imam 4 leta starega sinčka, ki mi pomeni vse na svetu. Problem je v tem, da že kar nekaj časa ne čutim do partnerja skoraj nič kot le kolegialnost… ljubezni ni, zameril se mi je, ker ga skoraj nič ni bilo doma, ko bi lahko bil, (ne rečem, če je delal, saj je treba služiti kruh)… poleg tega je zelo zelo ljubosumen, misli, da ga skoz varam…pa tega ne delam… ne želim si več niti dotikov z njegove strani, kaj šele seks… pred pol leta se je preselil h kolegici, da bi se jaz premislila, ko ga ne bi bilo ob meni… pravi, da z njo nič nima… torej tam ji je v plačilo delal v stanovanju (zidarska dela)… zdaj je končal tam in ker je ona želela od njega očitno še kaj, je rekel, da ne more imeti z njo kake veze, ker me ima preveč rad… in tako ga je postavila pred vrata… kliče me, da nima sedaj kam, pa rečem, da lahko pride sem, kjer mi plačuje najmenino, da pa se jaz preselim k mojim…zdaj pa bi rad, da smo skupaj… jaz pa tega nočem… res je da nima kam it… res je da mi ni vseeno kje konča (izgubil je tudi delo)… lahko je pri meni, ampak nič nočem z njim… od njega… čist sem obupana… ne vidim več, da bi lahko mi bili skupaj…vsaj ne kot par…ker je bilo preveč grdih besed izrečenih, pa ta njegova preselitev k njej…pa se poberem iz dna …pa mi spet vse poruši…jezna sem nanj…pa vseeno nočem, da bi živel kje zunaj…ali kako naj rečem…je le oče mojega otroka…čeprav ga pa več ne ljubim… eh vse skupaj sem zakomplicirala… na socialno me je sram, da bi se lahko pogovorila za kakšno rešitev glede stanovanja…. ne vem… zmedeno to pišem, ker sem zmedena… vem le, da moram preživeti in poskrbeti za otroka,,,le on mi je še svetla točka… vse ostalo… noče me razumeti, da ne morem biti z njim…niti čez čas, ko bi se naj po njegovem premislila… vem, da se ne bo spremenilo… ker vem kaj čutim… saj vem, da se bom enkrat izkopala iz tega… pa vendar če ima kdo kakšno besedo…zahvaljujem se za vsako besedo…hvala, da ste me prebrali… morda pa le pomaga…

Pozdravljeni Sara77!

Kljub temu, da ste napisali, da ste zakomplicirali in da ste zmedeni, v bistvu že sami odgovarjate na svoje vprašanje.
Pravite, da do partnerja ne čutite več ljubezni, ne želite si intimnih stikov z njim, ne želite si več skupnega življenja z njim, vsaj v smislu partnerstva ne. Seveda vam ni vseeno zanj, saj ste ga nekoč ljubili. Poleg tega je oče vašega otroka in to se z vajinim razhodom ne bo spremenilo.

Ne počutite se krivo, da vztrajate na svojih stališčih, pri svojih pogojih, če je to res tisto, kar želite. V stiski, v kateri se je trenutno znašel partner, ste naredili, kar ste lahko oziroma še več – kot pravite, vam ni vseeno za očeta vašega otroka, zato ste mu ponudili stanovanje, sami pa bi se bili pripravljeni preseliti drugam. To je zelo velikodušno z vaše strani.

Ne dovolite, da vam spet vse poruši, kot ste napisali. Postavite meje in spregovorite s partnerjem o svojih čustvih do njega. Tako pač čutite in če veste, da je to dokončno in da se ljubezenskih čustev v tej vezi ne da več obuditi, je čas, da kreneta vsak svojo pot.