Kaznovanje otrok
Včeraj je blogerka Zloba pisala o tem, kako sta ji dva mulca stara 11 let totalno razdejala hišo, ko je bila na dopustu. Za nameček sta mulca še njena sorodnika in stanujeta v hiši poleg njene.
Sprašuje se ali je tega kriva vzgoja, starši ali oboje skupaj. V konkretnem primeru res ne vem kaj je krivo, vem pa, kaj bi jaz naredila, če bi se to zgodilo pri meni doma oz. če bi to naredili moji hčeri.
No, moj odgovor na njen post je bil takle:
Meni je hči pred dvemi leti, imela je 11 let, iz denarnice ukradla 100 $ (šla sem v ZDA – prvič v življenju, in imela s seboj 200$). Moji mami se ni zdelo nič čudnega, da si je mula kupila novo uro, pa barbiko. Denar je pa mala sama zamenjala.
Seveda sem bila jaz v ZDA čisto preč, skoraj brez denarja, sekirala sem se, sama sebe karala, kje sem izgubila denar, fehtala prijatelje, da so mi posodili denar za darila za hčeri, itd …
Ko sem prišla domov in ugotovila kaj je bilo, sem se 14 dni z njo pogovarjala, ji skušala s pogovorom dopovedati, kaj mi je naredila in kako nedopustno je njeno dejanje. Ko mi je po 14 dneh rekla, da kaj se bunim, da je bil samo denar in nič drugega, mi je prekipelo in sem jo res tako dobro naklestila, da od takrat več ne vzame niti penija. Žal mi je, da je nisem že takoj, ampak sem trošila energijo z neplodnim pogovorom.
Pred tem je že enkrat nekaj ukradla prijateljci in smo se samo pogovorili in blablabla. Potem pa je ukradla meni.
Jaz vem, da nisem čisto nič kriva, da je moja hči kradla. Je ne vzgajam tako, živim pošteno in tudi obe vesta, kaj se sem in kaj ne. Pa je drugače izredno priljubljena, nežna, pametna, pridna punca, ampak … evo, se je zgodilo. In kazen je bila vzgojna in je ne bo nikoli pozabila.
Hčeri sicer ne tepem ali kako drugače telesno kaznujem in tudi nisem zagovornik telesne kazni, ampak … sem pa za to, da se v takih primerih uporabi. Je bilo zelo očitno, da ji besede ne pridejo do živega, batine pa so ji. In ne bo nikoli pozabila in prav je tako.
Ko sem začela pisati blog sem napisala post na temo moje vzgoje v družini. Takrat ste me komentatorji čisto raztrgali, pobruhali, skratka bila sem vse drugo samo človek ne. No, od takrat je minilo10 mesecev. Moja vzgoja je še vedno ista. Še vedno obe vesta, da je desna roka za božat, leva za udarit, da sem alfa in omega v hiši in da so stvari, od katerih niti za pikico ne odstopam. In še vedno imamo sankcije, ki se kaznujejo s telesno kaznijo (kraje, medsebojno pretepanje in drugi ekstremni vedenjski odkloni). Moram potrkat, da ju dve, mogoče tri leta že nisem niti “ušlatala” kaj šele udarila ali pretepla. Pa tega itak že prej nisem počela.
Zame je namen kaznovanja, da si otrok zapomni ZA KAJ je dobil kazen in KAKO BOLEČA je bila kazen. Dejansko lahko na tak način otroka vzgajamo tja do 11 leta, potem pa je kar je. No, jaz sem že zelo zgodaj dorekla pravila igre:
– za medsebojno pretepanje 20 po riti s kuhalnico (po logiki če se lahko pretepata med sabo, ju lahko tudi jaz),
– za prihod domov po temi 30 po nagi riti z roko (otroci po temi nimajo kaj počet zunaj in ko se začne temnit je treba gor, to velja še danes),
– za laganje 10 po nagi riti.
To je bilo v bistvu vse. Poleg tega smo imeli še trojno opominjanje pred izvedbo kazni in moram priznat, da sta jih dobili mogoče vsaka po 5x v vsem svojem življenju. Največ jih je seveda dobila tavelika ko mi je ukradla denar, 40 po nagi riti s kuhalnico. Srce me je bolelo za znoret, jokala sem celo noč, ampak …. starševska je težka.
Pa poanta sploh ni bila v samih batinah, poanta je bila v obredu. Morali sta prinesti stol na sredino sobe, jaz sem se vsedla nanj, tista, ki je bila kaznovana, se je morala sklonit čez kolena in jaz sem jo nabila. Ko sva končali sem jo vprašala če ve za kaj jih je dobila in če je vedela, je lahko šla v sobo, če ni, sva se še pogovorili o tem.
Ko se zdaj spominjam teh dogodkov, mi je tako hudo. Spomnim se, kako sta tekli v sobo jokat, jaz pa sem obsedela v kuhinji in jokala sama zase. Ponavadi sem šla kmalu zatem k njima in smo se pogovarjale o sovraštvu do mene, o tem, da nam tega res ni treba, da ni prav, da se moremo držat pravil, ki smo jih skupaj postavili, da me bolita srce in duša, ko ju moram kaznovat – in je rekla tamala, da zakaj pa ju potem tepem, če me tako boli, pa sem ji odgovorila da zakaj pa ona ne uboga, če ve, da jih bo dobila in da bo potem obe bolelo. Resnično smo skozi to obdobje prvih trdnih postavljanj meja zlezle zelo srečno in z minimalno kolateralno škodo.
Na momente sem bila čisto obupana. Imela sem občutek, da ju nikakor ne morem obvladat, da mi polzita iz rok in da bosta zdaj zdaj onidve mene nadvladali in vzgajali. Koliko noči sem prejokala, preklinjala sebe in vse okoli sebe in to, da ju moram vzgajat. Ampak smo zlezle skozi prvo fazo za katero zdaj vidim, da je bila šele predpredpredpriprava za tole, ki prihaja zdaj. Imam sicer občutek, da nekih hujših ekscesov ne bo, ker imam avtoriteto, ki sem si jo postavila že na začetku, ker sem se in se še vedno in veliko pogovarjam z njima o vzgoji o mojih in njunih nalogah, o skupnem življenju in o še posebej o tem, da nismo skupaj zato, da bomo zaje**** druga drugo in si grenile vsakdan ampak zato, ker se imamo rade in smo rade skupaj.
Dejansko moji dve lahko gresta k očetu kadarkoli hočeta in ju nimam s čim zadržat, kakor samo z ljubeznijo, navezanostjo in pozitivnimi medsebojnimi odnosi.
Obema, ne, vsem trem je kristalno jasno, kje so meje, kjer se neha moja pozitivna starševska vloga in kje lahko postanem zmaj. Točno vesta na katerem okopu se morata ustavit, sicer ju bo zadela bomba in ne preizkušata me velikokrat. Še takrat ko me, je to bolj nehote kot zavestno, saj jima ni niti v najmanjšem interesu sprovocirat mamo do te meje, da se ji “utrga”.
Kdo vzgaja naše otroke? To, kako se moji hčeri obnašata doma, vidim in čutim. Tega, kako se obnašata v javnosti, ap ne vidim. Ni več v mojem dometu. Vsaj osem ur na dan sta v šoli. Ne poznam vseh njunih prijateljev. Lahko so v redu, lahko so katastrofa. Lansko leto ej bila moja hči med tistimi, ki so na stene pisali prostaške izraze za eno od sošolk, pa si ne bi nikoli mislila, da ona lahko kaj takega naredi. Se ne čutim prav nič odgovorno za njeno dejanje. Prav tako se ne čutim odgovorno za to, da je učitelju rekla, naj ji on kupi neke oljnate barve, če hoče da bo risala za njegovo razstavo. Jaz sem ji čestitala za pogum, saj sem matrala, da ima moja hči popolnoma prav.
Tudi prijatelji izven šole, pa sosedje in sorodniki in drugi ljudje, s katerimi se družita, ju vzgajajo. Jaz ne vem, kaj se oni pogovarjajo med sabo, vsi pa vemo, da so majhni otroci gobe, ki vse živo vsrkajo vase in nikoli ne veš, kaj bodo potem izvedli/poskusili/uresničili. Za nas odrasle je hec reči otroku naj gre v trgovino in ukrade čokolado, toda če bo otroku to uspelo, bo definitivno še kdaj ukradel čokolado, pa še kaj drugega in ko ga bodo na koncu ujeli in okarali starše, kako vzgajajo otroka, bodo le-ti kaj malo krivi za njegovo početje.
Torej …. kaznovanje otrok DA, večinoma s pogovorom, za težke prestopke pa tudi drugače.
Odgovornost za otorkovo vedenje? Do neke mere je na starših, ne pa popolnoma. Starši so samo na začetku glavni in edini ideali, potem pa vedno manj, saj prvi pomembni postanejo prijatelji, sošolci. itd.
Iz tega razloga se mi zdi popolnoma neprimerno nalagat staršem izključno pravico do krivde za otrokovo vedenje, po drugi strani pa je izključno njihova dolžnost na primeren način sankcionirat delikventno vedenje.
———————————————————-
kako pa vi/ve vzgajate otroke? sta kdaj v dilemi kaj naredit, ste prenežne, ker ste ženske ali se vam srce trga, ko morate otroka kaznovat?
Jaz pa ugotavljam,da če otroka po riti,po roki,ko nagaja, trenutno zaleže,vendar postane kmalu tudi otrok nasilen- do drugih otrok,dedka, babice in tudi do mene.Udari tako, kot udarim jaz.Če mu kaj ni prav, udari, ugrizne, uščipne.
Moram reči, da sem si zdaj rekla STOP.In se odločila, da tepež nikamor ne pelje.
Pogovorila sem se z njim- obljubila, da ga ne bom vč udarila, in tudi on ne sme več udariti.
Moram reči, da mi zaenkrat uspeva.
mojidve pa nista nasilni. je čisto odvisno od karakterja otroka. zato pa ne maram predavanj o vzgoji, ker je vsak otrok individuum in ni pravila, ki bi veljalo za vse otroke.
je pa zanimivo, da poznam kar nekaj staršev, ki otroke frcajo, klofajo, cukajo za sladke, in seveda tepejo s kabli in pasovi, pa tega nikoli javno ne upajo povedat.
Jaz svojih otrok nikoli nisem fizično kaznoval. Po moje bi bila fizična kazen oziroma fizična sila na mestu edino v primeru, ko gre za varnost in zdravje otrok (če si hoče sam škodovati na primer).
Pa kolikor vidim tako pri drugih, moji dve nista zato nič manj disciplinirani, sta čisto normalni najstnici, ki bosta, upam da, to moje prepričanje o fizičnem kaznovanju, odnesli s seboj tudi v svoji družini.
Mislim, da vsaka fizična kazen pusti posledice v smislu tega, da je potem za kaznovanega že podzavestno samo po sebi umevno, da je tak način ena od rešitev za probleme.
ati: si kdaj za vpil nanju? si višji od njiju? se te bojita, ker si moški in močan??
jaz sem očeta ubogala že zato, ker je bil velik, močan, njegov glas je bil grob, nejgova pojava robustna. mame pa nisme, ker je bila najhna, suha, s piskajočim glasom. ampak ona je vedela, da se očeta bojim in je vedno, kadar sem kaj ušpičila, očeta toliko časa masirala, da me je pretepel. brutalno, brez milosti. mama pa je stala zraven in govorila: samo ne po glavi, povsod drugje jo lahko tepeš, samo po glavi ne. – pa kako bi me kje drugje lahko, če pa sem se zvila v kepo. samo po glavi in hrbtu me je lahko.
Ne, hčerki se me sploh ne bojita… zakaj pa bi se me morali? Starejša je tudi že višja od mene, tako da imam kvečjemu več kil… :))
Na splošno pa si resnično ne želim, da bi se me bali, pravzaprav bi bil hudo nesrečen, če bi se me. Edino kar želim doseči je to, da bi me spoštovali in da bi tisti del mene, ki jima je lahko pozitiven vzgled, tudi tako vzeli.
Seveda sta zdaj v letih, ko je težko ugotoviti ali me res spoštujeta ali ne, ampak jaz vseeno verjamem v to in sem za sebe prepričan, da je ta moj način pravilen.
Seveda pa ne trdim, da je za vsakega to prav… vsak ima svoj pogled na to, vsak pozna svoje otroke in sam sebe najbolje.
na kratko,
imam 2 hceri
10 in 15
brez žene
sem tudi tepež že probal ampak se ne obnese ker se ti še potem otrok v obraz smeji in je nevarno da izgubiš kontrolo nad seboj in ga preveč namahaš
najbolj čudežna in učinkovita metoda je ekonomija, a 100 dolarjev si mi ukradla, ni panike, sej denar je samo denar, zdej mi jih pa vrni, aj ih nimaš, ni panike, jih pa zasluži, in je za veliko mesecev ob svoje tedenske dohodke, ki ji jih jaz plačujem, in znašsajo 3 eur/teden
uspeh je preizkušeno zagotovljen
to je moj predlog dragim damam tu
Do petega leta nikoli nisem nobenega udarila. Tudi ni bilo potrebe, kake neposredne navarnosti za zdravje ali kaj podobnega. Nato se je začelo kljubovanje, ne-ji, včasih dolgotrajno prepričevanje in v skrajni sili grožnje niso zalegle in je šlo samo “s silom”. Deklica jih je dobila le dvakrat, mlajši večkrat, starejši pa tudi, a ne toliko kot mlajši.
Koliko je katera vzgoja prava, je težko reči. Fajn, če se da brez tepeža, če se pa ne da, pa tudi ne bo nobenih trajnih posledic. Vsak udarec bi naj otroka ponižal. Po nagi riti po moje še najbolj. Tega jaz nikoli nisem prakticirala, ker če bi si še hlače slačili, bi se moja jeza že zdavnaj skadila.:-) Jeza, obup, situacija, ko ne gre drugače, samo takrat so jih dobili. Ko je zmanjkalo možnosti za druge kazni (odvzem igrač, prepoved televizije…).
No, če je otrok ponižan ali ne, ne vem, moji mislim da niso bili preveč. Mogoče je ravno v tem štos, smisel kazni. Mogoče je potrebno, da se počuti ponižan, drugače si ne zapomni.
Včasih si mislim, da bi morala prej začeti z vzgojo “ena po riti”, včasih spet ne, ne vem, kar je, je.
Ja tole je res težka tema, ker bomo res z velikanskim zamikom ugotovili ali resnično delamo prav ali ne.Jaz sem vedno mislila da svojega otroka ne bom nikoli udarila.Pa sej resnično ga tud nisem, ampak je star še ne 5 let.Jih pa dobi za sladke, s tem da ga prej opozorim, če ne reagira štejem do tri(s tem da ve da to pomeni da ga bom za sladke) in č me popolnoma ignorira ga za sladke.A zakaj? zato ker mi že sedaj govori, da hoče da je tako kot želi on, ne tako kot jaz in da mu to ni všeč.Namesto da bi nekaj naredil se dere:nehaj štet! Sej mi je hudo, ampak meje morajo bit in to vedno enake in jasne.Če pa misli pri petih letih, da bo delal kar se mu zahoče, kaj šele bo? evo ne maram nasilja ampak pri nas kazen ne zaleže (čeprav tud nisem sigurna kakšen je učinek ene po riti al pa za sladke)?
včasih me je res groza kaj šele bo? Pri nas je mami imela avtoriteto in če bi že naredila kakšno traparijo je nisem ker sem vedela za kazen(to pa je bil tudi njen namen)!
Kako pa potem lahko gledamo ob fizični kazni na odnos med partnerjema? Verjetno se bo vsaka od vas strinjala, da je kdaj vaš partner naredil kako bedarijo, neumnost… pač nekaj, zaradi česar bi recimo otrok dobil po riti. In ker smo takrat vsi člani iste družine, ki se imamo enako radi in se enako spoštujemo, je verjetno pravilno da se tudi partnerju da kako vzgojno, če nas zignorira ali žali, ko mu hočemo dopovedati, da to kar je naredil ni prav 🙂
To štetje, sem se morala prav nasmejat, jaz štejem še zdaj, zadnjič sem celo psički začela, ko nekaj ni hotela. Ko sem prišla k sebi, kaj sploh delam, se spogledava s hčerko in sva se smejali še najmanj pet minut. Rečeš najmanj dvakrat, če imaš srečo, te otrok pogleda in vstane izpred televizije, misliš, da te je slišal in delaš svoje dalje. Spet pogledaš, on sedi, ker se je vstal samo zaradi tega, ker je mami nekaj rekla, itak da ne ve kaj, namesto da bi vprašal, kaj, se vsede nazaj. In čaka, da se bom jaz čez pol ure spet spomnila, da bi on nekaj moral, pa ni. Naslednjič mu uspe priti mimo omare in “posluša”, ko mu že tretjič govorim, kaj bi moral narediti. Jaz v upanju, da je tokrat slišal, spet pozabim prekontrolirati, če je tokrat tisto naredil. Čez dve uri ali naslednji dan, vidim, da ni. Vključim grožnje s kaznijo, potem ponavadi naredi. Velikokrat pa tudi ne. Že od malega. Pomaga, če zraven stojiš, če razlagaš petkrat eno in isto, zakaj, kako….drugače pa nikoli nisi ziher, da bo otrok ubogal.
Strinjam se s Katarino in še dopolnitev: mi smo odgovorni za otroke, za partnerje pa ne. S partnerji živimo prostovoljno, ker radi živimo z njimi, oni bi že naj bili vzgojeni od svojih staršev:-), če nam kaj ne paše, povemo, partner reagira kot pač reagira, mi pa imamo potem še vedno možnost, da se odločimo ali sprejeti njegove pomanjkljivosti ali se ločiti.
Saj ravno to pravim, da udarci v nobenem primeru nimajo nobene koristi, razen če verjamemo v to, da bo otrok od udarca odnesel neko koristno spoznanje? Se opravičujem, ampak jaz v to ne morem verjeti.
Ja, to se smatra in s takim načinom definitivno poskrbimo za to, da se bodo otroci zavedeli posledic – če narediš napako, te bo bolelo.
meni jetudi, zato pa sem se s pomočjo vnaprej določenih kazni tem, ki jim praviš ti “ušla batina” izognila. in mi nobena nikoli ni ušla. 🙂 tebi pa je, pa čeprav si totalno proti. malo konktradiktorno, a ni?
ne ati: ni povezave med ženskami, ki vztrajajo pr inasilnih moških in batinami, ki so jih dobile v maldosti. ker če bi povezava bila, potem bi tudi jaz še danes bila s svojim ex. in poznam kup žensk, ki so ravno zaradi nasilja odšle, torej tvoja hipoteza ne vzdrži.
mimogrede: potem tudi moški vztrajajo pri nasilnih ženskah zato, ker so jih v mladosti pretepali?? v čem je razlika med punčkami in fantki?