nižji od povprečnih dosežkov slišečih ljudi. Čeprav so nekateri gluhi ljudje dosegli najvišje znanstvene naslove, pa so povprečni gluhi ljudje manj izobraženi kot slišeči ljudje. Tudi zaposlujejo se na manj zahtevnih delovnih mestih. Ameriški podatki kažejo, da je 87% gluhih ljudi zaposlenih v manualnih poklicih (pri celotni populaciji pa je ta delež 50%).
V procesu izobraževanja gluhi in naglušni otroci dosegajo slabše rezulate že pri branju in pisanju. Po ameriških podatkih samo 5% gluhih otrok dosega visok nivo znanja, 30% pa je funkcionalno nepismenih. Med boljšimi učenci so predvsem naglušni otroci kot tudi kasneje oglušeli in gluhi otroci gluhih staršev.
Tudi slovenske raziskave kažejo funkcionalno nepismenost gluhih. To pomeni, da ne more dejavno sodelovati v družbenih dejavnostih pri katerih je potrebna pismenost ter zaradi pomanjkanja pisnih, bralnih, in računskih sposobnosti ne more prispevati k lastnemu razvoju ali razvoju družbene skupnosti v kateri živi. Osebe z motnjo sluha pomembno zaostajajo pri dokumentacijski, besedilni in računski pismenosti za slišečimi osebami. Zaostanki so posebej veliki pri bralnem razumevanju na višji ravni, pomembni pa tudi na srednji in najnižji ravni. Med temi sposobnostmi se vedno najslabše razvrste gluhe osebe, nekoliko bolje naglušne in najbolje slišeči vrstniki. Naglušne osebe so vedno bliže gluhim kot slišečim osebam. (Zupan 2007)
Ker je pridobivanje akademskih znanj verbalno pogojeno; bodisi da poslušamo predavanja ali se učimo iz knjig in zapiskov je neznanje verbalnega jezika usodno. Zaradi načina pridobivanja znanja, ki gluhim/naglušnim najpogosteje ni prilagojen, ostajajo nepoučeni, neinformirani, dosegajo nizke izobrazbene ravni. Najpogosteje opravljajo obrtno spretnostne poklice, kjer pa so vešči in se iskažejo kot samostojni in zelo sposobni.
Svet, v katerem živimo, je svet slišečih. Prilagojen je ljudem, ki se dobro besedno izražajo. Po njih se merijo šolski in poklicni uspehi. Takih zahtev ne zmorejo že ljudje, ki imajo slabše govorne sposobnosti ali pa so iz tujega jezikovnega okolja. Toliko težje so tem kriterijem kos gluhi in nglušni otroci.
Drugi razlog za nizke poklicne dosežke je predvsem praktične narave. Zaradi premajhnega števila gluhih otrok je zelo težko zagotavljati šolanje na prilagojen način za različne poklice in stopnje šolanja. Tako npr. celotna Evropa ne premore fakultete za gluhe (v ZDA imajo dve).
Mnogi strokovnjaki (npr.Vernon) menijo, da leži eden od razlogov tudi v izobraževalnem sistemu, ki gluhim ne razvija dovolj intelektualnih potencialov in jezikovnih sposobnosti. Večina šol je preokupirana s treningom govora in odgledovanja in zanemarja izobraževalno najbolj učinkovit način, t.j. totalno komunikacijo. Vernon na podlagi svoje raziskave (1969) trdi, da je totalna komunikacija, ki jo uporabljajo starši s svojim gluhim otrokom, mnogo bolj pomembna za otrokov razvoj kot še tako dober in izdelan predšolski program. Vendar najdemo v literaturi tudi resna nasprotovanja totalni komunikaciji v zgodnjem obdobju otroka in utemeljene ugovore (Košir, 1998). Vsekakor ta problem znanstveno ni dokončno razrešen. Na posamezniku in njegovi družini leži teža izbora in s tem povezana odgovornost.
• Socialne in emocionalne posledice. Človek je socialno bitje. Zanj je značilno življenje v družbeni skupnosti kjer se socializira in s tem sprejema norme sodelovanja, dela in odgovornosti. Zato pa je potrebna komunikacija med ljudmi.
Zdi se, da so gluhi/naglušni otroci res nekoliko bolj nezreli kot slišeči vrstniki. To pomeni, da so bolj nesamostojni, odvisni, neodgovorni, da so njihove dejavnosti bolj kratkotrajne, da slabše predvidevajo posledice svojih dejanj itd. Zakaj?
Pomanjkanje zgodnje komunikacije v družini prikrajša gluhe otroke za številne izkušnje in možnosti učenja, ki so slišečim otrokom samoumevne. Razumevanje različnih situacij je pri njih slabše, zato počasneje pridobivajo izkušnje in se nanje pogosteje neustrezno odzivajo.
Nekateri avtorji povezujejo socialno nezrelost tudi s pretirano zaščitniškim odnosom staršev in internatskim načinom šolanja, kar oboje podpira nezrelost.
Vendar lahko socialno nezrelost večinoma preprečimo tako, da zagotovimo čim bolj zgodnjo in kvalitetno komunikacijo s starši in okolico, da ga učimo odgovornosti, neodvisnosti in samostojnosti, da ga ne ščitimo pretirano, saj bi s tem ovirali njegov normalen razvoj.
Resnici na ljubo je potrebno povedati, da so v praksi (v povprečnih vzgojnih in izobraževalnih pogojih) nekatere od osebnostnih značilnosti: težaven, agresiven, rigiden, egocentričen, sugestibilen pri gluhih otrocih bolj prisotne kot med slišečimi otroki.
Osnovni vzrok je v dejstvu, da med slišečimi in gluhimi obstaja komunikacijska prepreka, ki gluhim povzroča ogromno težav. Za boljše razumevanje si oglejmo nekaj primerov:
– Večina gluhih otrok se rodi slišečim staršem, ki ne poznajo ne gluhote in ne kretenj, s katerimi bi se sporazumeli z otrokom.
– Slabša komunikacija vodi v osamljenost tako znotraj družine kot tudi nasploh v slišečem svetu, zato so razumljivi občutki zapostavljenosti, neljubljenosti, zavrnjenosti, kar seveda vodi v umikanje, zaprtost vase, sumničavost, depresivnost itd.
– Če ne razumemo gluhega otroka, ta doživlja napetosti, frustracije, rezultat pa so lahko napadi besa in agresivnost.
– Reakcije nerazumevanja v okolju otroka potrjuje v svojem nasprotovanju in sovražnosti.
– Pogosta je otrokova zgodnja odsotnost od doma in pogosta so neprijetna srečanja v zvezi s sluhom, ki jih otrok ne razume in ne mara.
Večina teh negativnih lastnosti je posledica pomanjkljivih možnosti sporazumevanja med slišečimi in gluhimi ljudmi. Če se torej pri gluhih pojavljajo negativne lastnosti, te nikakor niso posledica gluhote same, ampak posledica nerazumevanja in napačnih pristopov in postopkov slišečega sveta do gluhega človeka. S pravimi odgovori na problem gluhote pa lahko osebnostni razvoj gluhih normaliziramo.
V prid temu govorijo raziskave, ki kažejo, da imajo otroci, s katerimi se komunicira na njim prilagojen način, normalen socialno-emocionalni in osebnostni razvoj ter vedenje. Na to bi sklepali z izkušenj z gluhimi otroki gluhih staršev (ki zgodaj vzpostavijo kretalno komunikacijo), za katere pogosteje velja, da imajo normalen osebnostni razvoj. Vendar so verjetni razlogi tudi drugje. Gluhi otoci gluhih staršev so pogosto gluhoto podedovali, kar predstavlja ozko usmerjeno okvaro. Pri gluhih otrocih slišečih staršev pa je pogosto okvara mnogo kompleksnejša. Zato tako primerjanje ni posem primerno.
Ker je komunikacija gluhega/naglušnega slaba ali je ni, ga nerazvitost verbalnega govora oddaljuje od ljudi. Obdajajo ga predvsem predmeti. Ravnanje slišečih ljudi si samosvoje razlaga le na osnovi videnega. Teh razlag ne more ustrezno preveriti. Njegove socialne izkušnje so skromnejše in drugačne kot so izkušnje slišečih ljudi. Z okolico lahko prihaja do nesporazumov. Emocionalno in socialno vedenje se pod vplivom takih izkušenj lahko spremeni. Okolico doživlja ogrožujoče, postaja introvertiran, ravnodušen ali apatičen, prisotni so občutki zapuščenosti, manj vrednosti, fobija preganjanja, je bolj pasiven v smislu interesov, agresivnejši do okolja.
Gluhi/naglušni obstoje odkar obstoja človeštvo. Gluhost/naglušnost prizadeva psameznika v vseh straostnih obdobjih. Gluhi otroci se rode delavcem, obrtnikom, kmetom in intelektualcem ne gelde na družbeni sloj. V zgodovini so bili gluhi/naglušni s strani slišeče večine deležni različnih obravnav od izpostavljanja in uničevanja, preko usmiljenja, do počasi se prodirajoče zavesti o enakopravnosti in sodelovanju enakovrednih. Vsa dosedanja prizadevanja za verbalno komunikacijsko uspobitev niso prinesla zaželjenih rezultatov. Zaradi komunikacijske omejenosti in pogoste socialne potisnjenosti so se gluhi/naglušni začeli združevati in organizirati v svojih društvih. Tu so lahko kinetično komunicirali med seboj in s tem zadostili osnovni socializacijski potrebi. Tako je prišlo do prvega pogoja za razvoj in širjenje nebesedne govorice rok. Tako imamo danes v mnogih državah sveta lokalna društva gluhih in naglušnih. Ta se združujejo v regijske in državne zveze. Državne zveze se povezujejo v različne federacije in tudi Svetovno fedracijo gluhih. Najpogosteje obstoji samostojna zveza gluhih in samostojna zveza naglušnih. Komunikacijske razlike med skupinama so prevelike in iz tega izvirajo različne potrebe, ki jih realizirajo v društvih. V zvezah gluhih so prisotni tolmači v znakovni jezik, ki pa niso njihovi uslužbenci in niso interesno vpleteni. V ta namen najemajo tudi zunanje neodvisne tolmače, strokovnjake različnih področji svetovalce in zagovornike posameznikovih osebnih pravic. Posameznikovo prevzemanje odgovornosti v zvezi s skromno informiranostjo, možnimi manipulacijami navskrižjem interesov je zavarovano do največje možne stopnje. V teh okvirih se razvijajo posebne prireditve za gluhe in naglušne. Športne, umetniško ustvarjalne, samosvoje drugačne. Tako je danes nebesedni jezik gluhih tisti povezujoči in identifikacijski element, ki jih povezuje v svetovno enotno skupnost gluhih. Pripadnost gluhi skupnosti je močnejša in bolj prisotna kot identifikacija s kulturo naroda katere dejanski člani so. Jezik in podoben zgodovinski razvoj jih konstituira kot posebno svetovno kulturno skupnost. Pripadnost tej skupnosti pa ni pogojena s stopnjo izgube sluha ali časom nastanka izgube. Je preprosto socialno identifikacijska odločitev posameznika, ki jo sprejme glede na lastne izkušnje, možnost osebne realizacije, počutje in neodvisno od želja staršev, partnerja ali širše družbe. Do lastnega izbora imajo vso pravico. Lastni izbor ne predstavlja neuspeh ali poraz za nikogar. Tako je danes z identifikacijskega stališča človeštvo razdeljeno na svet gluhih in svet slišečih. Označujejo ju pomembne razlike v jeziku ki ga uporabljajo, ustvarjalnosti, interesih, aktivnostih, socializaciji, izobrazbeni ravni, skratka v dveh različnih kulturah.
• Posledice v motoričnem razvoju. Gluhi in naglušni otroci imajo v povprečju več težav v gibalnem razvoju kot slišeči vrstniki. Pogostejši so problemi z ravnotežjem, med gluhimi je več levičarjev kot med slišečimi vrstniki, več je grafomotoričnih težav itd. Vzroki za te težave so verjetno večinoma isti, kot so vzroki za izgubo sluha.
Mnogokrat smo v svoji skrbi za otroka preveč osredotočeni samo na govorni in jezikovni razvoj in pozabljamo na otrokov celovit razvoj. Naš otrok potrebuje mnogo spodbud: za gibanje in šport, za risanje in barvanje, za ročne spretnosti, za spodbujanje vseh čutil itd.
Motorični razvoj je lahko oviran zaradi pomena sluha pri kontroli in regulaciji gibanja. Zvok je pomemben za sinhronizacijo in ritmizacijo gibanja. Oviran je lahko zaradi organske okvare ker je v srednjem ušesu tudi ravnotežnostni organ človeka ali pa zaradi pomanjklivih motoričnih izkušenj. Tako strokovnjaki za sluh in govor na osnovi izkušenj ugotavljajo težave v statičnem in dinamičnem ravnotežju. Otroci se veliko gibajo in si skozi igro in sodelovanje pridobivajo motorično prakso. Zardi pogoste izkjučenosti gluhega/naglušnega iz otroške igre, nepoznavanja pravil, si ne pridobiva ustreznih izkušenj. Ker je bolj opazovalec postaja nevešč, manj spreten.
• Posledice v vedenju in osebnosti. Če sodimo po raziskavah, so motnje vedenja pogostejše med gluhimi in naglušnimi (8 do 22 %) kot med slišečimi otroki (7 do 10 %). Otroci naj bi imeli več težav z vrstniki, več naj bi bilo fizične in psihične agresivnosti, impulzivnosti, hiperaktivnosti, egocentričnosti, primanjkuje jim razumevanja in empatije do ostalih ljudi itd.
Da so vedenjske motnje med gluhimi tako pogoste, je verjetno več razlogov, ki so posledica interakcije med fiziološkimi in psihološkimi faktorji. Nekateri od teh so povzročili tako gluhoto kot tudi pogoje za vedenjske težave (npr. kaka infekcijska bolezen je lahko vzrok tako za izgubo sluha kot tudi za hiperkinetičnost).
Najbolj pomembni vzroki pa so verjetno povezani s težavami v socializaciji. Ti otroci ne znajo na ustrezen način zadovoljevati svojih potreb ali izražati čustev. Ne vedo, kaj se od njih pričakuje in zakaj. To pa je v veliki meri posledica pomanjkljive komunikacije v otrokovem odraščanju.
3. Literatura
Košir S. (1998). Utemeljevanje totalne komunikacije. Defektologica Slovenica Vol 6, No. 1 str 64.
Košir 1999. Sluh naglušnost in gluhost. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Ljubljana 1999
Meadow, P.K. (1980). Deafness and Child Development, Edward Arnold.
Medicinska enciklopedija 1 (1980). Državna založba Slovenije, Ljubljana
Mednarodna klasifikacija okvar, prizadetosti in oviranosti (1997). Institut za varovanje zdravja R Slovenije.
Stančić V. (1977). Intelektualni razvoj osoba oštečena sluha. Fakultet za defektologiju Zagreb.
Zupan Nataša, (2007) Funkcionalna pismenost oseb s slušno motnjo. Diplomska naloga Pedagoška fakulteta v Ljubljani
dolga solata.
Je kar za razmišljat.
Si pa nisem na jasnem za kakšno mnenje gre, čemu služi, kdo je naročnik.
Dosti misli se mi rojeva, marsikaj bi imel za pripomnit.
Moram počakat da se mi malo usede.In za analkizo bi rabil dosti časa.
Nik je zanimiv.
Pa nekatere jezikovne nerodnosti se mi vzburile izvenčutno percepcijo.
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/271841/?done
Da ne boste gluhi in naglušni spet rekli, da niste vedeli, da se kaj dogaja okoli vas. Prave ovce ste. Sram vas je lahko.
Ml pomeni verjetno, da ste mlajši (junior?), in torej obstoja en starejši (st). Kako pa če so v treh generacijah marjani (starejši, mlajši in pol?) Dobr, če je en pokojni, napišeš verjetno p. Morda se prav napiše Šker M Marjan? kdo bi vedel izraz in kratico.
Mislim da zaradi svoje mladosti stvari ne dojemate v celoti ampak nekoliko zlahka in ozko.
Mislim, da je rok za prijavo in zbiranje podpisov potekel.
Nadalje,
za predsednika ni dovolj da zna pisati sporočila.
nadalje,
ni dovolj da si najboljši kandidat, moraš biti izvoljen. Se pravi, da moraš ljudi pridobiti (prepričati), ta gospod jih pa očitno ne, če imate kljub svoji mlajšosti toliko za povedati o njemu.
Biti kandidat je lahko zgolj cenena samopromocija, promocija stranke, lahko je pa tudi prilika da javnost seznanite z neko problematiko in svojimi pogledi nanjo (glejte npr ga Eleno).
Seveda pa, če ste izvoljeni ste dosmrtno finančno preskrbljeni.
Napisati bi morali, da bi bil ta vaš gospod, ki ga povsod in v vsem vidite, najbolj primeren za predsednika. Ostalo je bluzerski način.
S tem in takim načinom se ne norčujete le iz omenjenega gospoda ampak tudi iz predsedniških kandidatov in izbranca na volitvah.
Imajo ti kandidati dosti dobrih lastnosti, zato me moti vaše posredno norčevanje iz njih.
Moje osebno mnenje pa je, da je ta funkcija oz urad nepotreben, in bi kar nekaj prihranili z ukinitvijo.
ZDA imajo npr samo enega.
Drugi pa po dva (npr Ita, Nem, fra, Hr) nekateri pa imajo namesto tega krala.
A mi lahko nekdo končno pove kdo je ta Škondrič? Kjerkoli je kaj napisanega o korupciji na ZDGNS se pojavlja njegovo ime. Poizkusil sem poizvedeti kaj več o tem osebku, ki več kot očitno zelo veliko ve o teh stvareh, pa mi ni uspelo o njemu nič slabega izvrtati. Po podatkih, ki jih imam je Škondrič poizkusil gluhe in naglušne v naši državi popeljati v 21. stoletje, pa ga je veliki Redžepović enostavno odžagal, zaradi denarja, ki bi ga moral porabiti za socialne programe. Ja to tiste, ki naj bi jih sam vodil-na papirju seveda. Da pa je tale Forum poln Redžepovićevih slug pa je več kot očitno. Me zanima koliko jim Redžo plača za tole blatenje človeka, ki je delal za invalide na ZDGNS. Bi mogoče Meri vprašali iz MDGL? Zakaj njo, ker je še do nedavnega veliko vedela o nepravilnostih, danes pa sedi v MDGl na dinarčkih in poziciji, ki ji med gluhimi prinaša ugled in gibanje v eliti.
Dragi Mihai, Ilegalec…je Čedo Škondrič.
Lepo, da si začel pisati sam o sebi lepe stv ari. To sicer ni v redu, razmem pa da se želiš predstaviti kot lep.
Zato ti bom pomagal in če želiš bom še jaz pisal, da si najlepši, največji, najmočnejši, najbolji i slavan i njemu u 21. stolječu niko nije ravan!
Opazovalec
Vi Redžotovi prijatelji imate pa res preganjavico. Tale Čedo pa res mora biti Car, da se ga tako bojite, kajne? Pa kaj vi tam pri koritu mislite, da samo Čedo na taLe Forum piše. Kako ste samovšečni in arogantni. Vaše mnenje je, da se vas vsi bojijo, kajne. Neče to tako drugovi, ti odgovarjam opayovalec.
bol ko vaša prepucavanja me zanima kaj je bilo sklenjeno ko je bil nek pogovor uradne strani in fiho. Morda dva dni nazaj.
Nikjer nič ne piše o ničemer. ne o rednih ne o izrednjih dogodkih.
Ves svet je že virtualen, še kitajci (celo vojno se gredo z zda) samo gluhi v sloveniji niso zraven.
Statuti, pravilniki, zapisniki sestankov…..
A ste že kdaj slišali za pojme informiranost, informacije javnega značaja?
Gotovo večina ne ve kaj je to.
Ste ko alice v čudežni deželi.
Nek samosvoj svet.
Vsi žele čimveč informacij, le gluhi jih žele čimmanj, čeprav je ravno internet gluhim pisan na kožo.
Je pa res da prsti niso dovolj (za tipkanje), potrebna je tudi glava in srce (pogum)
Ampak boli me, figo mi je mar.
Kar želite, to mate.
In prepucavajte se o nekem škombriču.
Zanimalo me bi lahko le to, a je on gluh in kakšen interes ima on pri stvari.
(boj za pravico in altruizem? (ne me basat, je kapitalizem), maščevanje? (no bi še šlo), želja po oblasti (bi tudi še šlo.
Namreč oblast bi vsakega pokvarila, morda celo miheljna. 99,99 sem sicer ziher da me ne bi (ker sem težek, zaje… in čudak), ampak čist 100 pa spet nisem.
Kje je garancija, da ČŠ po prevzemu vajeti ne bi spremenil “ime” v AR.
Je ni.
Pa brez zamere.