Kako (vaši) gibalno ovirani otroci preživljajo svoj prosti čas?
Moja punca je zaenkrat se tako majhna (skoraj 2 leti), da vecina sploh ne opazi, da je drugacna, razen ljudi, ki naju stalno srecujejo.
Sicer zelo radi hodiva na sprehode (opazke, zakaj jaz ze dve leti ‘vozickam’,ko se drugi ze vozijo s kolesom, pac preslisim). Sicer pa glede na to, da se ne sedi sama in tudi kontrola glave je slaba, sem nasla poganjalcka in ga malo priredila zanjo, tako da se zdaj ‘vaziva’ po vasi:) In pa gugalnica je tudi atraktivna, dokler je dovolj majhna.
Sicer pa res, veliko sva na sprehodih,predvsem v velikih parkih, zdaj ko je toplo tudi telovadiva kar zunaj na deki, kjerkoli pac sva. Obcasno kak obisk zdravilisca ali morja pride prav:)
Z njo uzivam ravno tako, kot ce sploh nebi bilo nic narobe. Verjetno se bolj.
lp
Pozdravljeni!
Sicer nisem več otrok, bom pa povedal svoje izkušnje. Od rojstva sem paraplegik in uporabljam električni invalidski voziček. Ko sem bil še otrok, sem zelo rad opazoval zdrave otroke, ki so se igrali na svežem zraku in se lovili, igrali različne igre,… Tudi jaz sem si želel igrati z njimi, vendar pa so mi moji starši vedno govorili, da je zame bolje, če ne utrujam svojih rok s poganjanjem vozička (takrat sem imel za doma navaden invalidski voziček, na katerem pa so me vozili starši in bratje), večkrat pa so mi rekli, da je zdravnik rekel, da zame ni dobro, če opravljam naporno delo (npr. poganjanje invalidskega vozička “na roke”). Ne vem, zakaj takšno crkljanje. Niti jaz, niti moja starša se ne spomnimo, zakaj je zdravnik to rekel, k zdravniku samo zato, da ga to vprašam, pa tudi ne bi šel. Tako sem popoldneve po šolo navadno presedel pred vrati hiše in od daleč opazoval svoje vrstnike, kako se igrajo, sam pa se jim nisem mogel pridružiti. Na trenutke mi je bilo kar malo dolgčas. Le, če me je moj brat bil pripravljen peljati do njih, sem lahko šel tja (seveda ob bratovi pomoči), vendar pa se igrati z njimi nisem mogel. Za v šolo sem imel že kot otrok električni invalidski voziček, saj sem se z njim lažje gibal kot z navadnim, vendar pa se tudi takrat nisem mogel igrati z žogo, se loviti (zdravi otroci so tekli tudi tja, kamor jaz z vozičkom ne morem) ipd.
Pozdravljeni!
Ne vem, če ravno spadamo pod gibalno oviranega otroka, imamo pa bolezen, ki se “zdravi” z razbremenjevanjem obolelega kolka in uporabo bergel.
V šolo še ne hodimo, trenutno sem kot mamica bolne hčerke na bolniški, moram jo imeti stalno pod nadzorom – ne sme teči, ne sme pasti, ne sme skočiti. Moramo se nekajdnevno razgibavati (fizioterapija na domu), veliko moramo voziti kolo ob hoji stalno uporabljati bergle. Skratka, prikrajšana je za vse, kar je pri štirih letih že znala, preden je izbuhnila bolezen. Že prej se je vozila s kolesom brez pomožnih koleščk, sedaj smo kupili novo kolo in zopet nazaj zmontirali pomožna koleščka, ker ne sme pasti. Prikrajšana je za marsikaj, se pa zato toliko več ukvarjamo z risanjem (kar jo ni prej zanimalo), pomaga mi že kuhati, posodo zna pomiti, pri perilu mi poskuša po svoje pomagati. Zdaj se učimo črke – branja in pisanja, kar se je vedno otepala, beremo pravljice in ko je res fino utrujena, jo pri njenih petih letih in pol naložim v otroški voziček, obujem rolerje in greve “en krog” reče ona.
Ne vem, na vse možne načine ji poskušamo vsi polepšati dneve odkar je zbolela. Zdravljenje bo še dolgo, še dolgo bo pri vseh stvareh potrebovala pomoč in kontrolo, zato ji vsi poskušamo nekako pomagati.
Lep pozdrav in vedno pomislim, da je vsakomur treba pomagati v vsaki stvari. Za svojega otroka bomo pa ja naredili največ.
Ana
Povsem odvisno. Če lahko kontrolira roke, ima še vedno ogromno možnosti. Spomnim se deklice iz otroštva, ki je paraplegik in jo je mami posadila z nami na tla in smo se čisto ok igrale z barbikami, packale s kuhanjem blata, gradile na peskovniku…ta deklica je danes odrasla punca, mislim, da je letos končala srednjo šolo. Kot njene vrstnice (takrat smo bile stare 4-6 let) smo jo normalno sprejele medse, starši so nam predstavili, kako se je treba obnašat…pač nismo ravno nje po vodo poslali, kaj naj rečem. Socialno pa se je povsem normalno vključila v skupino. Hodila je tudi v redni vrtec in vse…samo da je v vrtecu imela eno spremljevalko, ki je bila z njo.
Tudi moj sin ima obolel kolk in je pri trh letih prikrajšan za tekanje in skaknje, pa moram reči da je za tako majhnega otroka zelo dojemljiv. Tudi midva dosti voziva kolo, riševa, se igrava. Parkrat na mesec greva skupaj v vrtec, ki ga je obiskoval, preden je zbolel. Otroci se ga zelo razveselijo, povabijo naju na razne aktivnosti, ki jih organizira vrtec. Prejšnji teden sva bila na kostanjevem pikniku, šla sva gledat igrico, ki so jo izvajale vzgojiteljice. Kakšen dan se odpraviva v knjižnico ali pa si organizirava krajši izlet, npr. se vsedeva v avto in se kam odpeljeva… malo težje je, ko pridejo na obisk mlajši otroci in takrat ga res težko brzdam. Ko smo sami pa kar gre.
Vsak dan znova mi pove, da ne sme hodit in ko bodo nogice zdrave, bo spet lahko skakal in plezal… Me zaboli pri srcu, ko se zavem za koliko je prikrajšan.
Lep pozdrav
Re: Kako (vaši) gibalno ovirani otroci preživljajo svoj prosti čas?
Napisal: karli
LP
Gre mogoče za perthes? Najinemu sinu (3,5 let) so ta teden postavili diagnozo obojestranski perthes, pa naju zanima, kaj nas čaka.
Karli,
pomotoma sem vaše vprašanje ločila od teme. Moogče nekaj v pomoč:
http://en.wikipedia.org/wiki/Perthes_disease
http://www.patient.co.uk/showdoc/27000664/
Upam, da se bo oglasil še kdo s podobnimi težavami.
Pozdravljeni,
upam da vam bo v pomoč naša lastna iskušnja sina c CP-cerebralno paralizo-hipotonija.Mi smo sina dokler še ni shodil–shodil s 4 leti in ima še danes težave z ravnotežjem.Ko se je premikal še po tleh, smo ga enostavno vključili v skupino otrok v peskovnik,igralnice, se veliko družili s prijatelji in njihovimi otroci.Ko je še bil v vozičku se je sam pomikal po igrišču, in verjemite da se otroci sami prilagodijo situaciji in vključijo otroka v igro oz. igro prilagodijo– imeli sae dobre iskušnje, in njegova samozavest je postala veika kot Triglav. Ravno danes sva bila na drsanju, kljub temu da je počasen se je lovil na drsalkah, vsi sodelujoči so se prilagodili njemu– otroci so krasni in zelo tolerirajo drugačnega od sebe, običajno je problem pri starših zdravih otrok, ker se bojijo da se ne bi njihov česa nalezel–mogoče okorne in široke hoje.–maločrnega humorja.
Pismo Božičku napisali in ga vestno poslali.
lep pozdrav, vija
Pozdravljenji,tudi naš fantič je gibalno oviran ima psevdoahondroplazijo bolezen kosti .Zelo težko hodi in če so prisotne bolečine jih premaga.V šoli ima spremljevalko ,ki ga dobesedno opčuduje saj neželi biti prekrajšan za katero koli dejavnost otroci v šoli se mu prilagajajo in prav zveseljem hodi v šolo.Poiskuša vse od drsanja,sankanja..Najraje pa se vozi s kolesom ,ki je prilagojen zanj,čeprav se težko giblje in hodi zelo rad vozi na sprehod svojega kužka(predvsem želi na sprehod sam).Ljudje strmijo vanj a on jih lepo pozdravi in gre naprej kamor je bil namenjen.Je optimističen in smo zelo ponosni nanj predvsem pa ga imamo radi.Želim napisati kako močni so ti otroci saj moj sin velikokrat sploh nepove da ga nogice bolijo ,mi pa včasih tako povdarimo ,če nas glava boli.Res so junaki!!!!Lep dan!!
Moj je star devet let na vozičku niti ne sedi sam.Hmm zdaj pozimi večinoma pred računalnikom kaj posluša gleda sicer tipkat ne more tudi slabo vidi tak,da bolj posluša.Pa na postelji se igrava telovadiva zlagava perilo.Včasih mu moram kar celo omaro zmetat ven potem on daje meni jaz pa zlagam v omaro.Tudi žogava se kaj ampak poleti je bolje sva zelo dosti zunaj v parku po trgovinah malo isto moramo mu žogo brcat,da gleda pa takle.Sam pač ne more mogoče parkrat vrže žogo z eno roko.
Moj sin ima invalidski voziček, vendar pa sploh ne opazi, da ga ima. Dela vse, kar zmore, gleda (pa tudi midva z možem gledava) samo na to, kar zmore, ne na to, česa ne zmore. Vključen je v številne aktivnosti – likovne , glasbene, prilagojen šport, ima prilagojeno telovadbo, druži se s prijatelji (so iznašli neko igro, kjer se gibljejo, vendar pa uporaba vozička ni problem), skratka, sploh se ne vidi, da ima invalidski voziček. Tudi to, da kdaj rabi pomoč (npr. pri presedanju na stranišče) nihče ne opazi, naredimo rutinsko, kot da bi šlo za umivanje zob. Bomo pa v kratkem prenovili in prilagodili kopalnico, da še tukaj ne bo treba več pomoči. Ponosna sva z možem, da imava tako fejst sina. Tudi v šoli je uspešen in namerava iti v gimnazijo in nato naprej študirat. Ima visoke ambicije. Rad tudi pomaga doma, kjer le more.
Pozdravljeni,
z velikim zanimanjem sem prebrala vse vaše komentarje. Sama sem mama trinajstletnika, ki ima cerebralno paralizo, desno hemiparezo. Še dobro se spomnim prvih let njegovega življenja, ko so nam vsi govorili kaj vse ne bo zmogel, nihče pa nič o tem, kaj lahko dela. Tako sva sama z sinovim očetom in njegovimi brati preizkušala njegove sposobnosti. Vse do 8. leta starosti je imel tricikel, težko smo se odločili za daljše pohode, saj je to pomenilo, da ga bomo nosili. A z vstopom v redno šolo se je sin odločil, da želi imeti enake možnosti kot njegovi vrstniki in začel obiskovati karate. Kljub mojim strahovom, se je njegovo ravnotežje bistveno izboljšalo, zato je v letu dni zmogel kolesariti na povsem običajnem kolesu. Imel je možnost, da se priključi smučarskemu taboru za otroke s posebnimi potrebami v okviru Gorenjskega društva za CP in v nekaj letih osvojil veščine smučanja. Danes je na smučišču samostojen, čeprav s svojo prilagojeno tehniko smučanja. Ker pa smo se zavedali, da je to zanj vse naporno, smo ga vpisali tudi v plavalni klub VidimCilj, kjer sprejemajo drugačnost in se potrudijo prav za vsakega otroka. Marsikdaj se še sprašujem, če je to zanj vse dobro, kakšne posledice to lahko pusti, a njegov srečen nasmeh in zagnanost, mi odženeta slabe misli. Naj bo srečen, ostale težave bomo reševali sproti. Zato le pogumno vsem tistim, ki želite za svoje otroke več od terapij, ki jih otroci sprejemajo predvsem kot popravljanje.