Pozdravljeni,

sem mamica 2 in pol-letne punčke, v kratkem pričakujem drugega otroka. S partnerjem (nisva poročena) živiva skupaj 4 leta – jaz živim pri njem. Ne vem kako naj začnem…
Partner se je “zaljubil” v drugo žensko. Z besedami ne morem, ne znam opisati, kaj doživljam. Sem v 6. mesecu nosečnosti, partner pa vse dneve preživi z drugo žensko. Najprej me je prepričeval, da dela, zdaj ko sem ga na cesti videla z njo (enkrat vmes, sva že bila nekaj časa s partnerjem narazen – prav zaradi nje). Sledil je šok, en kup laži z njegove strani, ki so se kar vrstile in stopnjevale. Ne spi več doma (pa je hiša njegova), pravi da dela… Nima pa poguma, da bi zaključil vse skupaj. Ne želi pa naju tudi ne izgubiti. Sam ne ve, kaj bi. Jaz tega psihičnega pritiska ne zdržim več.Pogovoriti se z njim ne da, pravi, da sam ne ve, kaj bi rad, da je zmeden…
Zdi se mi da se mi bo zmešalo, sem na robu živčnega zloma, vse dneve in noči bruham, v trebuhu imam krče in strah me je, da bi bilo kaj narobe. Trudim se ohraniti “mirne živce”, vendar ni člahko. Sama ves čas skrbim za najino hčerkico, saj on seveda vedno “dela”. Hčerkica je vedno z mano, ves čas sprašuje, kje je ati in kdaj pride, ga vse dneve čaka.
Ne vem več kaj, strah me je poroda, strah me je samote, strah me je vsega, poleg tega mi postaja s hčerkico vedno bolj naporno. Velikokrat se nehote “zdiram” nanjo, da se revica čisto prestraši.
Nimam kam, kredit lahko dobim zelo majhen, da bi kupila stanovanje, v najem ne morem, ker imam že en kredit.
Prosim, želim samo kak nasvet, kako onvladati svojo žalost in trpljenje, da s tem ne bi prizadela hčerkice. Ne bi želela, da bi kdaj zaradi tega čutila posledice. Ona mi pomeni vse na tem svetu.

Pozdravljena!

Ko sem prebirala tvojo zgodbo me je kar zmrazilo. Nimam pametnega nasveta zate oz. ga sploh nimam. Pa vendar ti lahko napišem samo to, da razumem tvojo stisko. Upam, da boš našla kakšno rešitev in da bo s tabo in tvojima dvema sončkoma vse uredu. Tvoj partner pa… kaj pa si misli tudi tale njegova nova, da takole razdira družino in še zdaj, ko si noseča? Ali imaš kakšne sorodnike, prijatelje, ki bi ti lahko pomagali?
Daj oglasi se še kaj! In zdrži!

A NIMAŠ NOKOGAR NA KATEREGA SE LAHKO OBRNEŠ?
STARŠEV ALI PA NEKOGA KI BI TI PONUDIL STREHO NAD GLAVO ZA NEKAJ ČASA?
NE VEM,RES SI V GROZNI SITUACIJI,AMPAK NAJBOLJŠ BI BILO DA GREŠ,GA OSKUBIŠ ZA PEŽIVNINO
IN ŠE ZA KAJ DRUGEGA,…
SPLOH NE VEM KAJ NAJ TI NAPIŠEM DA TE VSAJ MALO POTOLAŽIM.DRŽI SE ZARADI TVOJIH DVEH PIKIC
SPLOH ZARADI ŠE NEROJENE.

SAM ON NAJ SE TI NE SMILI IN MU NE POPUŠČAJ,KER ON OČITNO TUDI NI POMISLIL NA VAJU(VAS),
KO TE JE PREVARAL.

SREČNO SREČNO IN ŠE ENKRAT SREČNO

Pozdravljeni!

Skozi vaše besede se začuti bolečina in stiska, ki jo doživljate. Res ste se znašli v nezavidljivi situaciji in to ravno v obdobju, ki bi moralo biti srečno in v veselem pričakovanju.
Želeli ste nasvet, kako obvladati svojo žalost in trpljenje. Menim, da bo to zelo težko, dokler boste vztrajali v tem okolju, ki vam to dvoje povzroča. Ne čakajte, da se bo partner končno odločil, kaj bi rad, ampak poskrbite zase in za svoje otroke. Če se bo kdaj odločil za družinsko življenje z vami, bo še vedno čas, da razmislite, ali ste sami še pripravljeni na to ali ne.
Pravite, da ne zdržite več psihičnega pritiska in da ste na robu živčnega zloma. Mislim, da bi bilo za zaščito vaše nosečnosti in glede na občutljivo obdobje, v katerem se nahajate, pa končno tudi zaradi vašega duševnega zdravja in vzgoje hčerkice nujno, da se umaknete iz okolja, ki vam povzroča tako hudo stisko. V kolikor nimate nikogar od svojcev ali prijateljev, ki bi vam lahko ponudil začasni dom, bi bilo morda vredno razmisliti o odhodu v materinski dom, kjer bi se lahko umirili in pripravili na prihod novorojenčka. Poleg tega bi vam bila nudena tudi psihosocialna pomoč. Kasneje lahko razmišljate o neprofitnem stanovanju ali podnajemništvu za neko zmerno ceno.
Priporočam vam, da se oglasite tudi na centru za socialno delo in povprašate o možnostih pomoči v vaši stiski.

Srečno!

Ja zakaj pa bi morala ti kam it z dvema otrokoma, on bi pa lepo domov druge vlačil? On naj gre stran. Saj bo na začetku težko, vendar čas zaceli vse rane. Če bi že prvič potegnila črto, bi bilo zdaj že bolje. Zase vem, da ne bi trpela, če bi se tip do mene tako obnašal. Saj ga imam rada in bi verjetno veliko naredila zanj, vendar ne za vsako ceno.
Kar pogumno in vedi, da človek vse preboli. Saj bo bolje!

Pozdravljena,
tudi mene je preplavila groza, ko sem brala tvoje besede. Spomnila si me na kolegico, ki je imela podobne težave. Dva otroka je imela s prvim fantom, ta jo je maltretiral, tepel in podobne neokusne stvari pocel z njo, tako da je z otrokoma zbezala od njega. Tretji otrok je bil od drugega fanta. Ta se je zaljubil v drugo zensko in tako odslovil mater z tremi mulci. Ni obupala in tako se je ponovno zaljubila v tretjega fanta. Sreca ni trajala dolgo, zacel jo je varat, pa ravno takrat jo je bila v cetrto noseca. Ravno tako je bila na koncu z zivci, a toliko se pri sebi, da je deca zjagala iz lastne bajte.

Ce dec ne zna tica drzat med nogami, pa naj gre. Za otroke bos morala sama skrbet in le glej, da se bodo cim boljse imeli v dani nastali situaciji. otroci niso krivi za starsevsko neodgovornost, zato menim, da ni posteno, da bi ziveli v bedi in revscini, oce pa bi se sopiril doma z frisnimi babami.

To je moj nasvet in nasvet moje kolegice. Odlocitev pa je samo tvoja.
Srecno.

Preberi :Hendrix:Zdrav otrok in ljubezen staršev in isti avtor Najina ljubezen.To je nujno za zdaj in vedno v naprej. Tudi on mora to prebrati !

Sicer pa jaz ne vidim problema, lepo naj spoka in se gre hladit kamorkoli. Ti boš vsaj v miru preživljala dneve, brez čakanja. Na otroka vplivaš negativno in morda bo nesrečna vse življenje zaradi nesigurnosti in dvomov, ki jih oddajaš. Skuliraj se, bodo močna ženska in uredi vse takop, da bo dobro najprej za otroke, ki rabijo srečno, zdravo in nasmejano mamo.
Če pa je on na ravni 15-letnika, je pa to njegov problem.Oba uničujeta že drugega otroka.Ker si ti pametnejša, boš ignorirala te njegove pobesnele hormone in boš uredila življenje sebi in svojima dvema pikcoma lepo.

Poznam eno, ki je vedno omreževala mlade očke v naši službi, ker so takrat najbolj ranljivi.Raje ti ne povem, kakšne nesreče so se ji skozi življenje nakopičile na grbo, da se ti zasmili 🙁 Ko ga bo minilo in bo sprevidel, bo že prišel nazaj.Malo potrpi. Srečno! Beri!!!