Rada bi vedela…
Nataša,
ne vem ali to vprašanje postavljaš kar tako ali zaradi kakšnega konkretnega primera?!
Kaj čuti človek, ki umira, ti lahko pove samo nekdo, ki res umira.
Mogoče se bo tu javil celo kak tak.
Vsi ostali pa lahko samo domnevamo.
Na srečo večina ne ve, kdaj in kako ga čaka.
Prešeren je lepo napisal: dneva ne pove nobena pratka.
Jaz ti lahko samo opišem primer, kako je umirala moja mama (kaj je čutila seveda ne vem, sploh ker ni bila tip za jamranje):
Njej so povedali, da ima raka in to je bil šok. So pa dali upanje, da
je z operacijo možno ozdraveti. Operacije same se je bala, ampak takoj po operaciji je izgledalo dobro, imela je tudi veliko volje.
Potem so se stvari slabšale in takrat je že vedela oz. z vso gotovostjo slutila, da ni rešitve. Vem, da je bilo hudo – pred boleznijo je imela ogromno energije in življenja v sebi, ampak govorila je samo o praktičnih rečeh: npr. kaj če bi stanovanje kar takoj name prepisali, da POTEM ne bi bilo preveč stroškov. Pa naj grem denar ves dvignit. Pa take reči.
Jaz sem – tudi že sama zelo zaskrbljena – govorila, naj ne trapari,
da jo bomo(bodo) poštimali.
Ko je bila zelo slaba, sem jo dala v bolnico z izgovorom, da bo nekaj dni dobivala infuzijo, da se bo malo okrepila, dobila apetit in potem bo vse OK.
Drugi dan po prihodu v bolnico je vprašala, kaj je rekel zdravnik potem pa nič več… Dobivala je namreč morfij (ob prihodu so meni tako rekli da samo še 14 dni), in izgleda, da je morfij poleg blaženja bolečin vplival tudi na glavo – nič več se ni sekirala, po domače povedano.
Vsaj izgledalo je tako.
Slaba dva dni pred smrtjo oz. eno uro preden je padla v spanje, iz katerega se ni več zbudila, jo je moj partner vprašal, če kaj gleda TV
(TV je bil namreč v sobi).
Ona pa pravi : saj bi rada, ampak ne upam,ker tista na sosednji postelji umira… Še na pamet ji ni padlo, da je tudi ona tista, ki umira.
Hudo.
Hvala za odgovor. Ja, nekdo od mojih je bolan. Je na takšni poti, kot tvoja mami.
In vem, da bom potrebovala veliko moči. Ogromno berem o tem vsem, o bolezni, o raku, o zadnjih trenutkih, o vas, ki ste to vse preživljali.
Včasih študiram, če morda ne berem in ne razmišljam preveč. Dejstvo je, da me je strah, strah, ker ne vem kaj se bo zgodilo. Tudi moj bližnji bo opreriran za rakom, kaj bo potem, tega me je strah. Vem, da nikjer ne piše, v nobeni pratiki. Ampak, bojim se. Duši me odznotraj, bojim se bolečine mojega očeta, bojim se, da se bo zgodilo to, kar se dogaja vam… Ne bojim se zase, bojim se zanj, in posledično kako bom prenesla njegovo bolečino…
Praviš, da je mami zadnja dva dneva samo spala. Po eni strani lepo, tako lepo.
Želim ti vse lepo, nasvidenje.
Nataša
Na tem forumu nikomur ne moremo odvzeti bolečine, lahko pa razumememo,
ker se tu, kot vidim, “zbiramo” taki, ki imamo preizkušnje že za sabo.
In lahko pomagamo s kakšnim praktičnim nasvetom, ki tudi zelo prav pride,
ko človek nepričakovano pride v tako situacijo.
Moraš pa vedeti, da diagnoza rak še ne pomeni avtomatično konca življenja.
Medicina je na srečo toliko napredovala, da raka lahko odstrani z operativnim posegom. Sicer je odvisno, na katerem delu telesa je rak, ponekod je težje ali celo ni možno, recimo pljuča.
Torej, če si izvedela za diagnozo rak, še ne pomeni konca.
Če bo tvoj bližnji operiran, to pomeni, da je vsekakor večje ali vsaj malo upanje.
Če bi bil rak namreč že v zadnji fazi in z razširjenimi metastazami,
zdravniki operacije ne bi svetovali.
Torej korajžno pa javi se še kaj !
Obsevanje in/ali kemoterapija pride na vrsto po operaciji.
Je pa predvsem kemoterapija zelo težka zadeva, ki pri že razširjenih metastazah ne pomaga, mogoče samo podaljša.
Svetujem resen posvet z zdravnikom: naj ti da karte na mizo!
Naj pove dejansko stanje in v primeru, da je stanje brezupno, se za
dodatna zdravljenja raje ne odločite. Če je nekomu namenjeno, da umre,
je bolje da dostojanstveno in čimprej umre, kot pa da mu umetno podaljšujejo življenje – ki sploh ni življenje, ampak ena sama agonija za bolnega in za svojce.
Se vprašam, a bo operacija sploh kaj rešila – če so metastaze že razširjene.
Moja mama je imela raka v zadnji fazi, pa so jo še dali na operacijo, da je morala še to pretrpet – če bi jaz to takrat vedela, bi rekla, naj je sploh ne operirajo.
Je pa tako, da smo takrat imeli še malo upanja – človek pa pač proba vse, dokler upanje obstaja.
Draga Nataša,
Tudi jaz sem se to spraševala. In, ko sem ocenila, da je pri moji mami čas za ta pogovor, sem jo začela na previden način spraševati. To je bilo daljše obdobje (od decembra do avgusta letos) in ti moram povedati, da od nje nisem izvedela NIČ. Po naravi je bila vase zaprt človek in ni nikoli razglabljala o občutkih. Je pa rekla točno en teden pred smrtjo, da čuti, da bo kmalu umrla. Hitro sem jo zgrabila za besedo kako to misli. Pa je rekla: “Pasje počutje. NIč dobro. Niti psihično niti fizično. Pa pustiva to, nočem o tem”. To je vse, kar sem izvedela. Sem pa imela občutek, da je hotela naravo okoli prenašati: na vsak način si je hotela kupovati stvari, ki jih prej ni nikoli – kot, da bo živela še 100 let. Sanjala o tem, da bo še videla svoje pravnuke (pa imam hčeri v osnovni šoli) ipd. Torej, stvari, ki se tako bolnemu človeku na dolgi rok ne morejo uresničiti.Kot, da si je želela, da če si bo kupila to in to, da potem še ne bo umrla, ker jih mora vendar še koristiti.
Sicer pa, draga Nataša, Društvo HOSPIC prodaja nekaj brošur na temo bolezni, žalosti, umiranja v smislu opisanih primerov. V vsaki podrobno opisujejo vsi, ki so delali v Hospicu, ves proces z bolniki (nego, njihov razplet bolezni in smrt, pogovori z njimi, občutki ipd.). So zelo dobre in jih priporočam vsem. Jaz sem jih namreč kupila ravno ob pravem času in na osnovi prebranega začutila, da se moji mami bliža konec. Zato sem tudi bila ob njej zadnja dva dni cele popoldneve do poznega večera. Sem se v bolnici kar ulegla poleg nje in čakala, da so ure minevale. In res, tretji dan je umrla.
Brošure lahko naročiš na njihovi spletni strani HOSPIC (imajo pa čisto simbolično ceno – drobiž).
Srečno,
Mateja
Jaz mislim, da je moj oče vedel, da bo umrl, pa je bil popolnoma zdrav.
En dan preden ga je možganska kap, je rekel, da si želi, da grem z njim nabirat kakije… tako, da sva bila nekaj časa sama skupaj – ponavadi takih stvari nisva počela, sploh ne sama in čeprav sva bila zelo, ampak res zelo navezana eden na drugega, se nisva niti veliko pogovarjala, ljubezen sva si izkazovala na druge načine, na primer, da mi je vedno kuhal posebej moje najljubše jedi, jaz sem se pa vedno postavila na njegovo stran in ga branila, če je bil kakšen prepir(ček) v družini.
No, in tisti dan sva šla sama, je rekel mami, naj ne gre zraven… in sva se pogovarjala… in spomnim se nekega pogleda, ob katerem me je prav streslo. Ko sva se peljala domov, me je pogledal globoko, pristno,… globoko… Kot bi vedel. In ko sem tisti dan odhajala v Ljubljano, sem, ko sem se usedla v avto, imela nek čuden občutek in sem pomislila: “Tata mi bo pomahal v slovo, mama mi ne bo.” In točno tako je bilo… še zdej ga vidim, kako mi maha.
Naslednji dan me kliče sestra, da so ga peljali v bolnico in tako se je začela 19-dnevna mora do smrti – koma, operacija za operacijo, izboljšanje, naslednji dan smrt.
Nataša, čimveč bodi ob svojem očetu, pogovarjaj se z njim, poskušaj biti vesela, optimistična in ustvariti vsaj kolikor toliko lahkotnejše vzdušje.
To mu bo mogoče pomagalo bolj kot vse.
Sočustvujem s tabo, vem kako je čakati, ko ne moreš pravzaprav nič pomagati, lahko poskušaš samo širiti pozitivno energijo.
Upam, da bo s tvojim očetom vse v redu.
V mislih s tabo, Petra
Hvala obema vama za odgovora, ki mi veliko pomenita.
Moj oče zdaj čaka na operacijo glave v bolnišnici, saj nikakor nimajo časa operirat ga. Opažamo, da ga daje zmedenost, boli pa ga cela glava. Tako zelo hudo je, to čakanje. Jaz sem cela iz sebe. Tečnarit nima smisla, ker bo lahko samo še slabše, čakati pač, ni drugega.
Ja, bom ob njemu, čeprav bi najraje kar nekaj pobegnila, nekam daleč, daleč…
Pišita še kaj…
Sunny in Valenska,
najlepša hvala, ker mislita name in ker vaju zanima za mojega očeta.
Stvar je taka. Danes je bil operiran. Na veliko presenečenje čuti roke in noge in tudi v glavi je čisto normalen, se pravi, da se zaveda kdo je, kaj je… itd. Napovedali so sicer v celjski bolnici, da ne bo tako. Tri tedne smo trpeli, bili v strahovih, kako bo, kdaj sploh bo operiran, kaj bo iz tega. Zdaj je operacija mimo.
Vemo, da rak je, da je to dejstvo mimo katerega ne moremo. Vem, da se v celoti ne zavedam, kaj to pomeni, saj še nikoli nisem šla po tej poti. Kolikor vem, vem iz teh zgodb, iz vaših zgodb, ki vam jih piše življenje. Hudo mi je za vas in za vse, ki ste utrpeli izgube.
Mojemu očetu so ga odstranili samo 1/2. Vem, kaj to pomeni.
Kako bo potekalo zdravlje naprej, vama bom vsekakor javljala. Tudi v veliko oporo in moč mi bo to, če bom lahko dala iz sebe strahove.
Se beremo dalje.
Jutri grem v LJ na obisk, pišem vama zvečer in res hvala, ker mislita name.
Naj vama bo noč mirna, tudi meni bo malce lažje, čeprav se v sebi nekje bojim kaj nas čaka. Vendar pravijo, da to je življenje, da je tudi solzna dolina. Ja, to preizkušam, to prvo kot prvo berem iz vaših zgodb, zdaj preživljam na lastni koži. Ko sem očeta gledala te tedne v bolnici, ko je čakal na operacijo, ko je bil skoz na inekcijah, sem si velikokrat rekla, le kaj je zagrešil, da mora zdaj to prenašat. Raje bi jaz nosila te bolečine. Že tako je starejši in zgaran, v življenju ni poznal drugega kot samo delo in še enkrat delo, zdaj pa taka kruta bolezen.
No, baj, baj, se beremo.