Medicina je dvignila roke
anes zna medicina delati čudeže. Možno je kloniranje, oploditev z biomedicinsko pomočjo, imamo že genski inženiring in kmalu bo mogoče popravljati gene,… Pozdraviti je mogoče že kakšno gensko bolezen. Toda kljub vsemu temu napredku medicina ni zmožna v življenje obuditi mojega sina, ki si je v trenutku obupa vzel življenje. Zakaj medicina ne raziskuje, kako v življenje obuditi umrlo osebo? Pa ne mislim na kakšne stare ljudi, ki jih je razžrl rak. Njim res ni možno več pomagati, saj je velik del njihovega telesa nadomestilo rakasto tkivo. Raziskovali pa bi lahko, kako v življenje obuditi osebo, ki si je vzela življenje z obešenjem ali pa kako v življenje obuditi osebo, ki je v prometni nesreči izgubila življenje, ker se je zadušila, vendar ima vse ostale organe skoraj nedotaknjene. Prav tako bi lahko raziskovali, kako v življenje obuditi mrtvorojenega otroka, ki je umrl tik pred porodom ali med njim zaradi pomanjkanja kisika (tudi zaradi vozla na popkovini). Zakaj medicina tega ne raziskuje? Zakaj?
Kdo pa pravi, da se tega ne raziskuje ? Raziskuje se še marsikaj bolj radikalnega … mislim, da so že prišli kar daleč pri mapiranju možganov, nekje sem bral, da se počasi pripravljajo celo na kopiranje celotne vsebine na drugi substrat. Počasi bo možno celotnega človeka skopirati na ene par DVDjev, heh. No, to je zaenkrat še vse bolj v povojih, ampak se pa dela 100 na uro, če je verjeti raznoraznim virom informacij.
Sicer pa je vprašanje, če bi imelo smisel obujati človeka, ki noče več živeti.
Sočustvujem s teboj. Razumem, da si prizadeta in da misliš, da bi kdo pa le moral kaj storiti …
A popolnoma realno premisli, ali bi ob prizadetih možganih zaradi pomanjkanja kisika res raje, da bi tvoj otrok preživel kot rastlinica, nesposoben se gibati, govoriti, misliti … Ima kdo na vsem svetu pravico, da ga obsodi na takšno življenje? Vem, izguba te boli in bo zmeraj bolela, a on ne trpi …
Meni se včasih zdi, da gre sodobna medicina predaleč in smo včasih enostavno njeni poskusni zajčki. Sama zase bi želela, da mi v primeru hude bolezni lajšajo bolečine, a naj ne poskušajo oživljanja z aparati.
Pretresena, ob izgubi naših najdražjih se vedno pojavaljajo vprašanja ZAKAJ? Pri tebi verjetno še bolj, ker se je sin sam odločil končati življenje. Vem,da bi dala vse, da bi ga lahko obudila nazaj – ampak poti nazaj ni in to dobro veš, da je temu tako.
Po moje ni več daleč čas, ko bo medicina znala klonirati ljudi ali jih celo oživljati od mrtvih, a je vprašanje, če bi bilo to pravično ?
Kolikor se mi zdi, bi bilo vse to povezano z denarjem, in tako bi si lahko bogati privoščili takorekoč večno življenje, reveži pa ne.
Mislim, da je že prav tako, da smo v tem neenakopravnem življenju nekje vsi enaki – vse nas na koncu čaka smrt.
Tebi pa, če smem, predlagam, da se ob tej izgubi (nisi napisala, kdaj se je to zgodilo), vključiš v kakšno skupino, ki pomaga prebolevati prav tistim, ki so svojca zgubili s samomorom.
Tudi v moji družini imamo samomorilca, pa smo kar po pošti dobili vabilo, da se lahko udeležujemo predavanj ali srečanj ali kar je že bilo. Je pa tega že precej let, ampak mislim, da takšne skupine še vedno obstajajo.
Ali pa se vsaj tu na forumu poveži s takimi, ki prebolevajo enako,
pa bo mogoče lažje, če en drugemu izlijete bolečino.
Gospa, ki je izgubila moža, potem pa se ji sin obesil, mi je enkrat rekla:
moža, pa naj boš še tako zlat, sčasoma preboliš – otroka nikoli.
Mož namreč pride skozi vrata, sin pa skozi srce !
To sem ji vedno verjela, zato vem, da je tudi tvoja bolečina neizmerna.
Drži se in čimmanjkrat se vprašaj ZAKAJ – tako je želel.
Žal mi je za tvojo izgubo. Sočustvujem s tabo.
Veš, ko je meni umrl oče, sem si v svoji glavi v sanjah izdelala podobo, da so ga v Celjski bolnici zamrznili in da ga bodo odmrznili, ko mu bodo znali pomagat in ga bodo pozdravili in obudili in da bo prišel lahko spet domov. Tako sem za nekaj časa odložila vprašanja ZAKAJ.
In po nekaj letih, ko sem bila sposobna razumeti, zakaj je umrl, kaj se je z njim v zadnji uri njegovega življenja dogajalo, sem ugotovila, da mi je ta podoba v sanjah prinesla veliko dobrega.
Je pa lepo, ko ga vsake toliko vidim 🙂 pa čeprav samo v sanjah.
Ja, pa ščitnico si hodim samoplačniško kontrolirat na vsake par let.
Draga Pretresena!
Zelo mi je žal za tvojo izgubo, moje sožalje. Videla sem, da si že na forumu Družinska medicina iskala odgovore… pa vendar se ne da sedaj narediti nič. Tudi če bi tvojega ljubega sina lahko priklicali nazaj ne bi bil več isti. Možgani po nekaj minutah brez kisika propadejo in tu ni več pomoči, ni več kaj dodati. Smrt je žal sestavni del našega življenja.
Nikar ne krivi sebe za njegovo smrt in si če ne gre drugače poišči pomoč pri psihologu / psihiatru… da boš lahko razumela in nekako preživela to agonijo. Pusti, da pomagajo tebi…
Žal mi je zate.
Ne vem, če se lih ne raziskuje…. Mislim, da so prav ta raziskovanja pokazala določena spoznanja. Na primer, kaj se dogaja ob zadušitvi. Sigurno veš, da je smisel vsega oživljanja poskodovancev v tem, da se z vpihovanjem zraka (umetno dihanje) in masažo srca pravzaprav vzdržuje kroženje krvi v telesu in s tem prenos in oskrba s kisikom vseh vitalnih organov, zlasti možgan…
Ne vem točno, kolk časa, ampak, če se to opusti, zamudi al pač ne dogaja OK in zelo hitro, potem od te osebe bolj malo ostane, v smislu, kot smo jo poznali in doživljali.
In potem z ljudmi, ki so si vzeli življenje… je spet nekaj povsem posebnega. Kdo lahko to sodi in zakaj? Naša bolečina je del nas, njihova je bila del njih… Zanč je blo na Discovery al kje, so človeku, ki je delal samomor in si s to overdose zdravil, ki jih je pogoltnu uniču jetra, po tehtnem in dolgem premisleku, kjer je morala žena lobirat ko na tržnici, da je njegovo življenje tut za družbo in kajvemkogaše VREDNO, da lahko vsem še toliko tega da itd. (hudoooooooooo neokusno in predvsem boleče videt) so se torej veleumi medicine odločili, da mu namenijo presaditev jeter, mladega darovalca. Kul, jih je dubu, jih je meu, ampak, ko se je zbudu, je hotu spet umret, depre se ni rešu in po kašnem mescu je svoji ženi drugič umrl, svojim otrokom tut, zdravnikom tut, predvsem pa darovalcu in njegovi familiji…
Ne vem. Včasih je najbrž treba kej poskusit sprejet in spoštovat tako, kot je, čeprav je skregano z vso ljubeznijo in z razumom.
Velik sreče ti želim. M