kaj bom sama s sabo
sploh ne vem kje naj zacnem.ce bi hotela povedat vse,bi blo prevec za brat.takole bom rekla.29 let stara,v 10 letni zvezi,5 letna hcer.nesrecna.to da so problemi in da veliko pretrpim zaradi ljubezni ne bom opisovala.enostavno sem nehala razmisljat o ljubezni.taki srecni.bolj me mori to,da sem nezadovoljna s seboj.da nocem bit vec taksna kot sem.imam zahtevno sluzbo.po naravi sem optimist in vedno dobre volje,ter nasmejana.rada grem ven s prijateljico in plesem in uzivam.ko se kje kaj dogaja sem vedno zraven.vsa polna energije.do tu je vse vredu.le sama s seboj ne znam bit.veliko stavri bi rada pocela,vendar sama sebe ne znam zmotivirat.ko sem doma,sem vedno utrujena,zaspana,nobene volje nimam.ponavadi se zleknem na kavc ali pred racunalnik.rada bi sla na kolo,tect,telovadit…vendar samo v glavi.rada bi se nehala basat s hrano….ampak spet samo v glavi.rada bi znala zacet uzivat vendar ne vem od kje naj najdem voljo.zaenkrat je se v nobeni trgovini nisem zasledila.s hcero sem veliko sama doma.je zelo naporna in me zahteva celo.ze danes se bojim kaj bo pozimi,ko ne bo kaj za početi.jaz nimam idej kaj naj delava,kam naj greva(se najraje hodim po knjiznici ali po igriscih).ampak enostavno sem se navelicala tega.dolgcas mi je.tudi ce sva skupaj.vsak dan si recem kako bova sle na kolo ali karkoli,pa potem ne zmorem toliko volje.osamljeno se pocutim.svojega problema vrjetno niti opisat ne znam dober.brezvoljna sem ko sem doma.rada sem v druzbi,da je polno ljudi okrog mene,rada se zabavam,le sama s seboj ali s hcerko vec ne znam in ne zmorem.tam odpovem.nasveti v smislu vstani,pojdi na sprehod…me ne prepricajo.ker sama vem kaj moram.rada bi nasla pot do tu…kako vstati…kako najti nek smisel,kako sploh preziveti dneve….ker so tako zalostno monotoni.
Pozdravljeni!
Veliko o vas pove že prvih nekaj stavkov. »nesrecna.to da so problemi in da veliko pretrpim zaradi ljubezni ne bom opisovala. enostavno sem nehala razmisljat o ljubezni.taki srecni.bolj me mori to,da sem nezadovoljna s seboj.da nocem bit vec taksna kot sem.«
Draga madalea, problemi v partnerskem odnosu, nesreča in trpljenje v ljubezni – to ni podlaga za srečno življenje in za rast motivacije. Naša življenja res lahko na en način ločujemo po področjih: družina, ljubezenski odnos, služba, družba…, vendar mislim, da so ta področja še kako povezana med seboj. Če ni sreče na enem, se to pozna tudi na drugih področjih.
Verjamem vam, ko pravite, da veste, kaj bi morali, pa ne veste kako. In da odpovedujete v odnosu do same sebe in hčerke. Volja in motivacija prideta takrat, ko smo zadovoljni s seboj. Kadar imamo »slab dan«, ko nam nekaj ne gre ali ko smo žalostni, ponavadi nimamo volje, da bi kaj počeli. Tudi takrat, ko se počutimo osamljene, neljubljene je tako. Takrat smo neradi sami s sabo in potrebujemo nekoga ob sebi, ki nas napolni z optimizmom, od katerega dobimo potrditev, da smo v redu.
Razen, da nimate ravno sreče v ljubezni, o partnerju, s katerim ste že 10 let, niste napisali nič. Kako se on vključuje v družinske aktivnosti? Imate oporo v njem vsaj pri starševski vlogi? Vas kdaj razbremeni v smislu, da on preživlja čas s hčerko? Morda ste preobremenjeni in zato odpovedujete.
Če trenutno ne zmorete volje, da bi šli na kolo ali telovadit, nič hudega. Saj ni treba, da začnete vse naenkrat. Gotovo pa je kakšna stvar, ki jo kljub nemotiviranosti za vse ostalo, vseeno radi počnete. Pomislite malo. Omenili ste knjižnico – morda radi berete ali kuhate ali kaj drugega. Začnite na tak način, da vsak dan zase naredite nekaj. Mogoče malenkost, vendar nekaj takega, kar bo res za vas. Vzemite si čas.
Premislite tudi, kako dolgo že traja ta nemotiviranost, otopelost. Morda pa bi bilo dobro, da poiščete tudi strokovno pomoč.
LP
ja,tudi sama vem da sem velikokrat prav zaradi ljubezni taka.vendar jaz nocem biti odvisna od ljubezni ali od onosa s partnerjem in potem ko bi to blo super porihtano,bi pa jaz lahko funkcionirala. Jaz si zelim biti zadovoljna tudi sama. Potem bom morda sposobna prekiniti celo najio razmerje. On je do hcere super,mi tudi pomaga,kadar je doma, Vendar pa se je do mene ohladil oz.se do mene grdo obnasa v smislu sihicnega nasilja. Prav zato sem v tem odnosu jaz otopela in se custevno ohladila, ceprav me se vedno fizicno privlaci. Vrjetno tudi vztrajam z njim prav zaradi tistih malenkosti, ko zna biti dober in ko kam gremo.ko smo skupaj. Ker drugace bi sama verjetno ze obstala. In prav to me moti. Zakaj? zakaj ne morem tudi sama uzivati,zakaj sama nimam volje,zakaj se mi nic ne ljubi,zakaj samo in najraje polezavam in sanjarim. Tega nocem.Ze zaradi hcere ki se potem dolgocasi.
Še enkrat pozdravljeni!
Če ste nesrečni, nezadovoljni s sabo tudi zato, ker vaš partnerski odnos ni tak, kot si želite, to ni odvisnost od ljubezni, niti odvisnost od odnosa. To je povsem običajno občutje in čustvovanje, saj gre za zelo pomemben, zelo intimen del vašega življenja.
Zakaj najraje poležavate, sanjarite in se vam nič ne da početi, ne vem. Sami najbolje veste, kako ste funkcionirali včasih. Verjetno se vas ni kar naenkrat »lotila« lenoba, ampak ima nemotiviranost oziroma otopelost globlji pomen. Sanjarjenje vam predstavlja nek beg, umik od resničnosti, problemov. Morda ne vidite več smisla v stvareh, ki ste jih ponavadi počeli, ker nihče ne ceni vašega truda, vas nihče ne pohvali, ne dobite potrditve…
Še vedno mislim, da vaša stiska izvira prav iz nezadovoljujočega partnerstva. V partnerskem odnosu, ki ga vsak dan živite, pa se v njem ne počutite ljubljeno, cenjeno, kjer se je partner do vas ohladil, kjer ni konstruktivne komunikacije, kjer je prisotno, kot pravite, celo psihično nasilje, je težko biti srečen in zadovoljen sam s sabo.
Ena izmed rešitev bi lahko bila, da skupaj s partnerjem poiščeta strokovno pomoč terapevta v obliki svetovanja. Če tega partner ne želi, poiščite pomoč sami. Začnite delati na sebi. Ne dovolite, da življenje steče kar mimo vas. Zberite tisto malo volje in naredite nekaj zase!
Srečno!