Pozdravljeni!
nikoli še nisem pred tem zašla na ta forum, tokrat ga prvič berem pa sem se odločila da vam kar pišem. Mogoče skupaj najdemo kak nasvet.

Stara sem 29 let, poročena, 2 mala otroka, ravnokar smo v 10 mesecih pregurali skozi gadnjo hiše katero organeizacije sem imela sma več al manj na čez. Preselili smo se pred tremi tedni in tempo dela se je skoraj čisto ustavil. Hodim v službo, ki me je ok. Po naravi sem zelo odprta oseba do teh dni mislila, da je negativizem in depresija nekaj kar se meni ne more zgoditi. Zdaj pa počasi dvomim. Zakaj? No še to povem da sem pred parimi leti kar ene 3 leta trpela za nekimi psihično črevesnimi motnjami – dogajalo se mi je da me je zvilo v trebuhu in črevesju vsakič ko sem morala kam iti, iskanje wcjev po javnih površinah in ostajanje doma zarad strahu pred tem mi je vzelo 3 leta aktivnega življenja. To sem potem pozdravila s homeopatijo (dr.Hribernik je bil res zakon) No potem pa 2 otroka in vse že goraj našteto. z možem se ok razumeva, šepa sex, čeprav se izboljšuje od kar smo se preselili, prej sva bla preveč zmatrana očitno 🙂 Zdaj pa me skrbi da se mi tele psiho čreva problemi vračajo. V mogoče malo predrugačeni obliki. ta vikend sva bla doma sama z možem, otroka na morju. lahko bi se super posvetila sama sebi in možu ampak ne. kar naprej me je nekaj bolelo in zvijalo po črevju, pa glavobol, pa kar neko trapasto čudno slabo počutje, kar v ležečki me je vleklo 🙂 nobene energije. potem pa sva se odločila da greva nekam na obisk. že prej in na poti me je prav čudno tiščalo v grlu, kot bi mi zatekal jezik, v avtu se je to stopnjevalo do te mere da sem res mislila da me bo zadušilo. seveda sem se ustrašila začela pospešeno dihati sledili mravljinci v rokah in nogah, krivljenje prstov. mož je obrnil in me peljal na urgenco. do tam sem se že malo skulirala in zdravnica mi je vedela povedati da so mravljinci in vse ostalo posledica prehitrega dihanja. ok. potem sem počasi prišla k sebi ampak do večera ko sem zaspala sem imela povišan pulz in neko tesnobo v grlu in kot tisti cmok kot ko imaš tremo. no tako se mi je to odrazlo fizično. včeraj pa spet ko sem šla zvečer s kolegicam ven sem 1 uro pred tem presedela na wcju – driska, povišan pulz, nek čuden filing v glavi sploh en znam opisat. čisto pomirila sem se šele ko sem zaspala.
potem pa še to. nikoli ampak res nikoli jaz v življenju nisem pomislila recimo da bi se lahko enmu nekaj naredilo če je nekam šel. ali kaj podobnega. res nisem črnogleda – bila??!! zdaj pa me kar od šuba presune misel..kako bi bilo če bi moja tastarejša hči umrla..pa me že oblijejo solze. pa sta šli obe hčerki na morje z mojimi starši pa po parih dneh misel, kaj če sem ju v četrtek v zadnju videla da se jima kaj zgodi? kriza res ne vem kaj je to. iz tira me vrže povožen maček, misel kako testirajo kozmetiko na živalih, razni mejli na temo kako se živalim ali otrokom slabo gode. ne vem vse me prizadane.

hvala če ste se prebili skozi moje flavze. in res bom hvaležna če mi pomagate najti odgovor na kaj je z mano. kaj naj naredim?

hvala!
lara

Pozdravljena!

Hvala za pismo, upam, da ti bom lahko vsaj malo pomagala. Vidim, da so se tvoje težave ponovile, iz pisma pa nisem mogla razbrati, če morda veš, zakaj so se ti pred parimi leti dogajali ti fizični problemi.Te je vznemirila sprememba okolja, morda nekaj neznanega? Si se o tem pogovorila s homeopatom? Zdi se mi, da si bolj delala na tem, da se izboljša tvoje fizično počutje, ne vem pa, če si ugotovila kaj se dogaja na psihičnem nivoju in kje so vzroki tvojih težav.
To, kar se ti dogaja sedaj, bi lahko rekla, da so to napadi panike, morda se spopadaš z določenimi fobijami. Cmok v grlu, hitro bitje srca, to so znaki tesnobe. Dobro da si šla k zdravnici, vseeno pa se mi zdi, da bi bilo dobro, da poiščeš še dodatno strokovno pomoč (psihiater, terapevt), ki bi ti pomagala pri tem, da poiščeš vzroke svojih težav. Bodi pozorna na to, kdaj se ti to dogaja in katere situacije sprožijo določene reakcije in to tudi terapevtu povej.

Še enkrat ti svetujem, da poiščeš strokovno pomoč.

Srečno!

Danila

To so definitivno napadi panike.
Meni se je to zgodilo podobno….ko je bilo obdobje stresa mimo,
ko bi se koncno lahko imela fajn….pa takale groza.
Poisci pomoc, ce si bolj “homeopatski” tip to, ce ne pa obstajajo
zdravila – jaz sem bila celo zivljenje orto kontra tem zadevam,
ceš- jaz zmorem sama in ne rabim kemije – ampak ko nisem mogla vec
dihat sem jih jemala – in res pomagajo.
Srecno!

Draga “LARA*”!

Ko sem prebrala tvoje sporočilo, mi je šlo čez glavo: To mi je pa tako znano… Tudi jaz sem bila v podobni zagati kar dolgo in tudi jaz sem se obrnila na homepoatijo-pri Korneliji Pope-Toth. Poleg homeopatskih kapljic, ki nam jih je dajala, smo morali tudi zelo zelo ozaveščati. Kok nam je to šlo, ve vsak od nas, ki smo bili pri njej, sam zase, dejstvo pa je, da so se nam vsem, ki smo bili pri njej, težave zelo zelo umirile. A šli smo čez marsikaj…

Dr. Hribernik, kot jaz vem, žal ni več živ. Še vedno pa imaš na voljo homeopatijo pri kom drugem. Meni osebno se zdi to področje res “hvala bogu, da je”. Obstaja pa poleg nje še veliko drugih možnosti, npr. samo ena izmed njih je ajurveda (primer pomoči z njo je predstavljen v zadnji številki revije O osebnosti). Išči, išči, išči in našla boš nekaj oz. nekoga, kar ti bo oz. ki ti bo lahko pomagal-o.

Prepričana sem, da v takšni situaciji, kot si, sama gotovo ne boš mogla zlesti ven iz te luknje, v katero si padla. Zato potrebuješ roko, ki te bo povlekla ven in gor. Ostala si skoraj čisto brez življenjske energije, najbrž zato, ker si jo dala toliko za gradnjo hiše, dva majhna otroka, partnerski odnos… Ko smo pre-utrujeni, se nam začno dogajati najbolj čudne, prečudne stvari. Potrebno se je regenerirati! Takoj lahko na svoje stanje odreagiraš tako, da hodiš čim več v naravo, k vodi, najbolje h kakšnemu slapu, na mesta, kjer boš lahko spet napolnila svoje prazne baterije… Vzemi si čas zase, umiri se, počivaj, odklopi se, naspi se! Šla si preko svojih meja, nisi poskrbela zase in tole stanje zdaj te sili, da boš nadoknadila zamujeno.

“LARA*”, morda bi ti kaj zanimivega znal povedati npr. tudi gospod Viktor Gerkman, ki piše za revijo Aura. Njegova TŠ je: 04/533-81-82 oz. 041/213-058. Življenje nam pošlje težave , hkrati pa tudi rešitve zanje.

Upam, da ti bo vsaj malo lažje pri srcu. Veliko sreče pri iskanju tistega pravega za tvojo zagato ti želim!

LP. Maja

Pozdravljeni,

slišala sem, da v septembru k nam prihaja zelo dober ajurvedski zdravnik, ki bo imel tako masaže kot tretmaje. Upam, da bom kmalu vedela kaj več in vam sporočim.

Pozdravljeni!
Tudi meni se dogaja nekaj podobnega. Ko preživljam kakšno zelo stresno obdobje (pogosto tudi v službi ali pa selitev ali pa kakšni problemi v družini), še kar normalno funkcioniram, ko pa se to neha, pa me začne tlačiti neka malodušnost, depresija.
Imam tudi težave s prenajedanjem, pa bi se rada vključila v kakšno skupino, najbolje v MB, vendar nobene ne najdem. Ko se poskušam vzdržati kompulzivnega prenajedanja, se nekaj dni počutim veliko bolje, potem pa se nad mano zgrne temen oblak neke žalosti, nemoči, občutka manjvrednosti. Zdi se mi, da mi prenajedanje nekako pomaga, da lahko “normalno” funkcioniram. Zato po nekaj dneh “vzdržnosti” običajno popustim in se spet začnem tolažiti s hrano. No, včasih je to zelo učinkovalo, zdaj pa me tarejo že zdravstvene težave, povezane z odvečno težo, da o samopodobi niti ne govorim.
Ne vem,kako naj se lotim problema, številne knjige o samopomoči mi očitno ne pomagajo, čeprav me trenutno navdihnejo.

REDA

Mogoče se sliši čudno, vendar nekateri imajo v sebi prepričanje, da morajo non-stop nekaj početi, da so potem vredni življenja.
Če ne, pa se začnejo obsojati in so žalostni, ker niso izpolnili svojih prepričanj.
Hrana je tudi eden izmed načinov, kako si zagotoviti neko zadovoljstvo in užitek. Nekateri starši so učili svoje otroke, da če nimajo kaj početi, pa naj grejo vsaj jest. Ali pa, da otrok ni sitnaril in bil nezadovoljen, so mu dali jesti, samo , da je bil tiho.

To so primeri iz prakse. Kaj pa za koga velja, pa ve sam.

Robi.

Draga “ReDa”!

Že od včeraj zjutraj imam pri sebi tvoje sporočilo s Foruma-a žal niti včeraj niti danes še nisem imela časa, da bi se v miru spravila k odgovoru, saj imamo trenutno po poletnem zatišju res “gužvo” v službi. Takoj, ko utegnem, ti pripravim bolj izčrpen odgovor.

Lepo se imej in se bereva!

Maja

Hvala, Maja, se priporočam. Robi, v tvojem postu pa se nekako ne najdem. LP

Reda,

če seveda želiš, lahko napišeš kaj več o tem, kako je bilo, ko si še živela s svojimi starši, ko si bila otrok.
Ste imeli veliko težav ? Je imela tvoja mama podobne težave s težo ? Kaj ti pomeni hrana ?
Pa še kaj, kar ti je ostalo v spominu…..Mogoče veš, kakšne misli se ti pojavljajo takrat, ko se nate zgrne ta oblak žalosti, manjvrednosti.. ?

Robi.

Reda pozdravljena,

napišem ti nekaj svojih misli ob tvojem problemu. Največ si že sama ugotovila. Torej, če se ti uspe zadržati od prenajedanja se potem veliko boljše počutiš. Aktivno začni iskati v MB delavnice na to tematiko, torej zdrava prehrana, zmerno prehranjevanje itd. Povprašaj v zdravstvenem domu, če tam obstajajo kakšne take izobraževalne skupine. Pobrskaj po spletu, saj danes je res vsepovsod ogromno možnosti. Vem, da je sam najtežje pričeti bolj, zato poišči podporo pri prvih korakih. Pomembne so tudi ostale tvoje aktivnosti v prostem času. Bolj, ko se boš posvečala njim, manj boš mislila na hrano. Zato resnično razmisli s čim bi se rada ukvarjala v svojem življenju in pojdi do cilja. Mislim, da se boš v kratkem počutila boljše in bolj samozavestno ter bo malodušja vse manj.

Pogumno naprej, ne obupaj in oglasi se kako ti gre.

lp Maja Kunčič

Hvala za nasvet. LP

Draga “ReDa”!

Čeprav ti je že sodelavka napisala nekaj besed, bi vseeno dodala še nekaj svojih misli.

Stanje, ki ga opisuješ v prvem odstavku, je v bistvu zelo normalno in ga vsi poznamo. Ko smo pod stresom in adrenalin dela svoje, smo zmožni premikati gore. Kar nekako prisiljeni smo, da damo vse od sebe. Ko pa se nevihta poleže, pride trenutek olajšanja, ko nam vse dol pade. Znano je npr., da managarji, ki res ves čas garajo in so “na ful”, navadno doživijo infarkt, ko gredo na dopust, se pravi, ko popusti pritisk. Telo zahteva svoje in se želi odpočiti. Morda se drugače sploh ne bi ustavili, če nas ne bi telo samo prisililo k temu. Zato je zelo pomembno, kako si zmanjšujemo stres: Eni gredo po obremenitvi npr. radi na pivo (in se lahko tudi zapijejo, če jim ne gre regulacija oz. količina popitega), drugi pa uberejo bolj konstruktivne poti, npr. gredo tečt itd. Zelo je pomembno, da imamo dovolj znanja o svojem telesu, o svoji duševnosti, o procesih, ki se dogajajo v nas-in potem o možnih načinih skrbi za vse to-da si potem izberemo čim bolj ustrezne načine zase, če pač le lahko.

Potem je vse skupaj, kar se ti dogaja, logično. Torej, najprej si pod stresom, ko si OK. Potem se sprostiš tako, da ješ. Hrana nudi velik užitek in dokler je ni preveč, je čisto OK. Aha, nobena stvar ni sama po sebi škodljiva, ne alkohol ne hrana ne denar ne seks-dokler ne začnemo teh stvari zlorabljati. Pri tebi je problem, ker se prenajedaš in si se zato začela rediti. To, da razumsko nočeš jesti, ti ne pomaga. Ja, zato, ker je hrana simptom, vzrok pa je nekaj drugega. Zato so večinoma vse diete bolj ali manj neuspešne, saj je problem drugje, nekje v naši notranjosti-ja, način, kako se potolažimo, a gremo pri tem čez mero.

Zato so tudi knjige le do neke mere “terapevtske”. Res bi bilo najbolje, da bi šla na kakšno skupino ali pa po kakšno individualno pomoč, da bi na ta način iz sebe izbrskala, kaj te teži, da se potem tolažiš s hrano tako, da ti škoduje. Poglej, nekdo zna iti na pivo in se ne bo nikdar zapil, nekdo drug pa gre tudi na pivo in potem odkrije, kako ga “fino” sprosti, zmanjša strahove, mu da moč in že ga zlorabi za svojega “terapevta”, kar v večini primerov vodi v alkoholizem.

Spomnila sem se na Louise Hay, ki rada reče: Recite si, da se imate radi, da se cenite… in boste zdravi. Če bi bilo to tako “simpl”, bi bili vsi na svetu zdravi kot dren. A ni. Ker ne moreš ti na vse svoje smeti čez na silo zlivati parfuma. Tako, kot ne moreš hiše začeti graditi pri strehi, ampak so najprej potrebni temelji. Se pravi, najprej moramo pogledati v svojo notranjost: kaj je tam, kakšna prepričanja, misli, strahovi, želje, potrebe… Šele, ko to razčistimo, si lahko začnemo govoriti vse naj-naj.

Res, pobrskaj po internetu, preberi malo odgovore za nazaj in boš gotovo našla nekoga ali nekaj zase. Prepričana sem v to!

Maja

Uf, malo sem zanemarila branje tega foruma in šele sedaj sem prebrala, kaj si mi napisala, Maja. Hvala za spodbujanje in dobronamerne besede! Pred kratkim sem spoznala tapkanje (EFT). Zdi se mi, da mi pomaga pri sproščanju in razreševanju negativnih vsebin. Je to mogoče ali je trenutni učinek na podlagi avtosugestije? Ne vem, odgovor mi bo verjetno prinesla prihodnost. Zaenkrat pa se mi zdi dobro “orodje” za sprotno reševanje stisk, čeprav prenajedanja še nisem odpravila, saj tega “orodja” še ne obvladam preveč dobro. Je pa res, da ni dovolj si samo reči, da se imaš rad, se ceniš in si zaslužiš vse najbolje … Res, če bi bilo tako preprosto … Ampak očitno smo na svetu zato, da se nekaj naučimo, da rastemo – predvsem duhovno – to pa očitno pomeni tudi premagovanje vsakovrstnih psihičnih preprek. Prijetno noč vsem…. 🙂