Koliko nas je…Občutek imam kot da smo vse ženske zlorabljene…Občutek imam kot da so moški nezmožni se upreti…Občutek imam, da sta ljubezen in spolnost umazani do konca, ker smo jih umazali mi…To boli…Ker ni več neke čistosti, ljubezni..

Moji prvi spomini mi sežejo tja, do kakega tretjega leta, morda drugega…Spominjam se temne, zatohle sobe in kavča in zaprtih vrat in igre, ki naj bi bila igra, vsaj tako mi je bila predstavljena. Bila je zabavna in to me najbolj boli. Da sem verjela v igro. Ko je stric zahteval od mene, da sega dotikam, se igram z njim, me silil, da ga gledam….Me zapiral v sobo in me silil v gledanje pornografskih filmov…Ne morem reči, da sem se upirala…Le kako, če pa je bilo vse novo?? Kako lahko oseba odraste v normalnega človeka, če se uči odnosov med moškim in žensko iz porničev? Če se odkar se spomne dotika moškega, njegovega penisa? Če je kdaj prisilil tudi njeno prijateljico k temu, da se ju je dotikal ne neprav nečin, stari kakih 10 let…Ob gledanju porniča..Slabo mi je ko to pišem, vendar moram govoriti o tem, o vseh podrobnostih.
Ponujal mi je denar..Mi govoril, da sama to želim…Ko sem postala malo večji otrok, sem se začela zavedat, da to odrasli in otroci ne počnejo..Da sem še premlada zato…Takrat sem se malo začela upirati…Vendar odrasli znajo manipulirati z otroki..Povedal bom staršem, da si sama želela…Saj uživaš v tem…Poglej, saj je samo igra…
Samo igra, nič posebnega, jaz želim….Vse to se mi je utrdilo v možganih. Kriva sem jaz, sem že na kak način izzivala…

Iz otroka, ki naj bi se neprestano smejal in govoril in bil najbilj simpatičen otrok, sem postala tiha, vase zaprta deklica, odtujena od ljudi, še najbolj pa od sebe, plaha in boječa…Postala sem predmet, imela sem se za predmet.In se tako pričela obnašati. Predmet, ki mora postati čim bolj neviden, da postane neviden tudi zanj..

Stika s svojim telesom nisem več imela…Bila sem si grda, moje telo je bilo grdo…V petem razredu sem začela z prekomernim hranjenjem, da sem se zaščitila z odvečnimi kilogrami, mislila sem,da bom tako čim bolj neopazna za moške..Nisem hotela, da me vidijo..

Žal so me vseeno…

Potem so se te težave z hranjenjem na srečo uredile, dokler se nisem prvič res zaljubila. Prej sem se zaljubljala velikokrat, a le platonsko.Imela sem veliko fantov, a ne morem reči, da sem bila zaljubljena. Sovražila sem jih že na začetku..Vedno sem lahko dobila fanta, ki mi je bil všeč, vendar sem si v odnosih vedno nadela masko..Hladno, neprepustno masko..Brezčutno masko..Bežala sem od njih telesno in psihočno…Nisem prenesla dotika, izrazov ljubezni…A sama sem trpela bolj kot oni, ker sem vse samo tlačila in tlačila…Obrambe pred ljubeznijo so bolele bolj kot vse drugo..Ker sem se počutila vedno sama…Tako nevredna ljubezni, tako daleč od vseh, tako sama…Tako prazna…In tako nesrečna…Nikoli nisem verjela v to, da bom imela normalen odnos…

Stric mi je prebral prvo ljubezensko pismo pri dvanajstih in ga raztrgal na koščke. Bil je ljubosumen. Rekel mi je, da me nihče ne bo ljubil. Zmerjal me je z kurbo…Nekako pri dvanajstih sem se že upirala..Postajal je nasilen, vendar sem lahko kričala in ustrašil se je, da bi ga kdo odkril. Vendar se je nadaljevalo psihično nasilje, podkupovanje, itd…Bila sem kurba, vse najbolj grde stvari. Pa ne vem zakaj.

Kje so bili starši? Kje je bila družina??????
Mislim, da imam zato tako neznosno hladen in odtujen odnoss starši…Kolikor se trudim, nemogoče je, da bi se izšlo…Ne prenesem jim…V meni je toliko jeze do njih…Pa jim ne morem povedati, nikakor…
Ne morem…
Rada bi se razumela z njimi..Vem, da me niso mogli zaščititi, ni njihova krivda..:Pa vendarle…Oče bi me moral zaščititi, kao…Velika ikona zaščitništva…In mama bi me morala objeti…
Sestri se je dogajalo isto…Posledica je bila bulimija..Jaz vsega tega kao ne vem..Vendar vem…Med nama je veliko napetosti…Ker veva druga za drugo, a o tem ne govoriva. Ker ne veva, da druga ve za drugo. Rada bi jo objela in ji povedala..Vendar med nama ostaja le skrivnost..Sram, odtujenost…Spominjam se kako sva kot majhni punčki ponoči vstali in vzeli vrečko s piškoti, ki jih je babica spekla prejšnji večer. Usedli sva se na mizo in jih v tišini jedli..Kot dve zaupnici..Počutili sva se varno..
Nikoli ne bom pozabila..

Končalo se je nekje pri štirinajstih, ko je stric poskusil narediti samomor..Vendar je preživel..Zdaj je pol invaliden…Ko jih obiščem, ga sploh ne morem gledati. Dobil je, kar je zaslužil..SAmo še vedno se mi smili, saj je tudi on tak postal zaradi nekih dogodkov..

Moji odnosi z moškimi so bili vedno hladni..Jaz sem bila hladna in izbirala sem si hladne. Vedno sem bila nesrečna. Nikoli potešena. Niti fizično niti psihično.
Čeprav sem imela veliko fantov, nisem seksala do 20.leta.. Vsi dotiki ali občutek penisa so me zablokirali..Hotela sem zbežati, nisem se mogla premakniti. Takrat so se mi fantje zagnusili…Večinoma so se mi zagnusili s prvo izkušnjo z njihovim penisom. Pa najsi je bil v hlačah ali izven.

Moj prvi spolni partner je bil pazljivo izbran. Tak, s katerim se bo zgodilo daleč stran in ga ne bom videla nikoli več..Še kar sem uživala v svojem prvem seksu, toda zjutraj ga nisem mogla niti pogledati.Sram, gnus, občutek krivde..

Potem sem se prvič zaljubila..V fanta, ki je bil enako hladen, oziroma še bolj hladen kot jaz. Prav zato sem se najbrž toliko zaljubila..Ker mi ni kazal tega, kako privlačna sem mu, ker mi ni znal pokazati želje, ljubezni…Ker tega ni znal dati, jaz pa nisem znala sprejemati…Niti dati…V tem odnosu sem se počutila varno…Dokler nisem hotela več, dokler se nisem hotela naučiti ljubezni in vedela sem, da se je z njim nikoli ne bom naučila niti on z mano…Vedela sem, da moram stran, če hočem biti kaj več kot rastlina, kaj več kot predmet..Če hočem postati oseba.

V tistem času sem tudi začela razmišljati o otroštvu. Študirala sem socialno pedagogiko in knjige so me prisilile v razmišljanje o teh stvareh…Lahko rečem, da sem lezla po kolenih in brskala po zemlji..Če pogledam nazaj, sem bila v groznem stanju, počutju..

Potem sem šla naprej…Predvsem je pomagalo, da sem govorila o tem. Ko sem končala s prvo ljubeznijo, sem si privoščila pomanjkanja vrednot, itd…Bila sem nesposobna ljubiti in sposobna imeti le seksualne veze.
Kasneje,s svojim drugim resnim fantom, v katerega še vedno ne vem, če se bila zaljubljena, sem se odločila, da mu povem, in sem mu…On me je naučil na dotik..Naučil me je iti čez ovire v moji glavi, da sem premagala strah in se sprostila v spolnosti in prvič tudi zares uživala.

Vendar na koncu je mojo skrivnost totalno obrnil proti meni. Res je, da je imel psihične težave, resno, vendar pa to ni opravičilo. Takrat sem odšla stran od njega, saj sem imela občutek, da je pred menoj le še lupina.
Rekel mi je, da bom ko bom starejša, tudi jaz zlorabljala svoje otroke. Da je to splošno znano.
Najbrž si predstavljate kako sem se počutila..

Dobro…Šla sem naprej…Preživela pol leta totalnega boja same s sabo..:Ker sem se ponovno krivila za vse..Za preteklost, neuspešnost v ljubezni in nasploh delalal predvsem na sebi in svojem samospoštovanju. Mislim, da sem veliko dosegla. Ni bilo lahko, niti najmanj, ampak sem posvetila veliko časa temu…Jokala sem skoraj vsak dan, preživela veliko ur na dan v gozdu in samo razmišljala, razmišljala, da sem ja predelala vse, stokrat šla skozi svoje zgodbe, da sem videla kje točno je bil problem in zakaj sem tako reagirala.

Zdaj sem srečno zaljubljena..Če verjamete ali ne, v svojo prvo ljubezen..Oba sva se naučila ljubezni. Jo sprejeti in dajati in sva se končno spet našla, sposobna vzajemnosti….Z njim se počutim oseba in jaz.

Vendar pa imam skrivnost…Rada bi mu jo povedala, vendar se bojim…Kako naj mu povem nekaj, kar bo čisto spremenilo njegov pogled name???Kako???
Kako????S čim bi mi sploh lahko pomagal?

V tistih trenutkih, ko ležim v njegovem objemu in se počutim neznosno prazna in osamljena in nerazumljena, ker želim, da mi pomaga, pa sploh ne ve kaj je narobe?
V nerazumljivih dogodkih, ki kar nenadoma povzročijo mojo otopelost ali žalost, da bi najraje zbežala stran?
V trenutkih ko me duši, kot me je dušilo v vseh odnosih in sem zato zbežala iz njih, od tega pa nočem? Niti metoliko ne duši, razen v trenutkih, ko sva si preblizu?

Želim si mu povedati..Ta skrivnost je med nama, jaz to tako čutim..:Včasih, ko sem pod vplivom alkohola pride ven nejasna jeza do moških in tega, da me ne razume…

Kot nejasna jeza do staršev…

Kako naj rešim odnos s starši??

V spolnosti neizmerno večinoma uživam, morda si je celo bolj želim kot moj partner. Ali pa ne. Problem je, da ja z nikoli ne dam pobude. Nikoli v življenju tega še nisem storila. Pri svojih 26ih ..Žalostno, kajne? Sem pa vesela, da sem veliko strahov prebrodila. Morala sem jih, če ga nisem hotela ponovno izgubiti…Učim se…Pisati ljubezenske smsje, objemov, dotikov, besed ljubezni…Učim se že nekaj let…Včasih je občutek res neznosen, ampak mine, ko so moje besede sprejete…

Včasih se mi zdi, da padam ponovno v tisto temno luknjo, ki je vedno na preži, tja, od kjer se vedno težko poberem…Tam sem osamljena, nerazumljena, nevredna,brezpredmetna, grda, nesposobna…Takrat se najbrž spravim v preobremenjenost same s sabo, kar pomeni dosti ukvarjanja s svojim telesom, hranjenjem, nehranjenjem, občutki krivde, hujšanjem, ekstremnim količinam športa, kar prinese utrujenost inodtujenost od okolice ter veliko razmišljanja in izgubljanja v teh mislih.Velikokrat shujšam, da mi vsi pravijo, da sem shirana, jaz se počutim še vedno debela in grda. Trenutno imam obdobje,ko sem še kar zadovoljna s svojim telesom oziroma oredvsem neobremenjena z njim, morda zato, ker se počutim ljubljena in sprejeta.

Tenutno se počutim v srečnem obdobju. Takšnega še nisem imela. No, saj so bila, ampak večinoma so bila v samskem obdobju in so trajala malo časa. To pa traja že kar več kot 8 mesecev, le z občasnimi prekinitvami….Dušenja, strahov, nepojasnjenih solz, nezaupanjem, občutki neljubljenosti, nevrednosti, osamljenosti…Ki pa prihajajo iz mene…

Ne vem ali se jih bom kdaj rešila ali ne…Včasih se je res zdelo nemogoče…Včasih sem se počutila kot v začaranem krogu, velikokrat na meji s tem,da zbolim. Svoji žalosti pravim moja temna luknja. Vendar se trudim, zelo, ne dam se ji…Moram reči, da je to res težek proces, da sem dobesedno rila po tleh s koleni, če povem z pispodobo.

Upam, da bo ta moj mir trajal…Vendar vem, da nikoli ne smem zaspati, da moram biti v neprestani preži in se vedno truditi…Truditi za odnos, za spolnost, za ljubezen…Ker včasih pridejo iz mene stvari, ki so globoko pod zavestjo in me prestrašijo, takrat se vprašam kdo sploh sem.

Želela bi, da mi date kak feedback, le to…Predvsem pa to ali naj delim svojo skrivnost…Želim si jo, vendar me je strah…Predvsem izhaja iz mojih občutkov nevrednosti…Zakaj bi ga morila s tem? Precej nepomembno..Ne morem zahtevati od njega, da to sliši…To je moja stvar..
Morda sem le tako razočarana, ker je bilo moje prvo priznanje resnice tako grdo izrabljeno.

Kaj mi svetujete?
Mislite, da so moji napadi tesnobe,dušenja povezani s tem?
Res je, da v spolnosti ne doživim orgazma. Sama s seboj vedno in takoj. Z moškim nikoli. Ko sem že predtem, da me raznese, ko se mi vse vrti v glavi, se nenadoma vse konča in se počutim kot da sem na začetku..Kot da si ne dovolim tega v svoji glavi…Ker potem bom zopet postala šibka…pred moškim…

Pozdravljeni!

Hvala vam za podelitev svoje življenjske zgodbe z nami. Veliko krutosti ste že izkusili v svojem mladem življenju, zato me zelo veseli, ko berem, da se trenutno dobro počutite in da ste v srečnem obdobju.
Uredili ste si življenje, živite v zadovoljujočem partnerskem odnosu, vendar pa je med vama skrivnost, kot nek nevidni zid.
Moje mnenje je, da bi bilo dobro, da bi s partnerjem delili svojo zgodbo. Seveda, če to hočete oziroma ste pripravljeni. On je vaš najintimnejši prijatelj, nekdo, ki vam je blizu, ki vas ljubi, vas želi razumeti, tudi kadar imate »slaba« obdobja, zanj je gotovo pomembno, kako se počutite, kakšne občutke imate. Morda vaju bo izkušnja še bolj povezala.
Verjamem, da vas je strah. Verjetno vam ni lahko govoriti o teh dogodkih iz preteklosti, ki nikakor niso nepomembni in imajo gotovo vpliv tudi na vaše sedanje čutenje in čustvovanje.

Predlagam vam tudi, da se vključite v neko obliko strokovne pomoči za ženske, ki so doživele spolno zlorabo, kjer boste v skupini ali pa individualno s terapevtom razreševali svoje pretekle in sedanje stiske, povezane z zlorabo.

Srečno!