Moja draga omica, vem da me vidiš
Saj sploh ne vem kje se me glava drži…pa vseeno morem to nekam zlit. Danes, dvajset minut čez drugo popoldan je za vedno odšla moja draga omica. Tri dni preden bi slavila svoj 80.rojstni dan. Ni ji bilo usojeno, da bi ga dočakala.
Začelo se je prejšnjo soboto, pred enajstimi dnevi, ko sta z mamo misle it na sprehod ampak je omico presenetla ostra bolečina v prsih. Spet reli čez mesto, takoj v bolnico, kreganje z zdravniki ki je niso hoteli takoj sprejet in…infarkt + vnetje trebušne slinavke. Oboje hkrati. Tretji infarkt. Par dni samega ležanja, nič hrane, nič vode…samo infuzije, to človeka zlomi, tako psihično kot fizično. Ko je v nedeljo že kazalo da se bo vse skupaj le počasi izboljšalo pa je v ponedeljek sledio hudo poslabšanje – srček je delal premalo da bi bila sposobna preživet več kot nekaj dni, polek vsega pa še težave z dihanjem in ledvicami. Ampak moja omica je bla tak kot celo življenje do zadnjega trenutka močna in optimistična, rekla je da hoče domov in da ji bo doma boljše, da bo začela hodit in da bo psihično prišla k sebi. V kočni fazi pa umret doma je bila njena največja želja, je rekla da 80. rojstnega dneva noče dočakat v bolnici in da se raje en dan prej ubije. Ko pa je blo že vse zmenjeno da gre jutri domov…in še par minut preden je zaprla svoje utrujene očke je vprašala kolko ur še do odhoda domov…samo na to je še čakala. Zelo si je zaželela juhice ker je zaradi preiskav zamudila kosilo in medtem ko je jedla je blo pa konec. Saj ne morem verjet, ne morem sprejet tega. Enostavno ne morem. Ko sem prisel cez par minut nazaj v bolnico sploh nisem dojel…to se ne dogaja.
Ko bo se zdaj lahko pogovoril z njo…da bi dobil njen odgovor, upam da vsaj zdaj manj trpi kot je v zadnjih dnevih. Grozno, grozno, grozno jo bom pogresal! Skupaj sma bla vse odkar sem se rodil pa do danes. Z omico in dedekom sem prezivljal cele poletne pocitnice, ko sem bil mali sem sel k njima zjutraj spat ko sta sla ata in mama v sluzbo, skupaj smo igrali nogomet v najvecji poletni vrocini, se smejali…ko sem hodo v solo je omica vsak dan prisla k nam in skuhala kosilo…vedno, vedno je dala od sebe vse kar je le lahko! Definitivno najbolj prijazna oseba na tem svetu kar jo poznam…znala je poslusat, pomirit cloveka, svetovat, vzpodbujat…ko so bli VSI proti temu da si kupim motor mi je ona dala denar in rekla “Jure, moreš si izpolnit svoje želje.” Vsak četrtek sma sla skupaj v trgovino po nakup, to je bil ze prav najin obred. Hudo hudo bom pogresal to!
Rad sem poslusal njene pripovedi kako je blo ko je bla ona mala, med vojno, ko je sla delat,…nikol ni zmanjkalo besed in lahko bi poslusal ure in ure.
Ne morem več, prevec sem utrujen…mogoce nadaljujem kasneje.
http://med.over.net/forum5/read.php?108,2067491,2067491#msg-2067491
