Pred pol leta mi je v rokah umrl sinček star 2 leti. Nekaj mesecev se je boril s smrtonosno boleznijo, vendar mu ni uspelo premagati je. Ravno je začel govoriti v celih stavkih. Ko sem jokala ob njegovi posteljici, mi je rekel: “Mami, ne jokat. Brisi solzice.” Vsak dan sem v njegovi sobici, ne zmorem moči,da bi pospravila njegove stvari. Soba je še vedno polna njegovih risbic, igrač, oblekic… Hodim v službo, vendar trpim, vse se mi zdi brez pomena, vse, zaradi česar se drugi veselijo, se hecajo… se mi zdi brez veze, vsi pogovori okoli mene so bedasti. Nič več me ne zanima, nič me ne razveseli. Mož trpi po svoje, zakopal se je v delo in zvečer pade izmučen v posteljo in zaspi. Jaz pa gledam v strop in mislim na svojega otroka, ponoči grem v njegovo sobo in stiskam njegovega medvedka in jokam in jokam… Mož pravi, da bi morali odstraniti otrokove stvari in sprazniti sobo. Jaz nočem, ne morem, ne še…

Kdaj bo konec teh muk in tega trpljenja? Kdaj se mi bo življenje spet zdelo smiselno, kdaj se bom spet lahko smejala? Kdaj?

Draga Tonča,
globoke sožalje ob izgubi vašega sinčka.V srcu čutim z vami.Čutim vašo -tvojo bolečino. Še toliko bližje mi je, ker že skoraj eno leto hodim ob prijateljici, katere deklica ima hudo bolezen in se bori za življenje in je let vašega sinčka. Zato vsaj približno razumem tvojo pot in borbo za življenje. Po drugi strani pa te razumem kot mamica, saj imam podobno izkušnjo kot ti.
Veš TOnča, še bo bolelo.In veš 6 mesecev je pravzaprav že kar nekaj a še vseeno malo. Potreben je čas, da se navadiš in sprejmeš bolečino in živiš z njo. Potem ne bodo spomini več tako boleči.
Tudi tebi se bo zdelo življenje smiselno. TO so vprašanja katera sem si postavljala tudi sama.IN iskala odgovore. In ko sem si dovolila ustaviti se in žalovati je šlo.
Res je TOnča, vsak žaluje na svoj način.Ja, največkrat se očetje zakopljejo v delo. Če se le da obdržita komunikacijo, ki je tako potrebna.
Vsak žaluje na svoj način.
Trenutno si v drugem svetu kot tvoji prijatelji, sodelavci.In tako težko je razumeti njihovo veselje in razigranost mi pa smo žalostni in se ne znajdemo v vlogi, ki jo moramo živeti.
Veš TOnča, njegovo sobico boš pospravila, ko boš to začutila. Ne delaj nič na silo, ker ne bo pomagalo. Prisluhni sebi.Prišel bo čas, ko boš tudi to naredila.Tako kot si napisala: ne še.
Ne delaj si velikih načrtov za prihodnost.Sedaj je čas, ko naj bo tvoja prihodnost danes in jutri. In sčasoma bo bolečina popustila, boleče spomine bodo zamenjali lepi spomini…
Draga Tonča, tudi zate bo še prišel čas smeha, čas veselja. IN veš ravno čas žalovanja te bo popeljal do tja. In nikoli, prav nikoli ne bo tako hudo kot je bilo.In ko boš imela še tak hud padec vedi, da se boš dvignila še višje. Z vsakim novim korakom boš bližje sončku. IN naj ti povem, da si na pravi poti. Res je to najtežja pot našega življenja. A vedno zmoremo. Z majhnimi koraki, z ljubeznijo v srcu, gremo naprej.

objem,
petra

Petra, hvala za spodbudne besede.

Najbolj se bojim večera in noči, ko nikakor ne morem spati in razmišljam in tuhtam, kako se je lahko zgodilo, da je bolezen vzela ravno njega, ki je bil vedno tako zdrav in živahen otrok. Hodim mimo igrišč z otroki in jočem. Skrivam se po temnih sencah ulic, ker nočem da ljudje vidijo moj trpeči, žalostni obraz. Najraje imam deževne dni, sonca ne maram več. Ker ne sveti več nanj, ki sem ga imela najraje na svetu.

Z možem se o tem skoraj več ne pogovarjava. Ni več kaj povedati, moje občutke pa pozna, ve, da sem sesuta do konca. Poskuša me razveseliti s tem ali onim, pa vedno znova naleti na moje nerazumevanje in na žalost. Ne vem, mogoče bo kdaj tudi zame spet posijalo sonce… Nekateri mi pravijo, naj si omisliva še enega otroka. Celo mož je prišel na to idejo. Jaz pa ne morem, niti slučajno si ne predstavljam, da bi zdaj zanosila. Ne bi mogla biti dobra mati otroku, pa tudi novo zanositev bi jemala kot izdajo. Kot bi izdala svojega Tomažka. Saj vem, da je to bedarija in da ne bi šlo za izdajo, ampak ne morem imeti še enega otroka samo zato, da bi se midva z možem bolje počutila in da bi v skrbi za drugega otroka manj mislila na prvega. Ne morem tega… Moj sonček, moj Tomažek je za vedno odšel, le zakaj me ni vzel s seboj…

ja, TOnča
večeri in noči, ko vse potihne, ko bolečina plane z vso svojo težo na dan …vsi ti tvoji občutki in vprašanja, ki te morijo so normalni v žalovanju. In veš potem se sčasoma umaknejo.Ko s celim svojim bitjem sprejmemo, da otroka ni več se ta vprašanja umikajo.
Vem kako boli pogled na otroke njegovih let. Vem, Tonča, razumem ampak veš čez nekaj časa, mogoče čez leto, pa bo vsak otrok njegove starosti ti podaril lep spomin. Vem, težko je to verjeti v tem žalostnem času.
In čas za še enega otročka bo prišel. A sedaj je še prekmalu. Potrebuješ čas. In ko bo čas za še enega otročka boš začutila.Sedaj pa verjamem, da ne zmoreš.Verjamem, da to občutiš kot izdajo do Tomaža. Ampak to je zdaj.
In z možem se ne bi dobro počutila, ker drug otrok ne bi zapraznil prostor, ki je bil Tomažev.Na žalost, draga Tonča, so to še tisti trenutki oz. oprimki, ko se hočemo nečesa okleniti, ko se še branimo pred realnostjo.Ko želimo čimprej potlačiti bolečino.
Verjamem, da Tomažev odhod ne pomeni konec tvojih sanj in tvoje prihodnosti. Vedno boš dobila moč, da se boš nekako pobrala in šla naprej. Ko se ti bo zdelo najbolj nemogoče in najbolj nesmiselno trplenje takrat se zazri vase – tam te čaka moč, da boš naredila spet korak naprej.In veš kdo stoji za tem in ob tebi? Tvoj Tomaž, ki ni prišel in odšel zato, da bi ostala žalostna, da bi z očijem trpela.Tega si Tomaž ne želi. IN nekje, prav v majhnem kotičku tvojega srčka ti to veš.In to je tisto kar ti daje moč,da se prebijaš in preživiš nov dan, in potem še enega in še enega …in enkrat na tej poti te oblije sonček in ti se mu predaš in se podaš naprej. Z dvignjeno glavo in s ponosom, da si bila lahko mamica Tomažku pa čeprav ne za tako dolgo kot bi si želela.

objem,
petra

p.s.
Tonča, če želiš, če čutiš, če rabiš kakšno pomoč napiši mail na SOlzice

Draga Tonča

Moje iskreno sožalje ob boleči izgubi tvojega sinčka. Razumem tvojo bolečino in žalost, saj mi je pred kratkim teden dni stara hčerkica umrla v naročju. Vem kako se počutiš, tvoje življenje je brez smisla, živiš v nekem utopičnem stanju iz katerega ne vidiš. Vse to je del procesa skozi katerega greš na poti žalovanja. Tonča ti kar joči, saj jok izpira bolečino. Midva se o najini hčerkici pogovarjava vsak dan in mi je potem lažje, ker vem da nisem sama z bolećino. Težko je, če sama tuhtaš in razmišljaš o sinu in nimaš nikogar, ki bi ti prisluhnil. Poskušajta se z možem vseeno pogovarjat o lepih trenutkih, ki ste jih skupaj preživeli. Tako bo tvoje srce preplavila sreča skupaj s solzami, pa če le za trenutek. Ranjeno srce se bo začelo celiti, čeprav bo brazgotina še vedno ostala. Ne smeš se skrivati, moraš se veseliti sonca, saj drugače povečuješ rano. Skušaj razumeti kaj ti je sinček želel povedati, ko ti je rekel: “Mami, ne jokat. Brisi solzice.” Potrudi se zanj, vsak dan posebej, pa boš počasi začela lažje živeti z bolečino. Nekoč se boš nasmejala in boš prav ponosna nase, da to zmoreš, vendar ne smeš imeti zaradi tega slabe vesti. Tvoj sin ne bo nikoli pozabljen, kljub temu, da se ti kdaj pa kdaj tudi nasmejiš, da bo tvoje življenje znosnejše. Pusti soncu, da posije v tvoje srce, pusti da te razvaja s svojimi toplimi žarki in ne obupaj.

Če želiš pogovor mi lahko pišeš na mail [email protected]

Pozdravljena Tonča

Najprej iskreno sožalje. Vem, kaj čutiš – tisto neznosno bolečino, ki ti da občutek, da te bo razneslo. Veš, jaz sem izgubila sinčka starega 6,5 let dobesedno čez noč, v 5-tih urah. Umrl je v moji postelji, zraven mene.Še posloviti se z možem nisva mogla od njega. Popoldne fantič s polno energije, zjutraj ga ni bilo več. Z možem sva hodila v njegovo sobo, se ulegla na njegovo posteljo in jokala, jokala,… Veliko časa se nisem mogla sploh dotakniti njegovih stvari, razen ne boš verjela, njegov kopalni plašček nisem oprala in ga vonjala, saj je imel prijeten vonj po njem. Po dobrem letu, ko ga ni več, sva z možem pospravila njegove obleke in igraće v škatlo, vendar jih nisva odstranila. Po stenah v njegovi sobi še vedno visijo risbice, ki jih je narisal v vrtcu, na hodniku srček, ki ga je izdelal zame za materinski dan. Vsaka stvar, dogodek me iz dneva v dan spominja nanj. Kar nekajkrat od tistega nesrečnega dogodka sem prižgala video in gledala kasete, kjer smo skupaj uživali.Kako srečen je bil in midva zmožem tudi. Po licih mi tečejo solze v potokih, pa vendarle nekoliko odleže.Veš, veliko prejokam in tisti neznosni občutek krivde, da sem, ko je umiral zraven mene, ne boš verjela spala. Zdravniki in ostali mi prigovarjajo, da je samo zaspal, ampak meni to kaj dosti ne pomaga. Bolečina se mi zažira v srce, želodec, skratka v celo telo. Saj ne morem verjeti. Več časa je od njegove smrti, bolj ga pogrešam in bolečina je neznosna.

Z možem nimava namena odstraniti njegovih stvari, saj bi nama bilo še bolj hudo. Spomini ostanejo, lepi in boleči.

Tonča, drži se.

Lp

Miki

Tonca, vem kako ti je. Ko te hoce raztrgati in potem vidis ljudi, ki nemoteno hodijo svojo pot, tebi se je pa vse ustavilo. Ko ne mores razumeti, da se lahko smejijo, tebe pa zalost para na dvoje.

Ko ti nekdo nekaj govori, ti pa sploh ne slisis… noces slisati, zelis si samo miru, da bi vse okoli izginilo, da bi se zbudila iz morecih sanj, da bi nekdo rekel, saj je bila le sala.

Pa zal ni tako. Ne gre tako. Trnova je ta pot, pot zalovanja po izgubi otroka. Midva s partnerjem se vedno hodiva po njej, to je zdaj najina pot, to je najino zivljenje.

Tudi po enem letu nekateri se vedno ne dojamejo, da je to zdaj najino zivljenje, da je drugacno in da nikoli vec ne bo, kot je bilo. In se vedno dozivaljm razocaranja. Pa vendar je nekoliko lazje.
S partnerejem se lahko kadarkoli pogovarjam o svojem otroku. Tudi midva sva bila nemi prici poslavlajanja najinega otrocka, starega 1,5 meseca. Bolezne je bila prehuda, ni se izslo. Vedela sem, da bo umrl, pa vendar ko so me poklicali nisem mogla verjeti, da se je res zgodilo.

Danes je dan nekoliko lazji. Spet se lahko smejim, ceprav je bilo zato potrebnih veliko notranjih bojev. Ko sem ponovno zanosila, sem imela neznanski obcutek, da ne delam prav, da ni posteno do prvega otroka. Imela sem strasen obcutek izdaje, pa vedna je bila zelja po otroku vecja. Zato se ga iz srca veselim. BOzam trebuh in govorim, kako nas cuva nasa zvezdica na nebu.

Imela sem vse pripravljeno za prvega otroka. Stvari, kot so kreme ipd. sem podarila. Ostalo je vse shranjeno. Stvari sem pospravila kmalu po smrti, kupila sem lepe rozaste skatle in vse spravila vanje. Caka, da bo nekoc to oblekla bratec ali sestrica. Edino stvari, ki smo jih imeli v bolnici so za vedno ostali samo last prvega otrocka.

Slikice se ne zmorem pogledat, prevec je hudo. Cakam na dan, ko bom lahko dala razviti slike na velik format in jih bom lahko imela v otroski sobi.

Tudi partner ima svoje zalostne trenutke, trenutke, ko se zivljenje zazdi brez pomena. Eden drugemu pomagava.
Se vedno me na trenutke premaga jok, ceprav me otroske reklame in majhni otroci ne ganejo vec. Zdaj me veliko bolj boli, ko se le redki se spomnijo, da smo bili za kratek cas tudi mi druzina.
Ko smo kje in mi recejo; Kam se vama pa mudi, saj vaju doma ne cakajo otroci! Takrat zareze prav v dno srca. Kako ne? Seveda imava otroka. Samo ne caka naju doma, temvec v najinih srcih! Oh le kako bi lahko to oni razumeli….

Punce, hvala vam za vse tople in razumevajoče besede. Že ko vas prebiram, mi je malenkost lažje, ker vem, da nisem sama in edina s takimi občutji v srcu.

Danes me je mož prepričal, da greva za tri dni v toplice. Nikjer še nisva bila za već dni, odkar ni Tomaža. Nekako se ne morem nikamor spraviti, še odhod v službo je prava muka. Ampak zdaj bom teden dni na dopustu in ždenje doma se mi zdi še hujše kot odhod nekam drugam. Ne vem, mogoče pa bom hotela že drugi dan domov. Skratka, greva, Tomažkovo sliko pa bom vzela s seboj. In njegovega medvedka…

Težko mi je, ko naju z možem prijatelji še vedno vabijo na praznovanja rojstnih dni njihovih otrok. Poznamo se že več kot 15 let in prav toliko časa smo že prijatelji, zato naju še zmeraj vabijo. In ko sva pred mesecem dni šla na en tak piknik (mož me je po dolgem prepričevanju le uspel prepričati), mi je en otrok rekel, da je žalosten, ker Tomaža ni več in da ga bo vedno pogrešal. Vlile so se mi solze, otrokovi mami pa je bilo grozno nerodno. Otroka je odpeljala stran in mu nekaj govorila. Povedala sem ji, da ni nič narobe in da jokam zato, ker sem srečna, da se je vsaj nekdo spomnil na Tomaža. Ne pomaga mi, ko se ljudje delajo, kot da se ni nič zgodilo in ko nalašč nočejo govoriti o tem, da se jaz ne bi spomnila na Tomaža. Ampak za božjo voljo, kot da ga nimam ves čas v mislih, kot da večino časa pozabim, da je Tomaž sploh obstajal in potem se spomnim, ko ga slučajno nekdo omeni in mi je potem zato hudo, ker sem se spomnila nanj. Mene boli ravno to, da se izogibajo pogovoru o mojem otroku, o mojih čustvih ipd. Če kdaj sama začnem govoriti o njem, me samo nelagodno poslušajo, potem pa ko le morejo, spremenijo temo. Vem, da ne vejo, kako bi reagirali in jim ni jasno, kako naj se vedejo. Ampak od najbližjih prijateljev pričakuješ lahko vsaj to, da se bodo razjokali s teboj, da te bodo spodbujali, da izraziš svoje občutke, da bodo hoteli govoriti o tem. Ker teh izkušenj nimam, ne zahajam več k prijateljem. Tudi prejšnji teden sva dobila povabilo na piknik, a nisva šla. Nima smisla. Preveč boli, ko se vsi poskušajo delati, kot da je vse v redu in da se ni nič zgodilo.

Draga Tonča čutim tvojo bolečino, saj sama doživljam podobno. Ko je umrlo moje dete, mi je prijateljica želela pred prihodom iz porodnišnice pospraviti vse stvari, vendar nisem pustila. Želela sem, da vse ostane tako kot je, čeprav sem vedela, da bo bolečina zaradi tega še večja. Vedndar nimam srca in ni pravi čas za to. Vsak dan gledam slikico in prižgem drobno svečko v spomin.

Težko mi je ko grem ven med ljudi, saj nihče ne opazi moje bolečine. Njihova življenja gredo naprej. Veselijo se, mene pa boli in najraje bi tulila pa ne morem. Najbolje se počutim doma, med štirimi stenami. Kamorkoli grem me vse spominja na mojega otročka, saj sva povsod hodila skupaj pa čeprav le v trebuhu.

Boli me, ko se na naju, najinega otročka, bolečino, ki jo preživljava nihče noče več spomniti. Tudi sorodniki ne. Mene razjeda, moji in njegovi pa se pogovarjajo, smejijo, v njih ni občutiti bolečine.

Vsi moji načrti in sanje, ki sem jih ustvarjala med nosečnostjo so splavali po vodi. Počutim se oropano, izigrano. V meni je toliko materinske ljubezni, ki kar kipi iz mene, pa je nimam komu dati.

Tonča ne oziraj se na druge. Prišel bo čas, ko boš razčistila sama pri sebi, ko boš čutila, da si pripravljena boš pospravila otrokove stvari, in prišel bo čas, ko boš lahko spet mamica. Do takrat pa misli samo nase, najbolj pomembna si sedaj ti, da se ponovno postaviš na noge.

Sem (sva) v enaki zgodbi, ki jo opisujete; občutki, žalost, vse. Nekako po letu prebiranja in pogovarjanja z ljudmi podobnih zgodb se mi zdi kot da bi v vsakem novem napisanem postu bral svojo zgodbo, oz. ljudi, ki jih pišejo osebno dobro poznal. Po enem letu sem mogoče (upam) vsaj malo doumel, sprejel, se soočil z situacijo glede smrti otroka in postfestum občutkov.

Vzporedno pa teče neka druga zgodba, ki je ne pa ne morem razumeti in najbrz tudi nikoli ne bom. Pa ne da nočem, ampak ne morem, pa se trudim. To pa je reakcija ljudi, kvazi ŽLAHTE, kvazi prijateljev, NE STEKAM RES. Vsa njihova izmikanja IN NAŠA OPRAVIČEVANJA njih v smislu ne vedo kako naj odreagirajo ipd in njihova razlaga NAM v smislu “ne se izolirat ipd” so totalni bulshit. Se opravičujem izrazu, ga lahko popravim in mogoče tako izrazoslovje ne sodi na ta forum pa vendarle; v enem letu sem dojel da je vse to kar pase in kar si predstavljamo in nas predvsem vzgajajo pod TEMO zlahta in prijateljstvo REDKO res pristno, Žal, skoda, ampak tako je. Ne bom rekel, da kje ni kaj pristnega, ampak ko potegnes črto ti ostane na koncu pristni ata, pristna mama in mogoče kje kaka pristna prijateljica. Drugi prej ko slej na nek način oddidejo, ampak distanceramo se pa mi. Aja?? Se res? Ali je to samo en fajn izgovor kako se NEukvarjat z “prijateljevo” bolečino!? Zakaj se potem sploh imenuje prijateljstvo in zaja hudiča moram jaz VSE razumet (brate, sestre, ..), drugim pa ni obratno ni potrebno! Dovolj je “etiketa” “temu je umrl otrok” in vse je za njih pospravljeno, zaključeno, skratka skoda energije za nas. Sem užaljen? se motim? pretiravam? Mogoče… mogoče pa res, vendar očitno glede a število postov vendarle ne. Povsod enake zgodbe… Kje so sočutja, kje je nesebična pomoč drugih? Kje? Kam je sla? A je res tako dalec, da sem “vreden” samo takrat ko lahko kaj jaz postorim za druge??!?
Se opravičujem, me je zaneslo, skušal sem samo polg predlogov drugih oseb tukja glede sprejemanja bolečine, podati tudi moj predlog, da se z energijo, ki jo uporabimo za spremljanje t.i. “prijateljskih vezi”, rajse ukvarjajmo sami z seboj in parterjem oz. nekomu, ki mu resnično ni vseeno za nas. Se enkrat, žal je da je tako, ampak očinto – kot berem – definitvno je. Žal.

Ja, Miha, kako vas razumem. V ljudeh je globoko zakoreninjen občutek, da je treba človeka, ki mu je umrl otrok razvedriti, če se že z njim pogovarjaš, se pogovarjaš o stvareh, ki nimajo zveze z žalostnim dogodkom ali še najbolje, ki sploh nimajo zveze z otroki. Vse, kar ti lahko rečejo o tem, je, da ostani v družbi, da se ne izoliraj in da bo bolečina sčasoma popustila. Potem te ali skušajo razvedriti, da boš “pozabil” ali pa se ti (še največkrat) najraje izognejo. Niti ene od prejšnjih prijateljic nimam, s katero bi se lahko resnično pogovorila o vseh svojih bolečinah in strahovih, o tem skratka, o čemer večino časa razmišljam. Preostane mi ali da se delam, da je vse okej, ko sem z njimi, ali pa da sploh ne hodim v njihovo družbo. Ker ob vsaki moji besedi o mojem otroku, ob vsaki solzi, se počutijo nelagodno in jih kar vidim, kako bi radi pobegnili.

Ne vem, Miha, ali je to zato, ker nikoli niti niso bile moje prijateljice, ali pa je zato, ker v njih obstaja neka blokada, nek grozljiv občutek, da ti itak ne morejo pomagati, da je tvoj otrok mrtev in ga nič ne bo več obudilo v življenje in da pogovor o tem ne bi nikomur koristil. Mogoče enostavno ne vedo, da mi ne moremo in tudi nočemo pozabiti. Da se HOČEMO vedno spominjati, vendar upamo, da spomin ščasoma ne bo več tako zelo bolel. In upamo, da bo še kdo, ki se bo hotel spominjati našega otroka. Da je živel in da je nekoč bil. Da je še kdo, ki ne bo pozabil in ki ne bo zahteval od nas, da pozabimo. Da prebroditi krizo ob otrokovi smrti ne pomeni živeti normalno dalje kot da se nič ni zgodilo. Ne vem, samo razmišljam. Morda nimam prav…

Vsak ima svoj prav, vsak drugače dojema in si “opravičuje”ravnanja in reakcije drugih ljudi in vsakega boli določena gesta, določena reakcija!
mene recimo najbolj prizadane, da se tast, svak.., v glavnem ožji člani družine, obnašajo tako, kot da midva nebi imela otroka, kot da to ni bil njihov vnuk, njihov nečak…in tudi nikoli niso nič rekli, nič vprašali, NIČ, pa je bil najin sonček njihova kri, njihov potomec,….
Pa ne mislim, da bi s tem radi meni ublažili bolečino, daleč od tega, mislim, da s tem zanikajo mojega otroka in so neredili ograjo, tako da ne rabijo pogledat čez in tako ne vidijo bolečine …..sebičnost, strah, hladnokrvnost..ne vem, nekaj od tega pa verjetno.
Po moji rizični in prehitro končani nosečnosti me je najbolj zabolel stavek:”No zdaj pa končno lahko gremo na piknik, zdaj se pa menda lahko malo poveseliš, ko se ni treba več čuvat in ležat!”Haloooooooo!In to 14 dni po smri mojega malega in to “bodoči dedi”, ki ga niti ni zanimalo, ali sva imela fantka ali punčko!

objem vsem
škratek

Res je vsak ima svoj prav. Ko je nama umrla hčerka nama partnerjev brat ni izrekel sožalja, delal se je kot da se ni nič zgodilo, kot da otroka sploh ni bilo. Prišel je na pogreb zadnje pet minut, tako da ga sploh nisva videla, ni se šel poslovit od nje, ko je ležala v vežici. Videla sva ga šele na grobu. Razumem, da je nekaterim nerodno in se v takih situacijah ne znajdejo in se vsemu temu radi izognejo, ampak, da lastnemu bratu ni izrekel sožalja, kot da to ni bila njegova nečakinja, pa ne morem razumeti. Takrat sem bila zaradi tega zelo prizadeta.

Razočarala me je tudi moja vsaj mislila sem tako, dobra prijateljica. En dan, ko mi je bilo zelo hudo, sem jo poklicala, želela sem, da me nekdo potolaži in posluša. Ko sem začela v joku govorit, kako mi je hudo in da se grozno počutim, mi je ona odgovorila z vprašanjem kako pa kaj vajin kuža? Popolnoma me je ignorirala, preslišala. Na tako reakcijo nisem bila pripravljena. Od takrat sem jo še enkrat poklicala, pa mi je tudi takrat obrnila hrbet, ni dvignila telefona, samo prekinila me je in od takrat se nisva več slišali.

V takih situacijah spoznaš, da dobri prijatelji, le niso tako dobri oziroma sploh niso prijatelji. Človek na koncu z vso svojo bolečino in žalostjo ostane sam. Hvaležna sem za to, da imam vsaj partnerja na katerega se lahko naslonim, ko mi je hudo.

Drage moje, tudi pri meni je enako. “Najboljsa” prijateljica je popolnoma odpovedala, se danes nimava stikov, bila je celo v stanju vsem razlagati, da sem jaz tista, ki se je tako odlocila.

Za sorodnike sploh ne bom izgubljala besed, oni so imeli veselice in praznovanja naprej, ko da se ne bi nic zgodilo, prejemala sva vabila z zame skrajno neokusno vsebino (pridite nasmejani in veseli, skrbi pa pustite doma). Danes z njimi nimam stikov (seveda sem cudna jaz). Ostali so le partnerjevi starsi in moji starsi in to je vse.

Najvec podpore sem dobila od ljudi, ki mi sploh niso bili blizu. Pa se te lahko prestejem na prste ene roke, pa se ostane (prstov mislim).

Skratka, ja sej jih razumemo ne, samo zakaj pa nas nihce ne? Je tezko, tudi meni je bilo, tako kot njim, prvi stik, kako bo, ali bom jokala ali bom zmogla…
Danes jih ne opravicujem vec in nimam vec razumevanja za njih. Predvsem sem spoznala, da nekateri pac imajo v sebi nekaj posebnega, kar se odrazi predvsem v tezkih situacijah, eni pa pac tega nimajo. Obdajam se z ljudmi, za katere vem, da bodo tudi v zalosti zmogli ostati z mano, ne samo v veselju. Pa cetudi jih je malo. Prej jih je bilo veliko, potem pa so vsi poniknili. Ostala sva dobesedno sama, jaz z eno, partner z enim prijateljem.

Se ne obremenjujem vec, vcasih me se prizadane, seveda, ko se s kom srecamo, ko vidim, da ne pomislijo vec, njihove prve besede, preden se zavejo zaradi moje reakcije, kaksno zgodbo pise moje zivljenje. S takimi ne iscem stika in hvala bogu, so me tudi oni potem pustili pri miru in niso vec vse povprek prepricevali ljudi, da sem se sama tako odlocila. Pa ocitno ni tako, glede na zgodbe, ki jih preberem tukaj…

Velikokrat se spomnim stavka, ki mi ga je namenila ena tistih ki so bili ob meni v največji žalosti in so še sedaj, ko sem ji rekla, saj jih razumem, ne vejo kaj naj mi rečejo, kako naj se obnašajo, kako bom jaz odreagirala, pa mi je rekla:
“Veš, če je sedaj kdo ki ima kaj za razumet, to nisi ti, sedaj je čas da drugi razumejo tebe, oziroma vaju dva!”…….in to je res in tega ne bom nikoli pozabila!

LP
škratek

Res izgleda, da imamo vsi, ki smo izgubili otroke enake izkušnje. Včasih imaš ob nekaterih res tako grozen občutek, ko tako bežijo stran, se pogovarjajo in vedejo kot, da bi se dalo s tem hude stvari izbrisati ali pozabiti. Spomnila sem se enega verza, ki se je včasih, ko smo bili še osnovnošolci, večkrat znašel v naših spominskih knjigah:

Ne tisti, ki smeje se s tabo
ne tisti, ki joče s teboj,
le tisti, ki s tabo občuti,
le tisti prijatelj je tvoj.

LP
Silvya

Draga Tonča, ob tvoji zgodbi sem ostala brez diha… Tako zelo me je zabolelo, ob sami misli na tvojo bolečino :((((((

Skoraj ne najdem besed, vem, da v nekaj stavkih ne bi znala izpovedati vsega, kar čutim. Prosim, sprejmi moj topel objem, tvoj Tomažek (mimogrede, tudi moj angelček nosi isto ime) pa nikoli ne bo pozabljen. Veš, prav vsaka zvezdica, za katero izvem, dobi posebno mesto tudi v mojem srcu.

Želim ti vse dobro, samo ljubezen je tista, ki zna preseči bolečino in verjemi, da jo bo tudi pri tebi. Prišel bo dan, ko se boš lahko ozrla proti soncu, tudi nasmehnila se boš in to s polnim srcem ljubezni in zavestjo, da je mala dušica ponosna nate.

Tudi sama sem v podobni situaciji, ko me prijateljica, s katero sva imeli pogoste in redne stike, v zadnjem letu ni obiskala niti enkrat, nekajkrat pa sva se dobili na kavi. Manj kot petkrat. Najhuje je, ko ti tisti, od katerih pričakuješ podporo, obrnejo hrbet. Ne vem, zakaj. To, da se ne znajo vesti v takšnih situacijah, se mi zdi samo izgovor. Pravi prijatelji resnično pokličejo, ko ti je hudo, so ob tebi, si vzamejo čas zate VEDNO, ko ga potrebuješ. Je pa res, da teme pogovora niso vesele, pač pa nabite s čustvi, žalostne, na nek način brezizhodne. In nekaterim se tega enostavno ne da poslušati. Od petih prijateljic mi je ostala ena. Od prvega dne smrti mojega otroka do danes. Marsikaj sva prestali skupaj, saj je bila noseča in rodila v času mojega žalovanja. Težko povem, kako hudo je bilo vse skupaj. Pa sva prestali. In srečna sem, da mi je ta ena ostala. Ker drugih ne potrebujem, če niso bili z mano v najhujših trenutkih mojega življenja. In ko sem nekajkrat omenila eni od teh, da bi se rada večkrat dobila z njo, je rekla saj ti nič ne pokličeš…. Sem torej čudna jaz, če pričakujem, da bodo prijatelji prišli sami od sebe, brez da bi jih JAZ, MATI UMRLEGA OTROKA, klicala?!

Predragi tvoja mami, Miha, Škratek2, Silvya,pikica, mamica

Ko sem prebrala vaše pisanje me je zopet stisnilo, hkrati pa ste mi na mojo veliko rano podarili en majhen obližek. Solze mi tečejo. Pa nisem izgubila otroka, temveč v trenutku moža (mojo sorodno dušo) in smo mi trije ( z dvem otrokoma) ostali sami. In veste koliko znancev in prijateljev smo imeli, koliko jih je imel šele mož. Ko sem enkrat štela, sem ugotovila da mi je ostalo 1%, mojih in njegovih prijateljev, vse skupaj ravno za prste ene roke.

Po dveh letih in pol sem spoznala nekaj res dobrih ljudi, ki mi kažejo, da so še vedno ljudje ki nas razumejo v naši žalosti in stiski in jih ni “sram” družbe žalujočih.

Tebe predraga Tonča pa le objemam in ti želim, da bi bilo kakšen dan vsaj znosen v tvoji žalosti, ki te objema.

Koliko časa pa sploh traja žalovanje. Večino bo rekla, da je pol leta eno leto dovolj?? Meni je izkušena zdravnica rekla, da je v mojem primeru 5 let tisti čas, po katerem se verjetno pri meni ne bodo stvari več spreminjale.

Vse vas objememam in vam pošiljam tople pozdrave.
Ana

Koliko časa traja žalovanje?
Jaz bi rekla da vse preostalo življenje, ki nas čaka, le da z leti žalovanje postane manj intenzivno in se lažje od srca nasmehnemo ob lepih spominih.

nekateri pravijo:saj še ni leto, pa je slekla črnino!

jaz je nisem nosila, kar menim, da žalost nosimo v sebi in ne na sebi in da nas črnina le potisne v globjo žalost.Oblečem jo takrat, ko si zaželim črnega, ker jo imam nekako rada in ne zato ker mi je hudo.Srajco lahko zakrpamo, srca se ne da!

Mama Ana, hvala za lepe in tople besede in naj vaša žalost kmalu postane znosnejša, sigurno je veliko lepih spominov in naj vam oni pokažejo pot!

Stisnite otroke in se nasmehnite ob lepih spominih!

lp
škratek