zloraba malo drugače
Ne vem, če to sporočilo res sodi sem. Ampak zmedena sem in moram nekomu napisati …
Zgodilo se mi je na faksu. Najprej mi je godila vsa pozornost, da sem bila vedno pred drugimi študenti, vedno jaz tista “ta boljša”. Do takrat nikoli nisem bila priljubljena pri profesorjih. Nekako nevidna … Potem pa nenadoma – vedno postavljena za zgled, vedno naprošena za pomoč (ker tudi profesorji kdaj kaj rabijo) … Ja, iskreno povem, da se mi je fino zdelo.
Potem se je začenjalo vedno bolj in bolj … Tudi iskreno prijateljski odnos mi je ugajal in zdelo se mi je, da je to oseba, s katero se res dobro razumem in lahko zaupam.
Dotiki so se začeli postopoma. Nisem opazila, kdaj se je najin odnos preselil s faksa v privatno življenje. Nič hudega si nisem mislila, spoznala sem družino in vse se mi je zdelo normalno.
Potem sem nekoč prespala tam in, ko sem se ponoči zdramila, je ležala poleg mene. Dotikala se me je in hotela, da se tudi jaz dotikam nje. Bila sem tako šokirana, da nisem niti pisnila. Bala sem se in sem ubogala vse, kar je hotela od mene. Večkrat se je potem to dogajalo in nikoli nisem naredila nič. Niti se mi ni zdelo, da sem v resnici zlorabljana. Ne vem, ali sem se bala za izpit, ali se mi je zdelo, da sva prijateljici in da je že zaradi tega ne smem spraviti v težave.
Še zdaj je to del moje rutine. Prijateljstva ni več. Včasih sem se lahko zanesla, če sem kaj potrebovala, včasih sem jo lahko poklicala … Zdaj se me skoraj izogiba. Samo tu in tam pride k meni ali pride samo pome in me odpelje k sebi. In se pač dogajajo te reči. Vedno bolj poredko sicer, in jaz še vedno ne ukrenem nič. Počasi me je celo nehalo motiti … Še vedno upam, da bo zdaj zdaj izzvenelo, vsakič upam, da je bilo zadnjič …
Vem, da je to drugače kot pri majhnih, nemočnih žrtvah. Jaz bi se najbrž lahko uprla, povedala dekanu … Pa tega ne storim. Ne vem, zakaj …
Me kdo lahko razume? …
Pozdravljena.
Vesela sem, da si se opogumila in nam zaupala svojo stisko. Vsekakor gre za spolno zlorabo in ti si žrtev spolne zlorabe. Razumeti moraš tudi, da ni bila tvoja krivda. Podala ti bom nekaj misli za razmislek. S tem te nisem hotela še bolj prizadeti ampak pripeljati do uvida. Premisli.
Se ti ne zdi, da je to plod njene umazane igre, kjer so pravila igre določene: najprej si storilec izbere žrtev, pridobi zaupanje in prijateljstvo nato udari. Storilci si izberejo šibkejše žrtve (podrejeni položaj) ne glede na starost npr. delodajalec – delavec (direktor – tajnica), ali kot je v tvojem primeru: profesor – učenec. Storilec se zaveda, da ima moč in vpliv. Beseda NE ni merilo za spolno zlorabo in posilstvo. Kot si sama napisala si bila v šoku, telo otrpne, prisotnost strahu in nemoči. V takšni situaciji res ne poznam junaka, ki bi se znal upreti. Zato se ne obtožuj, razumi, da ni bila tvoja krivda ne glede na to, da se je spolna zloraba še naprej nadaljevala. Kajti ima te v oblasti in ima moč. Nenehno te preganjajo občutki sramu, krivde (npr. da si ji ti dala povod ), jeze ter občutek dolžnosti (npr. vračanje uslug). Zato se ne moreš upreti. Veš, da to ni prav, počutiš se nelagodno, zmedeno, prisotnost sramu, krivde, žalosti, bolečine,…. – vse to je spolna zloraba.
Svetujem ti, da takoj prekineš odnos. Potrebovala boš veliko moči in vztrajnosti, zato ti predlagam, da se obrneš na Združenje proti spolni zlorabi, Masarykova 23, Ljubljana, tel:01 43 13 341, brezplačna številka 080 28 80, http://www.spolna-zloraba.si, kjer ti bodo nudili pomoč in podporo med drugim tudi osebe, ki so same preživele to izkušnjo lahko pa si prebereš tudi knjigo Pogum za okrevanje, Ellen Bass in Laura Davis.
Verjamem, da ti bo uspelo, kajti prvi korak si že naredila, ko si pretrgala molk in nam zaupala svojo izkušnjo, zato ne odlašaj predolgo in naredi naslednji korak. Poslušaj svoj notranji glas, zaupaj lastnim zaznavam, občutkom in intuiciji. Le pogumno!