Prosim za nasvet. Z izvenzakonskim partnerjem s katerim imam tudi predšolskega otroka, imava težave. Težave postajajo iz tedna v teden zame vedno večje breme. Ponovno je izbruhnilo minuli konec tedna. Dovolite da opišem problem.

Ta konec tedna sem ostala sama doma. Partner je z otrokom odšel k svoji mami na obisk čez soboto in nedeljo. Ostala sem doma, ker sem imela za kakšen dan dela (službeno) in sem potrebovala mir.V nedeljo zjutraj sem se odločila, da bom odšla v gore.Gore so mi zelo všeč.V gore sem odšla sama in tudi nekoliko višje kot sem sprva načrtovala, tako da je moja pot v hribe trajala časovno precej dlje kot sem načrtovala -9 ur. Ko se je mož v nedeljo vrnil domov in me ni bilo nazaj še domov je zagnal cel vik in krik.

O svojem odhodu sem ga že zjutraj obvestila. Vmes med potjo sva se tudi slišala, dokler ni zmanjkalo GSM signala. V tem času po postanku v koči (moj cilj) sem se priključila skupini planincem, ki so nadaljevali pot višje še 3 ure hoda na vrh gore, tako da ga nisem imela pravočasno obvestit o moji spremembi.Pa tudi nekako v pozavesti nisem tega želela storiti, ker me vedno mori z svojimi strahovi.To so počeli skozi vse življenje moji strši.Naj tudi povem, da pri partnerju opažam bojazen pred strmimi pobočji v gorah.Zajame ga panka in nelagodje, tako da skupaj obiskujeva večinoma gore v sredogorju.Sicer tudi sama ne iščem adrenalinskih in nevarnih poti.Sprijaznila sem se z dejstvom, da z njim ne bom obiskovala visokogorja ali gora, ki imajo poti speljane ob jeklenih vrveh zaradi njegove bojazni in panike.

To nedeljo pa je bila želja po odhodu v visokogorje velika.Srečala sem tudi skupino planincev, ki sem jim bežno poznala in so me po krajšem druženju pri planinski koči povabili zraven. Pri sestopu z vrha gore, sem partnerju sporočila, da bom namesto ob 16 h prišla ob 19 h.Pri vsem tem me grozno obremenjujejo njegove zahteve po stalnem obveščanju, klicanju in njegovi večni strahovi, ki velikokrat niso opravičljivi.

Doma me je partner med prepiranjem obdolžil, da sem neodgovorna, da družino puščam doma in odhajam v gore.Naštel je še mnogo slabih stvari, ki so razlog ljubosumja.Povdaril je da po očetovi izgubi ne prenese, da ne ve kaj je z menoj.Deloma ima glede tega prav, vendar je bil tak tudi pred izgubo očeta precej oblastniški.

Naj povem da mi družina veliko pomeni in da sem ji zelo predana.Celo preveč.Otroku in partnerju se veliko posvečam.Včasih se počitim izčrpano in včasih me duši.Po rojstvu otroka sem na sebe čisto pozabila.Prenehala sem brati, poslušati svojo glazbo, se rekreirati,…vse kar počnem počnem samo za otroka…berem mu knjige, riševa, gibava, igrava otroške igre,…ampak za nekatere stvari je otrok še premajhen, tako da ga ne morem vedno vzeti s seboj.

Ta izlet v gore mi je veliko pomenil.Bila sem sama, sproščena, brez otroka in partnerja.Morala sem oditi ker me je dušilo.priznam, da mi odhod v hribe z partnerjem ni ravno v veselje.Zna biti kar precej naporen, veliko in glasno govori,…

Pred več kot letom dni je partnerju umrl oče, na zelo neprijeten način. Naredil je samomor. Našli smo ga šele po 6. mescih. Tik pred tem dogodkom smo se tudi preselili. Partner je bil tako oddaljen od doma več kot 100 km. Prej smo živeli dokaj blizu, tako da je lahko prihajal k staršem domov na kmetijo. Obiski so bili večinoma pogosti, staršem je pomagal pri delu.Nikoli mu nisem nasprotovala, vendar mi pogosti obiski niso bili všeč.To sem mu tudi povedala. Po smrti partnerjevega očeta, je partner živel v nekakšnem šoku. Obiski rojstnega domačega kraja so bili zelo pogosti tudi med tednom.Namesto da bi skupaj preživljali konce tedna, smo odhajali tudi ob koncih tedna k tašči domov.Nekaj časa sem vse nekako sprejemala z razumevanjem.Potem pa sem začela negodovati.Tako da je partner začel sam odhajati domov ali z otrokom.Vrača se velikokrat utrujen od dela in razdražljiv. Zaradi tega imamo velikokrat pokvarjen vikend.

Pogrešati sem začela izlete v naravo.Živimo v okolju, ki nudi nešteto možnosti in destinacij za lepo družinsko preživljanje prostega časa.Sama sem zaposlena na področju, kjer bi morala zelo dobro poznati okolje v katerem delam in kjer živimo.S stalnim odhajanjem k tašči pa te možnosti ni.

Kako naj rešim težavo? Ali sem res v zmoti in ne delam prav?Z partnerjem želim skleniti kompromis, da me kljub svojim strahovom spusti v visokogorje, ker se tam počutim kot v pravljici?

Saj bosta mogla najti nek kompromis. Po eni strani razumem tvojega partnerja, ki ima ‘potrebo’ po tem, da ve kje si in kdaj prideš. Meni je to v partnerskem odnosu celo normalno, da oba za en drugega vesta kje sta in kdaj prideta.

Po drugi strani pa razumem tebe, ki si sita partnerja, ker vsak vikend leta domov. Glede na to, da je brez očeta ostal že pred več kot letom, bi se mi zdelo normalno, da bi se ti obiski morali že zmanjšati (pač življenje gre naprej). Pogovorita se. POvej mu, da pač on ni dolžan skrbeti za svojo družino, dom ter še svojo mater in njen dom (sploh 100 km oddaljen). Jasno je, da če je potrebno opraviti kaj večjega, potem takrat že pomagaš, ampak vsak vikend? Če gre za kmetijo in je mati ne more vzdrževati, potem naj pač proda in se preseli v stanovanje. Nima pa pravice pričakovati od svojega sina (tvojega partnerja), da bo zato vsak vikend zanemarjal svojo družino.

Ojla!

Zakon ni ječa. Vsak ima pravico in dolžnost poskrbeti za svoje veselje do življenja. Če ti gore veliko pomenijo, pojdi gor.

Moža si zelo dobro obvestila, kam in kako greš. Čisto za vsak korak pa mu ni treba vedeti, ker je to zate utesnjujoče. Gre za vprašanje zaupanja, ali ti verjame, da veš kam greš in da boš dobro poskrbela za svojo varnost. To velja v primeru, da je tvoj mož zdrav in psihično normalno deluje.

Obstaja tudi možnost, da ima mož psihične posledice zaradi očetove smrti in da se panično in pretirano boji za vse družinske člane. V tem primeru se je treba o tem pogovoriti in se dogovoriti za sistem obveščanja, ki bo pri njem preprečil paniko. Zavedati bi se moral, da je to izjemno stanje, da nekaj časa lahko od tebe pričakuje izjemno pogosto obveščanje (zaradi preprečitve panike pri njem).Takšno psihično stanje je resna bolezen in bi ga moral zdraviti s pomočjo terapevta.

Razišči, za kaj gre pri vama in ukrepaj! Ne pusti, da se v tebi nabira grenkoba zaradi moževega ravnanja.

Lp

Vsekakor je treba skleniti pameten kompromis, da se zadeve ne bodo še poslabšale. Če imata partnerja različne želje po preživljanju prostega časa, se morata uskladiti.
Midva nimava nobenih težav, čeprav sva si zelo različna. On bi hodil po gorah (višje in bolj naporne kot so, raje jih ima), jaz pa še majhen hribček nerada.
Pa se da vse uskladiti.
Predvsem poleti narediva tako, da se ustaviva pri kakšni vodi, npr.jezeru in jaz se tam pasem na soncu in berem, on pa tačas naredi kakšno turo.
Na koncu dneva oba zadovoljna.

Morda pa je bil on razočaran le v enem – potrebovala si čas zase, odšel je od doma, ti pa v nedeljo to izkoristila in špricnila v hribe… Ne vem, morda. Poznam pa tudi par ki je šel narazen ravno zaradi hribov; ni se dalo uskladiti več. Zakon, partnerstvo – to res ni ječa, je pa nek sporazum interesov. Da te vleče v hribe, da si tako in drugače delavna – super in pohvalno, da ima on svoje poglede na to in strah zate – morda tudi ? Po moje ja, upam da bosta to nekako uskladila ker drugače zna biti šmorn…