Pozdravljeni,

Ne vem, če sem se javila na pravi forum. Ampak vseeno, za svojo oceno, sem se znašla v stiski. In ne vem kako in kaj naprej. Kaj storiti, česa ne.
Naj na kratko opišem svojo dosedanjo pot:

Po dolgi izvenzakonski zvezi, z dvema otrokoma, sem se odločila, da zaradi partnerjevega dojemanja nas, kot nekaj samoposebiumevnega, nekaj kar bo vedno tam, doma, ga čakalo, da konča delo, klepet s prijatelji in seveda tudi pitje, grem. In sem šla, z obema otrokoma smo se odselili pred 8. meseci.
Je bil za njega šok, saj do takrat nisem nikoli šla, kljub njegovim besedam, da lahko grem, če želim. Po 3 mesecih se je začel posipavati s pepelom, vzpodbujati stike med nama, preko telefona, sava se pogovarjala tudi po nekaj ur….V teh pogovorih je bil slišati iskren (saj veste, občutek glede na ton in barvo glasu, uporabljene besede, …) in se je dejansko odprl in razlil pred mano. Ker moja čustva niso bila mrtva, sem jih počasi začenjala spuščati na plan. Občasna skupna kosila, kasneje kakšni izleti, zadnje čase skupni vikendi….Seveda sva postala ponovno intimna. Še preden pa sva se spustila v to, je bil v odnosu do mene čisto drugačen. Tak, kot bi moral biti. Pozoren, nežen, ljubeč, dosleden, točen, trezen….Ja, ne pije več in nekako šteje dneve kot AA. Ponosna sem nanj.
Pa to vse skupaj ni problem. Problem je v tem, da se nisva nič pogovrila. Nič definirala. Da je vse tako kot je, brez besed. Ker za to sprožit, enostavno nimam poguma. On pa…ne vem kaj. Saj tudi meni paše tako, sem se navadila na tako življenje in ni slabo. Pa vseeno bi rada, da se vsedeva in pogovoriva. Ali je to, kar počneva, kar se nama dogaja, trud za novo vzpostavitev vezew, ali pa se prepuščava toku in dejansko samo uživava v tistih skupnih trenutkih, kaj več pa ne.
Ne moti me to, kar imava. Moti me to, da ne vem kako bi temu rekla. Želja po skupni poti, ali …., me razumete?
Kot sem napisala, ne upam si sprožiti pogovor o tem. Morda zaradi strahu, da bi izvedela kaj, kar ne želim slišati. Ne vem.

Prosim, rada bi slišala mnenja. Pa malo jih v celofan zavijte, sem že tako rahlo na dnu zaradi razmišljanja, ugibanja….

Lep sončen ponedeljek želim vsem in….hvala…

Pozdravljeni!

Vprašajte se, tokrat neregistrirana, kaj si želite? Ponovno vezo, partnerstvo, skupno življenje? Ali vam je res dovolj le občasno uživanje in nekaj skupnih trenutkov? Česa se bojite, da si ne upate sprožiti pogovora? Česa ne želite slišati?
Pravite, da ni slabo, da vam paše tako in ste se navadili. Očitno niste povsem zadovoljni, drugače ne bi bili na dnu zaradi razmišljanj in ugibanj, kot pišete.
Razumem vas, da želite vedeti, kam vajin odnos vodi in kaj lahko od njega pričakujete, vendar za razrešitev teh vprašanj je potreben iskren, odkrit pogovor s partnerjem. Opogumite se! Kaj lahko izgubite?
Če se partnerstvo med vama ponovno vzpostavlja, je zaupanje, odkritost in iskrena komunikacija dober temelj za nov začetek. Raziščite svoja čustva do partnerja, svoja pričakovanja, potrebe, želje, cilje za prihodnost in govorite z njim o tem. Morda bosta spoznala, da si oba želita isto.
Če pa si partner ne želi poglobiti veze ali zaživeti skupno življenje, morda želi, da vajin odnos ostane na sedanji ravni – nekaj skupnih trenutkov na teden, uživanje – boste vsaj vedeli, pri čem ste.
Zagotovo se boste lažje odločili, kako naprej, ko boste slišali še njegovo razmišljanje.
Srečno!