ali se zgodovina ponavlja
Spoštovana g. Mateja
Ne prosim za pomoč, temveč samo za pojasnilo, ker od tega premišljevanja ne spim več mirno.
Zaradi nasilja bivšega moža sem se ločila in odšla z malima otrokoma pred 15-leti. Bilo je zelo težko, tudi glede preživetja. Uredila sem nam glede stanovanja in tudi preživetja.
Otroka sem vedno učila, naj si ne dovolita nasilja drugega. Moja hčerka ima danes 23 let. Pred mesecem dni mi je šele zaupala, da je zapustila fanta, ki jo je pretepal.
Bila sem šokirana in obtožujem se, da nisem ničesar opazila in, da mi ni zaupala.
Dobro ve, da ji bom vedno za vsako ceno stala ob strani. Po tednu dni nesoglasja nama je uspelo, da sva se pogovorili in objeli. Povedala mi je, da ga je imela takrat še rada in se mi ni upala povedati, ker ve, da jaz nasilja nad njo nebi dovolila.
Prosim vas za pojasnilo, kje sem naredila napako?
Lep dan vam želim!
Spoštovana gospa
takoj,ta trenutek, se prenehajte obtoževati, da ste krivi. To ne koristi nikomur; ne vam, ne vaši hčeri; jemlje vam energijo, ki bi jo lahko porabili za bolj pomembne stvari. Sami sebi recite, dovolj je bilo, nisem kriva.
V svojem življenju ste naredili zelo velik in pomemben korak, ki ga marsikatera od mam nikoli v življenju ne zmore narediti – odšli ste od nasilneža.
Radi bi pojasnilo. Pravite, da ste odšli od nasilneža pred petnajstimi leti, torej je bila hčera takrat stara osem let. Do osmega leta je bila priča družinskemu nasilju. V otroštvu se postavaljajo temelji naše osebnosti, našega karakterja, našega pogleda na svet. Odločilna leta so do petega leta otrokove starosti.
Kako se otrok uči? Uči se tako, da opazuje in posnema. Vaša hči je imela na razpolago predvsem dva vzorca obnašanja, ki ju je opazovala in se učila. To je bil vzorec obnašanja nasilneža in vzorec obnašanja žrtve. Veliko otrok, ki so živeli v nasilju, kasneje postanejo nasilneži ali žrtve nasilja. Hči se je bolj orientirala po vas in sprejela vaše vzorce obnašanja, kar je ponavadi običajno za hčere, da se le te večinoma bolj orientirajo po mamah in sinovi bolj po očetih. Poleg tega, pa ji je bil tak lik partnerja, ki ima v sebi elemente potencialnega nasilja, znan, domač. Te stvari ostanejo bolj ali manj v podzavesti in ne toliko v zavesti in so zato še bolj močne. Kljub temu, da je bila velikokrat iz vaše strani opozornena, da si ne sme dovoli nasilja, v sebi ni imela predelanih dogodkov v zvezi z nasiljem in ni imela ozaveščenih svojih vzorcev obnašanja.
Kje je rešitev. Rešitev je v tem, da se pokuka, kaj se skriva za zaveso zavesti, kaj je skrito v podzavesti, katera prepričanja, katere navade, ki niso koristne.
Vem, da ne prosite za pomoč, a dovolite mi, da vam napišem še enkrat, da je nujno, da se prenahe obtoževati.Če želite pomagati sebi in hčeri, jo poslušajte, poslušajte jo, kot da ne bi bila vaša hči in ne bi bila obremenjena s tem, da ste odgovorni za to kaj se ji je zgodilo. Sedaj imata obe podobni izkušnji, res je ni prijetna izkušnja, toda razumeta se lahko bolje, kot sta se, saj vaju veže nekaj globokega, nekaj kar ni vsakemu razumljivo. Druga drugi razkrijta svoje notranja občutenja, strahove, spoznanja.
In poglejte gospa, svoji hčeri ste pokazali, da je možno oditi iz nasilja. Ni ostala v nasilen odnosu, ampak ga je zapustila.
Spoštovana g. Mateja,
Hvaležna sem vam za vaš nasvet, poslušamo jo in tudi slišim, mnogo novega je je, kar sem prej poslušala, temveč nisem “slišala”.
Še vedno imam občutek krivde, ne vem, mogoče sem bila preveč obremenjena, z delom in da nam zagotovim preživetje, osnove življenja, dom, hrana, za ostalo mi je zmankalo energije nisem zmogla.
Samo to ni opravičilo za mene.
Ženska, ki zapusti dom zaradi nasilja z dvema malima otrokoma, je odgovorna za njuno varnost in življenje,da ju”sliši” ne samo posluša.
Lep dan vam želim!
Spoštovana gospa,
hvala vam za vaše želje, da bi preživela lep dan. Enako želim tudi vam veliko lepih dni. In tukaj je smisel vsega, truditi se, da imamo lepe dneve.
Prav je, da razmišljamo o preteklosti; o tem, kaj smo kako naredili in kaj bi lahko naredili drugače; bolje. Saj nas tako razmišljanje plemeniti in razvija našo osebnost. Postaviti pa si moramo meje, ko si rečemo, to razmišljanje mi ne koristi več, ker me samo obremenjuje in mi ni daje več nekega novega razumevanja bivanja in njegovega smisla, ampak mi jemlje energijo.
In čudovito se mi zdi, da ste se naučili poslušati od hčere tisto, kar v preteklosti niste zmogli slišati. In v tem jaz vidim smisel vašega kritičnega pogleda na preteklost: pregled, kaj niste naredili prav,kje ste ga “polomili” in posledično, kaj lahko storite sedaj, tukaj in zdaj, za svoje otroke in to že delate – hčero poslušate na način na katerega do sedaj niste zmogli.
Popolnoma se strinjam z vami, da je potrebno otroke slišati in ne samo poslušati. In žal je res, da že tako,če nismo obremenjeni z nasiljem, nam mnogokrat zaradi tempa vsakdanjega življenja zmanjka časa, moči, volje za pogovor z otrokom. In če je prisotno še nasilje, je to še težje.
Prišli ste do pravilnih ugotovitev, da vam je zmanjkalo energije in da niste zmogli.
Verjamem vam, da tudi če veste razlog,zakaj nečesa niste mogli izpeljati, da bolečina v vas še vedno ostaja; tista trpka bolečina, da niste bili v vlogi matere tisto, kar ste si želeli biti, biti popolna mama. Mislim, da vsaka mama, ki gleda kritično na svojo vlogo, slej ko prej spozna,da je naredila to ali ono napako, ko je vzgajala svoje otroke, seveda so ene napake večje in druge manjše, težko pa je, da jih ne bi naredili,mogoče jih ne vidimo, a to ne pmeni, da jih ni. Potem pa pride čas, ko si moramo odpustiti in videti tudi tisto, kar smo svojim otrokom kljub vsem našim napakam in spodrsljajem dali.