mi lahko kdo svetuje?
pozdravljeni.
med brskanjem po internetu sem zasledila ta forum in se obračam na vas z mojim problemom.
pred pol leta je mojemu fantu umrla mati. kar tako čez noč. infarkt. sicer je imela že prej probleme s srcem, vendar nikoli kaj hujšega. fant se je na zunaj zelo dobro držal, oziroma je le malokdaj pokazal svojo žalost. čeprav sem vedela da mu je zelo hudo, nisem hotela biti vsiljiva in ga spraševati o tej temi. včasih sva se pogovarjala o tem, a sem videla da mu je neprijetno in sem zato raje počakala da je on načel to temo.
pred nekaj dnevi pa se mi je izpovedal, da skoraj nič ne spi, ker misli nanjo; da jo zelo pogreša.
bilo mi je zelo težko ker nisem vedela kako naj mu pomagam. kaj naj mu rečem?? ali naj ga na prijazen način nekako prisilim da se boma več pogovarjala o njej? mu bo potem lažje?? prosim, če ima kdo od vas podobno izkušnjo naj mi zaupa kako je ravnal.
že vnaprej hvala!
lp
Mojca, tale tvoja tema je zelo občutljiva.
Tu je verjetno tudi razlog, da se ti do tega trenutka ni nihče oglasil,
čeprav je bilo tvoje pismo gotovo večkrat prebrano.
Takoj po smrti bližnjega je človek v nekakšni otopelosti, tisto najhujše pride kasneje za njim. Prav zato imaš občutek, da se je fant dobro držal, zdaj pa se mu slabša.
Ker od smrti njegove mame še ni preteklo veliko časa, je on še vedno v normalni fazi žalovanja. Ti ga moraš razumeti in se z njim o tem pogovarjati – če le hoče govoriti, ga ti poslušaj. Pogosto namreč človeku odleže že, če mu nekdo prisluhne. Pa izjoče naj se v tvojem naročju, nikar naj ga ne bo sram. Prav je, da tudi fantje izjočejo svojo bolečino.
Nič ne govoriš o kakšnih sorodnikih : imam občutek, da fant nima očeta pa bratov in sester, pa je mogoče zato še bolj izgubljen – čuti, da je ostal sam na svetu.
Vsekakor želim obema, da se iz te krize izvlečeta. Času je treba dati čas-čas bo omilil bolečino.
Razlog, zakaj se nihče ne oglasi, je po moje v tem, da sami ne vemo, kaj bi bilo najbolje. Ker po eni strani hočeš, da te pustijo pri miru, po drugi pa se želiš pogovarjati. Če ti je sam govoril o mami, ga poslušaj. Le poslušaj ga, brez kakih nasvetov v smislu, da bi bilo dobro, če bi … ali “saj bo bolje” ali kaj podobnega.
hvala obema za vajina odgovora in spodbudne besede.
valenska: jaz bi se zelo rada pogovarjala o tem, a se on noče. morda samo še ni pripravljen. in nekako res nočem siliti v njega saj me je prosil naj ne.
zavedam se da potrebuje čas, veliko časa. velikokrat greva tudi skupaj na njen grob, ji prižgeva svečko, neseva rože… po tem imam večkrat občutek, da bi se rad pogovarjal, zjokal, vendar ko mu rečem kaj o tem me on le objame in reče da je vse u redu.
drugače pa še ima očeta (bratov in sester nikoli ni imel), vendar se tudi onadva ne pogovarjata o njej. morda mislita, da jo bosta na tak način prej prebolela. sama sicer nisem takega mnenja, ker mi je pred nekaj leti umrla babica, na katero sem bila zelo navezana in mi je pogovor o njej zelo pomagal omiliti žalost in bolečino.
bomo videli kako bo. se bom še poskušala pogovarjati z njim o mami, ga prepričati, da mi izpove svoja čustva. upam, da mu bo potem vsaj malo lažje.
Moški žalujejo v sebi, vsaj koliko imam jaz izkušnje. O mamini smrti se moj oče in brat nikoli nista mogla pogovarjati. Dolgo niti o njej nasploh in o lepih trenutkih ne.
Če bo sam spregovoril, naj govori, ne rabiš ti nič dodajat, samo poslušaj. Ne govori, da razumeš, samo poslušaj. Če pa noče govoriti o tem, pa ne sili vanj.
Morda bi poskusila z obujanjem lepih spominov nanjo, prijetnih in smešnih situacij, to je varneje, ker mislim, da bi žalujoči sicer rad kaj govoril, pa se boji, da bi padel v jok in bi se ‘osramotil’. Mi v krogu družine večkrat to počnemo, meni je namreč umrl mož pred 10 leti, ko so bili otroci še manjši. Pogovori o smešnih situacijah vzdržujejo nekakšen kontakt z njim.
Ko bo želel govoriti, bo govoril. Ne sili vanj, niti ga ne prosi, da naj govori o njej, o svojih občutkih. Vsak žaluje po svoje. Ko bo pripravljen, se bo odprl. Verjamem pa, da mu je težko.
Prav tako pol leta nazaj je umrla moževa mami, moja tašča. Nepričakovano, v prometni nesreči. Lahko si predstavljaš, da je bil to za vse nas šok. Midva o njej večkrat govoriva. Mogoče je to malce lažje, ker je bila tudi meni praktično kot mama. Še vedno pa se s težavo lotiva gledanja slik. Albuma s hčerkinim prvim rojstnim dnevom še nimamo, ker se enostavno ne moreva pripravit do tega, da bi šla skozi slike, na katerih smo vsi dobre volje in nasmejani, skoraj natanko mesec pred nesrečo. Preveč je spominov in bolečine. In še vedno ogromno solz. Z drugimi o njej ne govoriva rada. Ne vem…nekako se nobeden od naju ne more pripravit do tega. Vem, da bo čez čas šlo….za zdaj pa je to zaenkrat samo tema najinih pogovorov. Zato razumem tvojega fanta. Ko bo čutil, da je pripravljen, se bo odprl. Do takrat pa mu samo stoj ob strani in mu daj vedeti, da si vedno pripravljena ponuditi svojo ramo.